V odnosu do sebe se kažejo kot nemoč nad sabo in svojimi pomanjkljivostmi. Počutimo se šibke zaradi svojih napak in slabosti. Mnogi dobri sklepi ostanejo brezplodni.
Drugi se počutijo nemočne pred svojimi čustvi. Še posebej izrazito je to pri ljubosumju ter pri nekaterih nagonih in zasvojenostih, ki vodijo v zagrenjenost. Depresivni ljudje se zapirajo vase in v svojo nemoč.
Soočamo se tudi z občutki nemoči do drugih ljudi. V slehernem odnosu so šibke točke, ki jih izrabimo, ko hočemo udariti drugega. Nemoč je prisotna pred starši, partnerji in tudi v službi. Do nekaterih »malih diktatorjev«, ki onemogočajo dialog, težko postavimo meje. Povrh vsega nekateri znajo vzbuditi občutek krivde in manjvrednosti, pred katerim se je skoraj nemogoče braniti.
Nazadnje se občutek nemoči poraja tudi v odnosu do sveta okoli nas. Posebej izrazit je v soočenju z državno in drugo birokracijo, kjer se posameznik hitro počuti preslišanega in brez vpliva. Tudi starši, ki želijo odgovorno vzgajati svoje otroke, so pogosto nemočni pred prevladujočimi miselnostmi in ideologijami sodobnega časa.
Ob tem ne moremo prezreti nemoči narodov, ki trpijo zaradi vojn, krivic in nasilja. Naraščajo dolgovi, širijo se kriminalne združbe, terorizem in brezposelnost. Ljudje hrepenijo po rešitvah in kličejo po izhodu, a njihov glas je le redko zares slišan.
Na občutek nemoči se ljudje odzivajo z jezo, nekateri pa tudi z nasiljem. Otroci, ki so bili podcenjevani, zatirani ali preslišani, lahko svojo poznejšo nemoč izrazijo prav skozi nasilno vedenje. Eden izmed dejavnikov, ki spodbuja nasilje v družbi, je tudi občutek, da ničesar ni mogoče spremeniti.
Ljudje, ki so neusmiljeni sodniki do samih sebe, pogosto postanejo strogi in grobi tudi do drugih. Občutek nemoči lahko človeka vodi tudi v rigorizem. To velja tako za fundamentaliste kot za askete, ki so pogosto pretirano strogi do samih sebe in se nenehno kaznujejo ob vsakem prestopku ali kršitvi pravil.
Druga pogosta posledica soočenja z lastno nemočjo sta resignacija in obup. Človek obupa nad spremembo ter začne životariti brez pravega smisla in upanja. Nemalokrat prav resignacija in obup vodita v pretirano predanost delu ali zabavi, saj v tem ljudje iščejo beg in pozabo.
Na občutke nemoči se je mogoče odzvati tudi na zrel in ustvarjalen način. Mogoče je preseči nepripravljenost in zavračanje rešitev s skupnimi pobudami ter predvsem z odprto komunikacijo. Zato je pomembno, da izrazimo svoje mnenje, želje in občutke.
Na osebni ravni sta pomembni sproščenost in askeza. Življenje potrebuje obliko, disciplino in notranji red. Ko sprejmemo same sebe, se sprostijo naše notranje moči in ustvarjalnost. Prav tako je pomembno, da sprejmemo svojo preteklost ter se odpremo novim možnostim in potem življenja. Posebno vrednost imajo tudi vsakdanji obredi, saj dajejo ritem našim dnevom in tednom.
Nasprotje nemoči je prava notranja moč, ki se zgodi v tem, da sprejmemo nemoč in jo okrepimo z notranjo ljubečo močjo ter milostjo. Sveta knjiga pravi: »Kadar sem slaboten, morem postati močan.« Če nemoč sprejmemo kot pogon za vztrajni boj. Mnogi pričujejo, da ta modrost drži.
