Krize pogosto povezujemo z neprijetnimi izkušnjami. Ob njih lahko občutimo nemoč, razpad, obup, jezo ali strah. V misli se prikradejo dvomi, ki nas težijo, in če takšno stanje traja predolgo, lahko zdrsnemo v apatijo ali resignacijo. Pogosto pripisujemo svojim napakam in slabostim preveliko odgovornost za neuspehe, kot jo dejansko imajo.
A kriza še ne pomeni poraza. Prav nasprotno, lahko sproži sile, ki nas pripeljejo na nove poti in k rešitvi. V krizi dobimo priložnost, da se soočimo z resničnim stanjem, uvedemo spodbudne spremembe in odkrijemo svoje poslanstvo. Pomembno je ohraniti upanje, saj pregovor pravi, da upanje umre zadnje. Če najdemo konstruktiven izhod, se okrepijo naši notranji viri za spopadanje s prihodnjimi težavami.
Posebna oblika krize nastopi sredi življenja, nekje med štiridesetim in petdesetim letom. O njej govori renesančni pesnik Dante v prvih verzih Božanske komedije.
Do tedaj si je večina ljudi že ustvarila družino, si zgradila dom, dosegla poklicni položaj in okusila razne užitke. A kar je do tedaj delovalo, ne deluje več enako. Jung opozarja na nevarnost, da se ljudje preveč poistovetijo s tem, kar so počeli, s svojo »masko«. Ko ta odpove, se počutijo izgubljene in nebogljene ter pogosto sprejemajo nerazumne odločitve. Pravijo, da jih je zadela ‘druga puberteta’.
Za mnoge pa je to tudi čas samospoznanja. Zavejo se svojih dosežkov in svojih neuspehov, začutijo manj življenjske moči ter se začnejo osredotočati na bistveno. To je trenutek, ko si upajo narediti korak navznoter k zrelejšemu življenju in k svoji resnici.
Pri nekaterih se kriza srednjih let odvije tiho in neopazno: postanejo umirjeni, zreli, zavestnejši, posvetijo se duhovnosti in življenjskim vprašanjem. Pri drugih se izrazi bolj burno, pogosto tudi skozi telesne bolezni. Ko zdravniki ne najdejo organskih vzrokov, se človek znajde v negotovosti. Nekateri skušajo simptome utišati z močnimi zdravili, a kot pravi duhovni pisatelj Anselm Grün, ni tako pomembno raziskovati vzrokov bolezni, temveč prepoznati razloge za svojo tesnobo in zanemarjeno življenje.
Srednja leta so klic k spremembi smeri, k odločitvi, kakšna bodo naslednja desetletja. Če se človek ne odzove na ta klic zorenja, lahko postane tog ali pa pobegne v pretirano delo in odvisnosti, kot je alkohol.
Število 50 je simbolično: pomeni zaokroževanje in mehčanje ostrih življenjskih robov. Rimljani so po petdesetem letu osvobodili moške vojaške službe, kar simbolizira, da se ni več treba boriti proti drugim in dokazovati svojo vrednost. To je čas obrata vase, v družinski prostor in v duhovnost. Pomemben postane prosti čas, v katerem poslušamo svojo dušo. Osvobodimo se bremen, ki smo jih dolgo nosili, in začutimo harmonijo modrosti ter veselja, kakršne prej nismo poznali.
