Pri akutnih stanjih se v trenutku pacientu in njegovi okolici vse sesuje. Pri kroničnih stanjih se prične dolga in pogosto trpljenja polna pot iskanja zadovoljivega zdravja. Vsak zdravnik oziroma zdravnica bi se moral(a) vsaj za kratek čas postaviti v vlogo pacienta, pacienta v bolnišnici. Zadoščalo bi krajše obdobje, morda kar tako za vajo, ne nujno resnično. Morda že med študijem. Nikakor nimam v mislih obdobje pandemije obolevnosti zdravstvenega osebja v Sloveniji, kadra nam že tako primanjkuje. Pa sem tudi sam to dočakal. Že globoko v moji dolgi karieri in po desetletju odlašanja operativne zamenjave izrabljenega kolka sem postal pacient. Trudil sem se, da ne bi izrabil svoje pozicije. Popolnoma sem se prepustil ustaljenim procesom, vselej sledil vsem navodilom in nasvetom strokovnega osebja. Skratka, pacient v slovenskem zdravstvenem bolnišničnem sistemu. No, priznati moram, da sem si vseeno dovolil spremljati potek procesov in odnos osebja. Naj izpostavim osebno zadovoljstvo, ko me je ob slovesu medicinska sestra pohvalila, da sem bil priden in vodljiv pacient. Hvala ekipi dr. Simona Kovača in celotnemu oddelku, ki deluje kot uigran simfonični orkester ali športna ekipa na svetovnem prvenstvu. Ob visoki strokovnosti bi na koncu vseeno izpostavil toplino, prijaznost in skrbnost celotnega osebja kot vrline, ki pacientu dajo prepotreben mir in sproščenost med zdravljenjem. Morda sem vseeno malo pristranski, a me ob stikih s člani strokovnega tima mnogi niso takoj prepoznali, nekateri niso vedeli, da sem zdravnik. Hvala!
Ob tem je potrebno spomniti na vse vizonarje, ki so na začetku prejšnjega stoletja postavili temelje bolnišnice v edinstveno okolje, ob morju in v pomirjujočem zelenju avtohtone vegetacije. Vsem tistim, poslovnim in strokovnim vodjem, ki so sledili razvoju medicine, predvsem ortopedije, kljubovali zaviralnim idejam in dosegli raven svetovno uveljavljenega središča ortopedske dejavnosti med vodilnimi v krogu nad 200 km. Sedaj jih čaka prodor v terciarnost ob temeljni vpetosti v bodočo medicinsko fakulteto. Nato odpust, domače okolje, postopna rehabilitacija, knjige, mediji in kruta stvarnost poletnih kumaric. Naraščajoča nestrpnost pacientov, telesni napadi na zdravstveno osebje vse bolj nezadovoljnih in nasilnih pacientov. Vztrajajo pri razkorakih o pogledu na čakalne dobe in celo mnenju o izgubah bolnišnic. Šele sum na korupcijo je ustavil politiko z zakonom o psihoterapiji, ki je popolnoma poenotil celotno zdravstveno stroko. Padajo napovedi o referendumih takoj po sprejemu zakonov, od pomoči pri prostovoljnemu prenehanju življenja, konoplje in vseh ostalih, posredno povezanih z zdravstvom.
Ne morem se znebiti občutka, da nam razpadajo temeljne družbene vrednote, kar neposredno vpliva na temelj vsake družbe – zdravje posameznika, skupnosti in celotne družbe. Zaskrbljen sem, prihaja jesen in z njo začetek predvolilnega obdobja. Zdravstvo bo spet na tapeti razprav nepoučenih politikov, praznih obljub o velikih spremembah, ki se nato razblinijo med mandatom. Kdaj bomo zmogli najti stične točke posameznih strank in jih sprejeti z ustavno večino? Morda bi v preseku le našli nekaj skupnih točk, če bi v ospredje postavili Zdravje! Bomo kdaj zmogli privzeti prodorne vrednote, v spomin na vse tiste pred nami in za vse tiste, ki bodo prišli za nami?
