Pisal se je 18. november 2020, ko sem v kolumni Obalaplus ob globoki krizi Covid epidemije izpostavil, da je epidemija dokončno razgalila najšibkejšo točko našega zdravstvenega sistema: izjemno pomanjkanje zdravstvenega kadra. Dolgo smo strokovnjaki ta problem izpostavljali, a bili preglasovani z (ne)učinkovitostjo in korupcijo. Takrat sem sklenil tkole: investicija v tretjo medicinsko fakulteto, vpeto v mednarodno mrežo EU, bi bila cenejša od izgradnje katerekoli nove bolnišnice. Dokazala bi, da smo se v letošnjem letu naučili, da je potrebno vlagati v lastno znanje, veščine in kader. Naj mi bo v sklepu dano skočiti v, upam, bližnjo prihodnost, odprtje tretje medicinske fakultete v okviru Univerze na Primorskem.
Sedaj to ni več utopija, tudi niso sanje, to je stvarnost in zahteva podporo vseh zainteresiranih. Izziv za vse!
Veliko potujem, poslovno in turistično, dovolj ali preveč, bo ali že kaže čas. Srečujem ljudi, spoznavam kulture, iščem razlike in najdem sorodnost. Pogosto se vprašam, zakaj se tako radi vračamo domov, zakaj tako težko zapustimo korenine, naše poganjke. Morda, ne vem, to še bolj velja za ljudi z obale, katerekoli obale. Ob morju, prostranem jezeru, reki … Morda pa je nekaj na tem, da se za celinske ljudi ob stiku z obalo potovanje konča, nam, z obale, pa se takrat šele začne. Prav to je tisto, kar nas bogati: jutranji pogled na prostranost morja, s soncem obsijanim stik dveh modrin, morja in neba. Meja ni! Kot pravi Jack Kerouac, odpotujem dovolj daleč, da nič ni za menoj, vse pred menoj, kot vedno na cesti. Največja cesta je morje, zato verjamem, da bomo na obali zmogli pogum, složnost in preskok lokalnih ograj pri vseh potovanjih, tudi na danes zastavljeni poti k tretji medicinski fakulteti v Sloveniji na Univerzi na Primorskem, saj nas bo prav promocija inovativnosti, usmeritev v znanje in razkritje intuicije ohranila v svoji biti. Gradimo na lastnem genomu in se prodorno prilagodimo izzivom okolja.
