Pojavil se je nekdo, ki ga še nismo videli in je naše krvi, v našem kraju, z našimi podobami in izrazi. Ta prihod je še posebej globoko doživet pri mami, ki ga je prej nosila v svojem telesu, ga ljubkovala, se z njim pogovarjala, skrbela za njegovo varnost. Seveda se je kot vsaka mama bala bolečine, ki je povezana s porodom in se spraševala, kakšen bo. Kljub veselju rojstva so nekatere mamice še vedno polne bolečin, ker se ne morejo posvetiti novorojenčku, kot bi želele. Zgodi se, da kar nekaj tednov trpijo za depresijo, ko so bolj osredotočene nase. Na nekaterih božičnih ikonah je Marija upodobljena kot izčrpana ženska, ki počiva na postelji, včasih pogleda otroka, drugič pa proč. Običajno se novorojenega otroka ne veselita le mama in oče, ampak tudi bratje in sestre, stari starši, sorodniki.
Časnikar Jurij Paljk pravi,da se zberejo različni ljudje, tudi tista teta, ki je nikoli ne vidimo, razen na pogrebih. Pridejo sosedje, tudi tisti, ki sicer ne stopijo v našo hišo, in naredijo izjemo. Veselijo se novega člana soseske. Ta potrebuje veliko pozornosti in skrbi, nežne roke, da ga pobožajo, da si pridobi prvotno zaupanje v dobrost bivanja na svetu. Seveda porod ni boleč proces le za mater, ampak tudi za otroka, zato je jok njegov prvi glas. Pred novorojenim se odpira prihodnost. Vse je mogoče razviti. Tudi kasneje se bo vračal k podobi otroka, ki je v njem. Kako pomembno je hrepenenje, da ponovno vzpostavimo stik z našimi osebnimi koreninami. Rojstvo otroka je tako simbol številnih novih začetkov. Pomenljiva je tudi vlaga babice. Porodnica potrebuje pomoč izkušene ženske, ki ji pomaga, ko se porod začne, jo pomirja in posreduje, če je treba. Sokrat je svojo filozofijo in spremljanje ljudi primerjal z babiško umetnostjo.
Cilj vsakega duhovnega ali terapevtskega spremljanja pomagati tistim, ki prosijo za nasvet, da postanejo to, kar v resnici so, da pridejo v stik z viri svoje osebne moči. Prav je, da smo hvaležni za rojstvo in življenje. Nekaterim to ni uspelo. Te dneve sem blizu družinam, ki se jim rodil mrtvi otrok, zato sem še bolj hvaležen za dar življenja in otroke, za upanje, ki prihaja z njimi in odgovornost, ki jo imamo, da jim bomo pomagali v življenju. Predvsem si želim, da bi ohranil pogled otroka v sebi in se veselil toliko lepih darov, ki prihajajo. S tem pogledom bom obudil pristne misli in želje. Naj zaključim s Tonetom Pavčkom: »Stopite narahlo kakor v copatih naravnost pri glavnih vratih v ta lepi dan, kot bi šli v pesem. Svet naokrog je vabljiv in vonljiv, čudno resen in nemalo slovesen: nekdo se pravkar je rodil. In to je najlepša pesem. Stopite
