Damir Zlatar Frey: ”Človek, ki je pomirjen sam s seboj, ne bo nikoli napadel drugačnega”

“Mama Medeya – ali zamrznjeno majsko cvetje” – četrti roman Damirja Zlatarja Freya, ki prinaša izkušnjo pripadnikov LGBT skupnosti na Hrvaškem, je izšel pri založbi Fraktura v Zagrebu. Knjiga, ki so jo 27. oktobra predstavili v Zagrebu v knjigarni Fraktura, je nadaljevanje “Kristalni kardinal”, Freyjevega prvega romana, v katerem je pogumno spregovoril o spolnih zlorabah in pedofiliji v Katoliški cerkvi in ​​ki je odmeval v javnosti.

Deli novico s tvojimi prijatelji

Damir Zlatar Frey je režiser, čigar področje gledališkega ustvarjanja je izjemno široko, saj poleg režij v dramskih in opernih gledališčih pogosto podpisuje tudi scenografije, koreografije ter dramatizacije in priredbe besedil. Frey je umetniški vodja in direktor mednarodnega festivala komornih gledališč Zlati lev v Umagu, ki ga je ustanovil leta 2000.

Ob izidu knjige je Frey dal intervju za Glas Istre.

Na vprašanje, ali je Hrvaška pripravljena na knjigo ‘Mama Medeya’, je Frey odgovoril z jasnim ‘Ne‘. Dodal je, da v romanu na nek način govori o svobodi, ki jo na Hrvaškem podpira samo en pasiven del družbe.

311573080 10209539003347237 3585694003210753040 n

Trenutno je medij, ki najbolj ustreza Freyevemu ustvarjalnemu izražanju, pisanje: ‘‘V sebi sem čutil, da sem buden, in spoznal, da bi bil velik greh, če imaš talent, da ne bi spregovoril o tem, kar te najbolj skrbi. Vem, da me malokdo bere in da bi se bralo več, če bi pisal o kakšnih bolj lahkotnih temah. A to me ne ovira pri ustvarjanju. Veliko mi pomenijo pisma in sporočila, ki jih prejemam od svojih bralcev, zdaj pa prihajajo iz cele nekdanje Jugoslavije, saj je tam izšel moj roman »Mama Medeja«. Obrnejo me tudi mladi, ki se meni, staremu človeku, zahvaljujejo za pogum, da je odkrito pisal o bolečih trenutkih, ki jih je preživel v življenju, da bi bilo njim danes lažje. In potem vidite, kako je to res smiselno. Ker živeti v omari je božja groza.”

Pri tem je spregovoril o zatiskanju oči pred perečimi problemi naše družbe in represiji, ki je postala del našega vsakdana: ”Pogosto je mogoče slišati: “Pustite jim, gejem, da delajo med svojimi štirimi stenami, kar hočejo”. Tisto pravzaprav predstavlja najbolj pasivno obliko represije. Ker potem se postavlja vprašanje – ali naj ženska, ki jo mož tepe, tudi živi med štirimi stenami, da ne bomo videli, kako jo nadleguje, pa kako ji zobje padajo na tla in je vsa okrvavljena. Ti »lastni štirje zidovi« so največja kazen in ječa v katero lahko nekoga zapreš, saj je za štirimi stenami, ko nihče ne vidi, nad nami mogoče izvajati kakršno koli represijo, ker je neviden. Točno to so mi naredili. Imel sem velike težave, ko sem konec devetdesetih prišel iz Slovenije na Hrvaško.”

Frey ugotavlja, da se je na začetku zelo težko spopadal z javnimi napadi. Tega ga je rešila partner, ki je, kot pravi, bil in bo za vedno ostal njegova družina. Poleg tega je izrazil ljubezen do Istre in Umaga, kjer živi še danes: ‘‘Prepričan sem, da bi se vrnil v Slovenijo, če Istre ne bi bilo. Zaljubljen sem v Istro, v Umag, saj je Umag moj mir.”

310778925 10209456477684147 1445954992917943442 n

Čeprav ni nikoli skrival, da je gej, Frey ni nikoli poudarjal svoje spolne usmerjenosti: ”Zdaj, ko sem preučeval gejevsko skupnost, vidim, da so največ bolečine povzročili in jo še vedno povzročajo skriti geji. Človek, ki je pomirjen sam s seboj, ne bo nikoli napadel drugačnega”.

Položaj gej populacije na Hrvaškem

”Na Hrvaškem je vedno nesorazmerje med vsemi nami.” pravi Frey. ”Vsi živimo v isti državi, plačujemo davke, vendar naše pravice niso enake. In ko govorimo o pravici do zakonske zveze, je treba povedati, da se pripadniki LGTB skupnosti želijo poročiti, ker bi imeli kot partnerji enake pravice, kot jih imata moški in ženska v zakonu, pravice pri dedovanju, ustvarjanju in deljenju, da imata pravico do varstva države v primeru razpada njenega razmerja. Istospolni pari se razidejo tako kot moški in ženske.”

Na to, da je Slovenija je pravkar dovolila istospolnim partnerjem posvojitev otrok, Frey pravi, da je to seveda genialno, ampak da ga tudi za Hrvaško ni strah, ”saj je imela Hrvaška do tega trenutka vse zakone glede skupnosti LGBT veliko bolj napredne kot Slovenija.

Dodaja da se je, na primer, na Hrvaškem lahko poročil s partnerjem, s katerim je bil skupaj 25 let, kar v Sloveniji pa takrat še ni bilo mogoče: ”Uspelo nam je ustvariti zvezo, ki ima enake pravice kot zakonska zveza moškega in ženske, ampak  se le drugače imenuje. Res je, da je to zdaj bolj napredno in moderno mnenje v Sloveniji, ampak vedno en korak, ki ga narediš – me potegne za sabo. Pozitivnost deluje, le veliko počasneje kot zlo, vendar deluje nenehno in glede Hrvaške sem zelo optimističen. Potreben je čas in na Hrvaškem bodo razumeli, da so homoseksualni odnosi pravzaprav odnos dveh živih bitij.”