Včeraj sem na svojem vrtu poslušal glasbeni okus obiskovalcev vsakoletne gasilske veselice, ki je presnet program Radia Aktual, danes zvečer pa bo na Tartinijevem trgu v Piranu Laibach. V knjigarni Mladinske knjige v Kopru nas je nekaj več kot šestdeset poslušalo življenjske izkušnje preživelega v letalski nesreči v Andih pred več kot tridesetimi leti in prepričan sem, da bo v petek na gasilski veselici v Piranu več kot tisoč ljudi. Pri Mefu v Izoli se vsak četrtek zvečer zbere več kot petdeset ljudi na njegovih glasbeno-literarnih večerih in ponovitve gledaliških predstav preteklih sezon si je v Gledališču Koper vsak dan ogledalo več kot stopetdeset ljudi in pri Adiju v Piranu vsak petek in/ali soboto posluša in pleše na živo glasbo vsaj sto domačinov in turistov.
To so dnevi, ko nihče ne more reči, da se na obali ne dogaja. Vsak dan lahko izbiramo med različnimi dogodki. Razlika med nami in recimo Pulo ali hrvaško Istro je, da so ti dogodki večinoma namenjeni domačinom. S kulturo, koncerti in razstavami si ne želimo pripeljati k nam še več turistov. Avditorij Porotorož ni puljska Arena in obalne galerije niso tržaško razstavišče, kjer nas je nek petek okoli poldneva razstavo Benksiya gledalo približno petdeset obiskovalcev (večinoma Slovencev) in verjetno je večina med nami s takšnim stanjem zadovoljna. Turistov imamo že brez teh, ki bi jih privabljali prvovrstni kulturni dogodki, dovolj.
S pomočjo občinskega denarja pa organizatorji poskrbijo, da so poletni večeri namenjeni domačinom, ljubiteljem hrvaške glasbe ali sodobne domače rock and roll glasbe. V nedeljo zvečer sem pa spoznal tri nove najboljše prijatelje: Dan državnosti, poln Tartinijev trg v Piranu in Laibach. Izjemno.
