Dorjan Marušič: MED DVEMA OGNJEMA

Otroštva moje generacije so bila prepletena z igro na dvorišču, v naravi in z veliko improvizacij. Svež zrak in sonce sta nas spremljala v tekmovalnosti in spletanju trdnejšega prijateljstva. Naj samo spomnim na »ščinke, čikliste, pandolo, ki bodo marsikaterega bralca v lepih letih naše starosti in življenjskega obdobja ponesla v mladost. Ob vseh teh igrah mi seveda ni potrebno izpostaviti žoge, ki je bila najpogostejša spremljevalka in povezovalka. Tokrat bom preskočil nogomet in košarko, spomnil bom na igro med dvema ognjema.

Deli novico s tvojimi prijatelji

Razdeljeni v dve skupini smo določili rezervnega igralca, ki je stal ob robu igrišča ter si podajal žogo s svojo ekipo na nasprotni strani, hkrati pa poskušal zadeti igralce nasprotne ekipe. Potrebovali smo prostor, zarisali dve polji in pričeli. Namen igre je bil zadeti nasprotnike z žogo. Če so žogo ujeli, niso bili izločeni, če pa se je žoga odbila od tal, ko jih je zadela, so bili zadeti in morali zapustiti polje ter pomagati rezervi pri podajanju in izbijanju. Ko so bili vsi igralci ene skupine zadeti, je v igro vstopil rezervni igralec in se sam boril za preživetje. Zmagale je ekipa, ki prva zadela vse igralce, nasprotne skupine – vključno z rezervo. Sodnikov nismo potrebovali, mediatorjev nismo poznali.

 

Zakaj v preteklost, zakaj v otroško obdobje? Potek zdravniške stavke me je enostavno spomnil ne igro med dvema ognjema, pri čemer sta obe skupini v polju v bistvu ena sama – pacienti. Vloga rezervnih igralcev je jasna, vemo, kdo jih vse pogosteje zbija, zbija na tuj račun. Nekateri so na pozicijah opazovalcev, navijačev, a za vse velja potencialna možnost vstopa v polje, v polje pacientov.

 

Dnevi zdravniške stavke so se prelili v tedne, ti v mesece. Stavka kar traja in traja, vsak dan smo bližje moji črni napovedi izpred mesecev, da ni izključena stavka vse do sredine septembra. V polju je vse več nezadovoljnih pacientov, opazovalci nas dnevno polnijo z informacijami, glavna akterja pa vztrajata in ohranjata nespremenjeno situacijo. Pripravljajo se novi zakonski predlogi, na drugi strani pa postajajo zdravniki vse glasnejši in skušajo biti pomirjujoči. Pred dnevi je zdravnica javno mirila, da dejansko ne gre za stavko, saj so opravili za desetino več storitev kot pred letom dni. Skratka, pacientom naj bilo bolje med stavko! Zdrav razum pa vpraša, kaj so počeli pred letom dni, ko ni bilo stavke.

 

Morda pa je rešitev v zamisli moje pokojne none Cecilije, očetove mame. Ob spremljanju nogometa je po nekaj minutah spremljanja dejala, da je rešitev preprosta: vsaka ekipa naj ima svojo žogo! Bojim se, da bi za rešitev tokratnih iger potrebovali preveč žog, vsaj tri, verjetno pa več kot dva milijona.