Njegovi filmi so bili prikazani na več kot sto mednarodnih festivalih, prejeli so številne domače in tuje nagrade, Rezervni deli so bili predvajani v tekmovalnem programu Berlinala, v Karlovih Varih je prejel kristalni globus za režijo Nočnega življenja.
V soboto, 7. oktobra bo na Festivalu slovenskega filma v Portorožu predvajan njegov novi film Pero, posvečen prijatelju in velikemu igralcu Petru Musevskemu.
Ko sem gledala film na slovenski predpremieri v Kranju, v Prešernovem gledališču, kjer je Peter Musevski igral 17 let, sva bili s prijateljico, ki je bila z mano, nekajkrat na robu joka. Obe sva ga poznali. Toda v tistem trenutku sledi scena, ki te vrne v preteklost in Pero zaživi tak, kot smo ga poznali. Umirjen, duhovit. Zdi se mi, da je Pero vaš najbolj intimen film, v katerem celo nastopate. Kako se lotite filma, ki govori o umrlem prijatelju in sodelavcu, o njegovih demonih in tragični zgodbi?
Takšnega filma ne moreš načrtovati, tak film se zgodi. Dokumentarni film sledi življenju in ne napisanemu scenariju. Tokrat smrti, ne življenju, ampak tudi, kadar govorimo o smrti, govorimo o življenju. Vedel sem, da se Pero sooča s hudo stisko in ker nisem videl drugega načina, kako bi mu pomagal, sem mu predlagal, da posnameva film o njem, reciva temu pogojno, predlagal sem mu filmsko terapijo. Da poskušava skozi film spregovoriti o stvareh, ki ga mučijo, ki so ga zaznamovale, da spregovori o demonih, ki se jih vse življenje ni mogel rešiti. Že takrat je bila ideja, da bova film o depresiji naredila v žanru črne komedije, da poskušava ujeti življenje, da poskušava loviti ravnotežje in da ne ostajava samo v mraku. Potem se je zgodi 18. marec 2020, ko se je Peru nakopičilo toliko stvari, da enostavno ni več zdržal. Telefonski klic mi je sporočil, da ga ni več. Kaj se je takrat dogajalo v moji glavi, je težko opisati, zanesljivo pa ne ta film. To je film, ki ga nisem hotel posneti. Najprej je bilo zanikanje, ni ga več in tudi filma ne bo. To je bilo obdobje korone, prvi »lockdown«, vse je bilo virtualno, čudno, tudi njegova smrt je delovala neresnično. Preprosto še nekaj časa nisem verjel. Vedno bolj pa je za mano prihajal občutek, da moram ta film posneti, da je to moj dolg do Perota, da se z njim poslovim od njega. Pravite, da je to tudi film o meni, ja, saj sem ostal samo jaz, izgubil sem glavnega igralca. Izjemno nerad nastopam, ampak tokrat sem moral, nisem imel izbire, zaradi Perota …
Vaš nastop je bil odličen.
Hvala. Ko sem posnel prve »offe« samega sebe in se poslušal, je bilo grozno. Moje mesto je za kamero, vedno režiram druge. Tokrat sem moral samega sebe. Kot režiser, zahteven do drugih sodelavcev, sem še toliko bolj zahteven do sebe. Ni se bilo lahko prenašati. V procesu nastajanja mi je postajalo jasno, da to ne bo samo film o Perotu; to je film, ki mu je posvečen. Ni klasičen biografski film. To so moji spomini na človeka, ki sem ga imel rad, s katerim sem posnel osem filmov, s katerim sva delala skupaj skoraj četrt stoletja, si delila marsikatere izjemne trenutke, velike uspehe in hude stiske. Postajalo mi je jasno, da je to tudi film o vseh nas, ki živimo za film, gledališče, nenazadnje tudi o umetnikih in o tem, kako krhki smo kot ljudje, da vsi potrebujemo obrambne mehanizme, da preživimo. Po Perotovi smrti sem bral njegove intervjuje, v njegovih lucidnih odgovorih sem slišal njegov glas, bil je živ. Naletel sem na stavek, ki me je res pretresel. Pero tam pravi: “Moja specialnost je, da mi na obrazu vse piše, nimam obrambnih mehanizmov.” Spomnim se, da mi je enkrat rekel, da ga ne prizadanejo neuspehi, uničijo ga uspehi, ni pripravljen na to, ni rojen za to. Tako sijajen igralec, ki je tako dvomil vase.
V filmu je najbolj pretresljiv del, kjer razlaga o svoji depresiji. Popolno nasprotje so igrane scene, ki so res zabavne. Zdi se mi, da ste uspeli uravnotežiti pripoved, ker Pero ni bil samo depresiven in žalosten, je bil tudi izjemno duhovit, zabaven. Bila ga je ena sama mirnost, nikoli ni vzrojil nad komerkoli in v tem sta si podobna.
Danes se ga spominjamo po prezgodnji smrti in po tem, da je javno govoril o depresiji. Toda Pero je bil tudi eden najbolj duhovitih ljudi, kar sem jih poznal. Saj veste, mnogi zabavni ljudje v sebi skrivajo globoko žalost. Pero je imel subtilen smisel za humor, z njim je bilo velikokrat zelo zabavno. Bil je izjemen opazovalec človeških gest in navad. Ko je prišel na snemanje, je vedno prinesel drobne karakterne ideje za svoj lik, prinesel je tudi dobro energijo. Z njim sem se na snemanjih počutil varnega, mislim, da je bilo tudi obratno, tudi on se je počutil varnega z mano. Pero ni bil človek velikih šal, iz malenkosti je znal narediti duhovit prizor. Bil je tudi sijajen imitator. Pero je bil veliko več od tistega, kar so ljudje spoznali na filmu, na televiziji in v gledališču.
Ko sva sodelovala pri filmu Stereotip, je bila moja zadolžitev PR, zato sem bila večkrat na snemanju. Čudila sem se vaši umirjenosti, ker bi jaz ob nekaterih scenah in ekipi že zdavnaj izgubila živce. Je to tudi nujna značajska poteza nekoga, ki dela z ljudmi, v tem primeru režiserja?
Film je vedno prostor sodelovanja, kjer se združuje veliko različnih ljudi. Spletejo se močna zavezništva in odnosi. Na setu je 30, včasih 50 ljudi, filma ne delaš sam, je vedno timsko delo in moja naloga je, da vse te ljudi prepričam, da tudi oni verjamejo v to, v kar verjamem sam. Na snemanjih imam rad, da ljudje govorijo tiho, da ne kričijo. Klasična predstava o tem, kako poteka snemanje, na katerem vsi nekaj vpijejo, pri meni ne drži, pri meni se skoraj šepeta, meji že skoraj na sakralno atmosfero. Film snemaš enkrat na pet let in takrat potrebuješ koncentracijo, ne pa kaos.
Film Pero je imel svetovno premiero januarja letos na festivalu v Rotterdamu.
Takrat sem imel občutek, da sem se od Perota tudi zares poslovil.
Opazovala sem odzive gledalcev. V Kranju smo film gledali tisti, ki smo ga poznali, znanci, prijatelji, sodelavci in se odzvali podobno. Prijatelj, ki je bil z mano, ga ni nikoli srečal v živo. Po ogledu filma mi je dejal, da ima občutek, da ga je poznal, da mu je blizu. To je uspeh filma. Film je bil potem prikazan tudi na Sarajevskem filmskem festivalu, 7. oktobra bo na Festivali slovenskega filma v Portorožu, 17. oktobra pa prihaja na redni spored po Sloveniji. Kako so film sprejeli tam, kjer Pera niso poznali?
Kako bodo razumeli filmi tisti, ki ga niso poznali, sem se spraševal tudi sam. Dosedanje projekcije v tujini so pokazale, da film deluje tudi na tej ravni. Pero ni samo Peter Musevski, Pero je tudi simbol, je marsikdo, v njem se prepoznavajo predvsem igralci od vsepovsod, ker govori tudi o njihovih stiskah. Predvsem v prvem delu, ko njegovi kolegi tako boleče razgalijo svoje lastne rane. Film preko Perota govori o tem, kako krhek je ta svet ustvarjanja, poln dvomov in stisk, nestrukturiranega načina življenja. Nenazadnje je lahko tudi metafora življenja nasploh, neprestano se soočamo s svojimi dilemami, ki so včasih zelo mračne.
Najbrž se strinjate, da je v Sloveniji veliko ustvarjalcev na vseh področjih, od slikarjev, kiparjev, pisateljev, pesnikov, gledališčnikov in filmarjev, pri tem pa mislim na režiserje, snemalce, scenografe, kostumografe … In vsi se borite za isti kos kruha, ki pa ni prav velik.
S tem se ne bi čisto strinjal, ker je filmsko področje zadnja leta dobro urejeno, sistem odločanja je postal transparenten, financiranje je solidno in kar je najbolj pomembno, mladi avtorji redno dobivajo priložnosti za prvence. Pred desetimi leti ni bilo tako. Ne gre samo za dobro delovanje Slovenskega filmskega centra, tudi Društvo slovenskih filmskih režiserjev deluje dobro in upam si trditi, da znotraj stroke deluje zavezništvo in spoštovanje med kolegi.
Vi imate 59 let in imate za sabo 15 filmov, lahko bi rekli, da ste izkušen režiser. Katera generacija so mlajši režiserji?
Ko rečem mlajši, mislim na tiste, ki so generacija mojega sina, torej približno pol mlajši od mene. Večina mojih sodelavcev je generacija mojega sina.
Namenoma?
Film je naporno delo, zahteva veliko odrekanja, snemanja so težka, včasih noč za nočjo, Rezervne dele smo npr. snemali 42 noči. Snema se po največji vročini, po največjem mrazu, ta posel tudi ni najbolje plačan. Ni lahko živeti s filmarjem. Veliko ljudi najde mirnejši poklic, filmska snemanja so za ljudi, ki to počnejo s strastjo, imajo energijo in logično je, da so to mlajši ljudje. Fino mi je delati z mlajšimi, ker se mi zdi, da tudi oni meni prinašajo energijo. Hkrati pa so v moji ekipi sodelavci, s katerimi delam že od začetka. S producentom Danijelom Hočevarjem sva skupaj od mojega prvega filma, maskerka Mojca Gorogranc je pri vseh mojih filmih od leta 1996 …
Kaj ti da toliko let sobivanja s filmom?
Veliko prijateljstev, po vsem svetu srečuješ izjemne ljudi, ki jih drugače nikoli ne bi. Veliko vznemirjenje, ko ustvarjaš zgodbe. Vsak film je izlet v neznano. Razočaranja. Neprespane noči. Dvomi. Življenja in letnic se spomnijaš po filmih, ki si jih posnel.
Ste v vseh teh letih kdaj pomislili, da se s filmom ne bi več ukvarjali?
Seveda, ko pet ali več let ne prideš do filma, čakanja ubijajo. Večkrat sem se spraševal, ali mi potreba po pripovedovanju zgodb odtehta vse dvome in stiske, ki mi jih povzroča film. Seveda sem, ko sem bil mlajši, večkrat razmišljal, da bi se umaknil iz filmskega sveta. Zdaj, po vseh teh letih in filmih sem se sprijaznil, da bom s filmom živel do konca.
Režija je tudi obrt. Kje ste se je naučili?
Nisem prepričan, da je režija obrt. V Sloveniji, pa tudi v Evropi, nimamo pogojev, da bi delali klasične obrtniške filme. To delajo v Hollywoodu in to veliko bolje kot mi. Režija je pripovedovanje zgodb, psihologija, opazovanje ljudi. Večina teh dobrih obrtniških filmov me dolgočasi, ne vznemirjajo me, ne ponujajo kakšne nove človeške izkušnje. Moj okus za filme je bil in je malo čuden, običajno ni v skladu z večinskim mnenjem. Niso problem samo hollywoodski filmi, zadnja leta postaja problematičen tudi evropski film. Številne scenaristične delavnice proizvajajo zelo podoben tip scenarijev, dramaturško predvidljivih.
Kako vi gledate filme? Kot režiser ali samo gledalec?
Dobre filme še vedno gledam kot gledalec, takrat pozabim, da sem režiser. Ko kaj ni v redu, zelo hitro postanem režiser. Mi se (skoraj) ves čas zavedamo, da je za platnom mehanizem, ki je ustvaril te podobe.
Za vas je značilno, da znate povedati zgodbo tudi v vsakdanjem pogovoru, ne samo v filmu.
Režija je v svoji osnovi pripovedovanje zgodb, ki pri gledalcih zbudijo čustva.
V nekem intervjuju ste rekli, da so festivali nastali iz ljubezni do filmov.
Ne spomnim se, da sem to rekel, se pa strinjam s tem.
Festival slovenskega filma je imel strme vzpone in padce. Zdaj pa je dobil novo lokacijo, dodatne vsebine in je dober pregled slovenske filmske produkcije. Tudi zato moraš vse filme videti v nekaj dneh, na enem mestu, kot sva že rekla, pomemben je tudi kontekst. Najbrž ste že videli nekaj prikazanih filmov. Kakšna je letošnja bera?
Portoroški festival je nacionalni festival, prikazati mora tisto, kar je v tem letu ali dveh nastalo v Sloveniji. Imel je vzpone in padce v konceptualni zasnovi, predvsem pa je vedno usodno povezan s kakovostjo slovenskega filma. Če filmi niso dobri, tudi festival ne more biti. Prepričan sem, da je slovenski film zadnja leta v dobri kondiciji, da je postal ambiciozen, da se snema veliko zanimivih filmov. Imamo srečo, da je to obdobje dobrega vodstva SFC-ja, dobrega vodstva DSR-ja in da je tudi FSF – festival slovenskega filma v dobrih rokah. Prihajajo mladi avtorji, ki prinašajo svežino in odpirajo relevantne teme, vedno več jih je, ki si upajo tvegati, iti v neznano. Tudi izkušeni avtorji znajo presenetiti. Prepričan sem, da je slovenski film v dobri koži in da ima lepo prihodnost.
