Takrat sem morda prvič razmišljal o tem, kako je nekaj živo in nekaj ne živi več. Podobno je bilo tudi pri stari mami, ki je skrbela zame in kričala za mano, ko sem tekal po svoje. Ko pa sem jo videl na mrtvaškem odru, je bil odnos do nje povsem drugačen. Zamislil sem se ob njeni negibnosti in hladnosti, ko ni bilo več življenja v njej. Postopoma sem se začel zavedati, da je življenje napor, boj in predvsem, da ni samoumevno.
Otroci in mladi so živahni, v njih je veselje do življenja, odprtost, upanje. Tudi čemerni starejši ljudje se omehčajo ob otrocih, izgubijo trdoto in togost ter začutijo pozabljeno nežnost, zato so otroci v vsaki družini in skupnosti veliko veselje.
Psiholog in pisatelj Anselm Grün pravi, da nas otroci povežejo z otrokom, ki je v nas. V njem prepoznavamo, kar je pristno in neponarejeno. Začutimo nežnost in lahkotnost ter svobodo. Ta se kaže tudi v posebnosti, ki jo predstavlja vsak otrok, in obenem podobnosti z očetom ali mamo. Otrok raste, v sebi ima neizmerno moč, leze okrog, dokler ne shodi in si razširi prostor stanovanja na vrt, igrišče in vse, kar lahko doseže. Preseneča nas njegova radoživost, kalitev, cvetenje, podobno kot v pomladni naravi. Vedno bolj se je pripravljen bojevati, se truditi, začenjati znova, pa čeprav se srečuje z ovirami.
Ta naravnanost se mora ohraniti še v kasnejših življenjskih obdobjih, vendar ne brez truda in modrosti. Ob pogledu na otroka se povežemo z željo po pristnosti in življenju. Daje nam spodbudo za poslanstvo in voljo za nove napore. Otroci nas vabijo, da obudimo življenje iz osebnega izvira in smo odprti za darovanje. Ta notranji vir je močnejši od dvomov, strahov, padcev in vsega črnega, kar nas lahko doleti.
Tudi starosti ne smemo videti kot nasprotje otroštvu, ampak kot neprestano prepletanje z mladostnim duhom. Slikar Pablo Picasso je rekel, da je potrebno veliko časa, da postaneš mlad. Evangelij vabi, da sprejmemo življenje z lahkotnim pogledom otroka (Mr 10,15). V različnih okoliščinah moramo ohranjati to čutenje in naravnanost, ne smemo ga prekriti s starostno utrujenostjo in zamerami. Občudujem starejše, ki so odprti in dihajo mladostno, da so razigrani, polni humorja, dobrohotni, svobodni. Če bomo v sebi obudili otroka in ga nežno zazibali, bo v nas več življenja. Pesnik Pavček je zapisal: »Dober dan mila ptica mladosti in tvoja pesem: dar in skrivnost. Dober dan življenje! Silno in milo, kot na praznik prihajam v tvoj hram in ti šepetam na uho besedo zaljubljenih: Rad te imam!«
