Prazniki na začetku novembra so prilika za razmislek o življenju in smrti, so spomin na osebe, ki so oblikovale naše življenje in razmerja. Naprej živimo iz teh odnosov in korenin, moremo pa biti z njimi obremenjeni, če jih ne ozdravimo in prečistimo. Vsekakor so živi in pokojni ljudje del našega življenjskega okolja in je prav, da ohranjamo te vezi kot energijo in podporo za to, kar mislimo, delamo, načrtujemo. Hvaležni smo za življenjsko izkušnjo in vsakdanja prizadevanja teh ljudi. Morda bomo tudi mi nekaj podarili naših zanamcem podobno izkušnjo in povezanost.
Spomin ima veliko vlogo pri gradnji osebe v njenem jedru in odnosih. Že stari stoiki so dajali poseben pomen spominu, videli so ga kot zakladnico, v kateri je zbrana dokumentacija različnih momentov življenja. Vzhodni pogrebni obred govori o ‘večnem spominu’ (večnaja pamjat’) za pokojne. Ta molitev želi obnoviti spomin na vse življenje pokojnika in ga v Kristusu popeljati na nebeško liturgijo.
Spominjanje obeležuje verske obrede, spremlja človeško življenje v krogotoku življenja in smrti. Da bi ohranili spomin, se pišejo memoari, slikarji slikajo portrete, ohranjajo fotografije, snemajo filme, spravljajo časopise in knjige, vzdržujejo arhive. Spomin ni le ena od tem razmišljanja, ampak je vsa filozofija na nek način spomin. Platon nekje zapisal, da je spoznanje spominjanje, ker samo bistvo misli pripada spominu, sodobni filozof Heidegger pa je rekel, da spomin na izvorno v bistvu premošča razliko bitjo in ničem.
Živimo v času, ko se veliko govori o spominu pri računalnikih in drugod, pozabljamo pa na ljudi in dogodke. V tej ‘suhi demenci’ ostaja uživanje trenutka, gola sedanjost v njeni nabrekli odsotnosti. Ljudi ne briga, kaj bo jutri, prav tako ne čutijo obveze do preteklosti, do ljudi, s katerimi so skupaj hodili v življenju. Tudi smrt izrinjajo iz mišljenja, čeprav je ogledalo vsakega človeka. Poznati življenje in smrt ter o njih govoriti pomeni znati živeti. Kaj pomeni spremljati umirajočega do konca in se od njega posloviti, odžalovati njegov odhod in ga položiti v mir spomina?
Budnost in treznost namenjata pozornost stvarem in odnosom, ki imajo resnično težo. V spominu je vse, kar je ustvarila ljubezen, pa tudi, kar se je postavilo proti njej. Spomin ohranja človeškost in spodbuja spoštovanje. Brez ljubezni in spomina se človek razbije in pade v pozabo. Zato je pomembno, da ohranimo in obudimo spomin, da zaživijo odnosi in tudi naši pokojni, da z njimi gradimo pogumen pogled v prihodnost ter krepimo življenje. Lepo je, kjer vnuki poznajo izkušnje starih staršev in se po njih ravnajo, pa tudi, da se stari starši veselijo mladih, njihovega napredovanja in iskanja.
Koprski stolni župnik dr. Primož Krečič
