Na urgenci vsako noč vsaj ena žrtev nasilja.
Oder kulturnega doma na Proseku je bil v posejan z rdečimi čevlji in polepljen z rdečimi plakati, na katerih so bili s črno barvo napisani statistični podatki: »Pri združenju GOAP, kjer pomagajo ženskam, ki so žrtve nasilja, je letos pomoč poiskalo že 230 žensk«, »Od leta 1999 je GOAP pomagal že 4921 ženskam žrtvam nasilja«. Na Proseku so se namreč lotili teme, o kateri se premalo govori, saj, kot je izpostavila terapevtka in pesnica Alenka Rebula, »nikomur ni v čast govoriti o nasilju.« Na pobudo Saše Ban je zadruga Kulturni dom Prosek-Kontovel priredila okroglo mizo na temo nasilja nad ženskami, ki jo je vodila novinarka deželnega sedeža RAI v Trstu Valentina Oblak.
»Na katinarski urgenci vsak dan, bolje rečeno vsako noč, sprejmemo vsaj eno pacientko, ki je žrtev nasilja,« je uvodoma izpostavila Neva Lupinc, zdravnica urgentne medicine. Ženske se na urgenco zatečejo po pomoč bodisi same bodisi z rešilcem. Kljub temu, da velikokrat poškodbe s kliničnega vidika niso hude, so žrtve nasilja deležne posebnega protokola in posebne pozornosti. Pred leti je bila njim na razpolago tudi ekipa psihologov, v primeru nasilja so namreč ključni potrpljenje in dolgi pogovori, za katere pa je na urgenci žal vse manj časa. Po pomoč pridejo ženske vseh starosti in družbenih slojev, med popolnim zaprtjem javnega življenja se je njihovo število še povečalo.
Ravno med »lockdownom« so pri Skladu Mitja Čuk uvedli posebno telefonsko številko, na katero so klicali ljudje v stiski, pa tudi žrtve nasilja. O projektu je spregovorila psihologinja Roberta Sulčič, ki je poudarila, da tudi slovenska manjšina v Italiji ni imuna na nasilje nad ženskami. Odkar številka deluje, so namreč pri skladu obravnavali štiri primere nasilja nad Slovenkami, le ena ženska pa je partnerja prijavila. »Žensko mora psihoterapevt podpirati in krepiti njeno samopodobo. Šele takrat bo lahko zbrala pogum in prijavila nasilnega partnerja,« je povedala psihologinja in izpostavila, da žrtve nasilja pri pogovoru ob sebi potrebujejo osebo, kateri iskreno zaupajo.Podobnega mnenja je bila tudi pesnica in psihologinja Alenka Rebula, ki se sicer veliko ukvarja s podobo ženske in pojavom ljubezni. »Prisluhniti groznim pripovedim o nasilju ni lahko, prav tako ni lahko o nasilju govoriti vsakomur,« je bila jasna Rebulova, ki opaža, da se težava poraja že v najstniških letih, ko dekle izbira fanta, s katerim bo stopila v razmerje. »O spoštovanju lahko govorimo, ko partner razume dekle, zna sprejeti njen “ne” in ji daje ves potreben prostor. Nasilnež pa zahteva, da vse poteka tako, kot si on želi.«
Profesorica slovenščine na višji srednji šoli in pisateljica Vilma Purič je doktorirala na temo emancipacije žensk v poeziji tržaških pesnic v drugi polovici 21. stoletja. »Motiv nasilja nad ženskami v literaturo vstopa po ovinkih. Ženske se v poeziji pogosto izognejo opisu nasilja. O razlagi dejstva, kdo so, pa so sprejemale razlage, ki so jim jih dajali moški,« je razložila profesorica, ki se pri svojem profesorskem delu večkrat sprašuje, kakšno podobo ženske ponotranjijo dijaki. Vzgoja je namreč eden ključnih predpogojev za preprečevanje nasilja nad ženskami. V devetindevetdeset odstotkih so ženske, žrtve nasilja, deležne predvsem verbalnega nasilja. O njem je spregovorila Lučka Počkaj, gledališka igralka, ki se je dotaknila tudi prijave zlorab v slovenskem dramskem prostoru ter pojavu nasilja in zlorab na Akademiji za radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani. Počkajeva je prebrala tudi nekaj poezij o ženskah (izbor je opravila Vilma Purič). »Vsak dan prihaja do uporabe nasilnega jezika, ki ga tudi sami nezavedno proizvajamo. Psihološko nasilje predstavlja kar devetindevedeset odstotkov vsega nasilja nad ženskami. Čeprav ne povzroča fizičnega trpljenja, pušča hude posledice na duši,« je izpostavila igralka. Dejala je tudi, da je v gledališkem svetu ogromno tekstov produkt moške glave, ki ne zna doživeti ženskih čustev: »V svoji karieri sem imela opravka le s triindvajset režiserkami, pa še to le v zadnjih petnajstih letih. Ukalupljeni smo v patriarhalni sistem, ki temelji na stereotipih. Največkrat so ti zelo subtilni, z njimi pa se vsakodnevno srečujemo.«
O vsakodnevnih stereotipih je imela marsikaj povedati tudi zdravnica Lupinc: »Pacienti kolege moškega spola imenujejo “dottore”. Ženske zdravnice pa smo še vedno “signore”.«
Martin Poljšak
Primorski dnevnik
