»Biotska raznovrstnost pri nas je največja na Krasu in v Primorju, ker se tam narava za svoj obstoj bori.«
Bil je to zgodnje pomladanski dan, ko sva se z znanstvenim svetnikom in docentom ter vodjo botaničnega vrta Univerze v Ljubljani Jožetom Bavconom dogovarjala za klepet. Dejala sem mu, da bi se z njim želela pogovarjati o divji naravi in urbanih vrtovih. O lepoti zelenega in pisanega. Iskrivost in veliko ljubezen do življenja velikega poznavalca rastlinja je bilo mogoče čutiti že »preko žice«. Z veseljem je pristal na pogovor o tudi njemu zelo ljubi Istri in dodal, da se nama bo pridružila raziskovalka, njegova desna roka v botaničnem vrtu, dr. Blanka Ravnjak. Skupaj s sodelavci sta namreč izdala že kar nekaj monografij, ki slikovito opisujejo rastlinje našega darežljivega modro zelenega planeta.
Dr. Jože Bavcon, ko sem se dogovarjala za intervju z vami, sva se naposled dogovorila za zgodnjo uro. Najino dogovarjanje ste namreč sklenili … »saj veste, potem moram k mojim zvončkom.« Česa tako prikupnega že dolgo nisem slišala. Torej ljubezen do zvončkov še vedno traja?
Jože: Še vedno in skorajda od vedno. Že kot majhen otrok sem hodil v gozd in v svoj vrtiček, ki sem ga v rodnem Cerknem imel ob poti v hlev, prinašal predvsem ciklame, kronice in zvončke. Takrat sem se z njimi ukvarjal na otroško nedolžen način, danes se jim posvečam predvsem profesionalno in v Istri, v dolini Dragonje, navadni zvončki običajno zacvetijo že po šestem decembru. To so tisti prvi, ki jih nato nestrpno čakamo tudi v osrednji Sloveniji. Zvonček namreč potrebuje najprej mraz, hudo ohladitev, nato pa otoplitev in to je zanj znak, da se zima preveša v drugi del in da lahko zacveti. Ker pa je bila letos zima dolga in razmeroma hladna, so letos res dolgo cveteli, kar me razveseljuje. Danes imamo v svetu iz Slovenije priznanih 70 sort navadnega zvončka, ki smo jih opisali v Botaničnem vrtu Univerze v Ljubljani. Med njimi tudi sorte, ki smo jih poimenovali Koper in Strunjan po njihovih nahajališčih.
Ste biolog, botanik, agronom, ljubiteljski restavrator, pisatelj, publicist, družinski človek. Ste si od nekdaj svojo življenjsko pot zamišljali tako, kot jo živite danes?
Jože: Pravzaprav sem. Ker prihajam iz ruralnega okolja, sem bil na naravo navezan od nekdaj. Nikoli pa nisem imel visokih ciljev, dovolj mi je bil majhen vrtiček, le ta je z leti postajal premajhen, še vedno pa ostajajo povsem miniaturni vrtički, ki so najlepši in rastline sem nekako vedno nosil s sabo. Ko sem se preselil v Ljubljano, so potovale z menoj v nahrbtniku. Tudi ko sem šel v vojsko, sem ozelenil okna vojašnice. Restavratorski duh pa se je rojeval na podstrešju domačije, kjer sem brskal za starimi predmeti in jih skušal popraviti. Na stol, ki sem ga pred leti kupil na bolšjem sejmu v Kopru, pa me veže prav poseben spomin. Vanj je bilo vloženega kar precej dela. Pa ni edini.
Skupaj s kolegi iz edinburškega kraljevega botaničnega vrta na Kuclju
Kakšna je Slovenija v očeh botanika?
Jože: Lahko bi rekli, da je Slovenija vroča točka Evrope, saj premore kar preko 3500 rastlinskih vrst. Za primerjavo, celotna Nemčija jih ima enako kot mi. Poljska, ki je bistveno večja od Slovenije, jih ima 2400, Belgija in Nizozemska pa le okrog 1000 raznolikih rastlih, podobno je v Angliji. Alpski, dinarski, panonski in za okus tudi mediteranski svet dela Slovenijo izredno zanimivo, saj pride ob mešanju vseh omenjenih svetov tudi do velike raznolikosti znotraj ene rastlinske vrste.
Gojita morda do Primorske posebno naklonjenost?
Blanka: Težko kateri kraj prekosi cvetoč kraški travnik. Večja kot je suša, bolj je narava pestra in to se na Krasu in v slovenskem Primorju lepo kaže. Ko pripeljemo na območje Rakitovca tuje delegacije, so nad barvitostjo travnikov izredno navdušeni. Ves evropski konzorcij botaničnih vrtov se je sprehajal po Rakitovcu in planjavah nad njim ter občudoval ta košček pristne narave. Spominjam se, da je lilo kot iz škafa, ko smo krenili iz Ljubljane. Ob prihodu v Rakitovec pa se je pokazalo sonce. To je bil vsem balzam za dušo, obenem pa nas je narava nagradila še s cvetovi potonik, perunik in še narcis poleg mnogih ostalih. Raznolikost narave je v tem koncu Slovenije zares pestra. Tudi Nanos, Čaven, Slavnik denimo, so vredni obiska, ko cvetijo travniki.
V Istri pa se poleg značilnih znanilcev pomladi zbuja tudi druga narava. Mandlji cvetijo, rožmarin, tudi sadno drevje je tik pred razcvetom. Narava kliče po deževju, da lahko ozeleni tudi drevje. To navdaja z novo energijo in optimizmom. Kako vi doživljate pomlad?
Jože: Pred nedavnim sem se mudil v Istri in bi morale biti ta čas že vse zelenice cvetoče, a temu zaradi prehude suše ni tako. Vsekakor je pomlad navdihujoča, ko opazuješ, kako rastlinje kar kipi. Je pa to tudi čas, ko je potrebno biti zelo aktiven, saj cvetovi tudi hitro izginevajo. Nenapovedan sneg ali dež lahko nam, botanikom kmalu prekriža načrte. Letos je idealno leto. Odkar sem v botaničnem vrtu, tega je 26 let, se še ni zgodilo, da bi zvončki tako dolgo cveteli. Tudi v Senožečah še vedno cvetijo.
Kateri so vajini najljubši kotički v Istri, na slovenski obali? Kam najraje zahajata?
Blanka: (S širokim nasmehom) V poletnih mesecih je to zagotovo obzidje v Piranu in osupljivo lepi cvetovi kapre, pa omiljeni Rakitovec. Na Belvederju nad Izolo spomladi raste tip trobentice, ki ga ne najdemo nikjer drugje po Sloveniji. Cvetove ima na malce višjih pecljih. Prevzeta sem tudi nad cvetočo stipo (op.p. vrsta trave) v okolici Sočerge. Vtis daje, kot bi se sprehajali po srebrnem morju. V aprilu pa lahko ob Dragonji uživamo v redki vrsti vrtne vetrnice (Anemone hortensis). Vsega pa tudi ne bomo izdali. (smeh)
Pisan travnik na Kavčiču nad Rakitovcem
Menite, da je stroka dovolj ozaveščevalna na področju zasaditvenih navad javnih in zasebnih površin?
Blanka: Še vedno ne dovolj. Morda bomo še to pomlad v sodelovanju z lokalno vrtnarijo v Istri organizirali predavanje o pomembnosti biotske raznovrstnosti in zelene infrastrukture. Če bo do delavnice prišlo, bomo vaše bralce o tem tudi obvestili.
Kakšen pa je vajin pogled na razvoj urbanih vrtov/parkov v istrskih mestih? Se vam zdi, da smo na pravi poti?
Blanka: Nekajkrat sva že povedala, da bi bilo zaželeno v javnih zasaditvah uporabljati več mediteranskega rastlinja. Opažamo lahko, da parke oblikujejo krajinarji s celine, ki mediteranskega rastlinja ne poznajo najbolje. Malce kritično gledava tudi na parke, kjer namesto kamenja uporabljajo lubje/lesne sekance, ker to ne sodi v ta prostor, rastlinam škoduje. Tudi na nekatere orientacije parka sva opozarjala; npr. ob Semedelski cesti, ki je lep, rabil pa bi odprtost klopi in pogled na morje, pa je le ta na celino. Širina morja je tista, ki osupne, zato bi moral biti obrnjen proti zahodu. Sodobna krajinska arhitektura stremi k sivim tonom, ampak ljudje in tudi živali potrebujemo barve. Prav tako bi bilo dobro v začasne zasaditve (korita) saditi mediteransko rastlinje/trajnice in ne denimo begonije ali mačehe. To bi dalo obalnim mestom zaokrožen, enoten in harmoničen videz. Pa tudi vse brežine obalnih mest bi lahko imele takšne pisane travnike, kot so tisti nad Rakitovcem. Ali pa barvite tepihe ruja. Naša narava je tako pestra, če se vanjo vsaj malce poglobimo.
Jože: Poleg tega pa mediteranske in kraške rastline ne potrebujejo veliko vzdrževanja, saj so prilagojene podnebju. Lep primer urbane ureditve vrta, ki prikazuje lokalno rastlinje, zdravilne rastline in zelišča smo v sodelovanju z lokalnim arhitektom Aleksandrom Bizjakom in zamejskim krajinskim arhitektom Vladimirjem Vremcem uredili ob hotelu Delfin v Izoli. Tam lahko tudi lokalno prebivalstvo najde navdih za zasaditve zasebnih zelenic. Še vedno pa je prisotna težava, ker se rastlinja ne dobi. Redke vrtnarije ga namreč same vzgajajo. Na naših tleh vzgojene rastline pa so najbolj trpežne.
Kako pomembne pa so zelene površine v starih mestnih jedrih Kopra, Izole, Pirana?
Jože: Predvsem so pomembne zato, ker tvorijo senco, proizvajajo kisik in v poletnih mesecih znižujejo temperaturo mest, so pa tudi dušilci hrupa in nenazadnje lepo je, če med vsem pozidanim ugledamo košček zelenega. Zelena infrastruktura veča kakovost bivanja in človeku predstavlja stik z naravo. Pristop, ki ga je pred leti v Izoli ubral krajinski arhitekt Vladimir Vremec, je premišljen. Izobraževal se je še na Dunaju, kjer so morali krajinski arhitekti poznati rastline. Pri nas pa je poznavanje rastlin bolj postranska zadeva. V strogih mestnih jedrih pa bi prebivalce lahko spodbudili k ozelenitvi tako, da bi jim podarili enotne lonce in jih o rastlinju izobrazili.
Blanka: Še vedno pa apeliramo na obalne občine, naj prehitro ne kosijo zelenic in prav tako ne prenizko, saj se tako travnate površine ne » zažgejo«, kot temu radi rečemo, ko je trava zaradi prenizke košnje potem rjava.
Cvetoče drevje pred industrijskim objektom
Dotaknimo se še urbanih zasaditev okrog poslovnih stavb. Kako pomembno se vam zdi, da podjetja skrbijo za zelene površine? Je ozaveščenost kaj višja kot pred leti?
Jože: Stvari gredo ponekod na bolje, ozaveščena podjetja se zavedajo, da njihov ugled temelji na pristopu k zeleni strategiji. Želeli bi si sicer še več zasaditev, lahko povsem preprostih, ni nujno, da ima vsako podjetje intenzivno urejen vrt. Dovolj je le skrb za zelene površine, kakšna opustitev košnje, da rastline lahko zacvetijo, preprosta urejenost okolice. Včasih je tudi manj več. Zanimiv je postal interes za opraševalce in čebele, čeprav velikokrat ne razumemo povsem, da opraševalci in čebele potrebujejo naravne vrste, ker le-te jim še nudijo cvetni prah ali medičino in ne njihove sortne izpeljanke. Zanje je pomembno, da tudi kakšno izmed površin ne pokosimo takoj v angleško trato, ampak šele takrat, ko odcveti.
Dr. Jože Bavcon in James Gagliardi iz Smithsonian Gardens
Kako se ob vsem, kar se s planetom dogaja, tu imam predvsem v mislih globalno segrevanje, počutita? Kako kaže flori v prihodnje?
Blanka: Rastline so zelo trdoživa bitja, ker so se skozi razvoj prilagodile pritrjenemu načinu življenja, torej se ne morejo umakniti v senco ali kam drugam, zato so razvile različne strategije prilagajanja okolju. Seveda pa lahko prehitre spremembe povzročijo tudi izginjanje nekaterih vrst. Slabše kaže človeku, če se ne bo zavedel odvisnosti od narave in rastlin. Narava bo v taki ali drugačni obliki zaradi svojega potenciala preživela in razvoj bo lahko šel novo pot. Človek bo vse to težje prenesel, če se ne bo ponovno posvetil naravi in skušal razumeti njeno filozofijo.
Maja Orel JakičOglasno sporočilo.
