ELVIR BEČIĆ BEČO – Bazen je zamenjal za oder

Elvir Bečić Bečo je dolga leta soustvarjal slovenski vaterpolo kot igralec, trener in mentor, danes pa svojo ustvarjalno energijo usmerja v glasbo. Šport mu je dal disciplino, vztrajnost in neprecenljive življenjske lekcije, ki jih zdaj prenaša na oder med melodije, poezijo in zgodbe. Razkril je, kako je od vaterpola prišel do glasbe, zakaj mu veliko pomeni ustvarjanje pesmi ter kako skozi projekt DuoĐole ohranja glasbeno zapuščino Đorđa Balaševića.

Deli novico s tvojimi prijatelji

»Vaterpolo je bil moja prva velika ljubezen. V vodo sem skočil kot 8-letni fant, iz nje pa sem skozi leta izplaval kot človek, ki je zaradi športa spoznal življenje z vseh njegovih strani. Spoznal sem, kaj pomeni zmagati, pa tudi, kako je, ko izgubiš. Spoznal sem, kako pomembno je, da verjameš vase, še posebej takrat, ko drugi morda ne verjamejo vate,« pove Bečo in doda, da mu vaterpolo ni dal samo športnih izkušenj, temveč tudi prijateljstva za vse življenje, disciplino, vztrajnost in občutek pripadnosti.

Naučil ga je, da v ekipi ne moreš misliti samo nase: včasih moraš plavati za soigralca, ga dvigniti, ko mu ne gre, in verjeti vanj, ko sam vase ne verjame več. »In mislim, da je to ena največjih lekcij, ki sem jih odnesel iz športa, da človek v življenju nikoli ne pride zares daleč sam,« pravi in doda, da je na svoji športni poti doživel in dosegel marsikaj kot igralec, trener in človek, ki je svoje znanje in energijo vlagal v razvoj vaterpola.

Ko danes pogleda nazaj, mu največ pomenijo ljudje in zgodbe, ki so ostale. Če je komu pomagal, da je postal boljši igralec, če je komu dal priložnost, da je verjel vase, ali če je v mladem človeku pustil kakšno življenjsko lekcijo, potem je to za Beča največja zmaga.

NI KONCA DO KONCA

»Šport me je naučil tudi tega, da poraz ni konec. Včasih je samo začetek nove poti. In mogoče je prav zato prišel trenutek, ko sem odložil športno opremo in se podal v glasbo. Marsikdo je morda mislil, da sem s tem obrnil novo stran, jaz pa imam občutek, da sem samo nadaljeval isto zgodbo na drugačen način. Kajti vaterpolo in glasba imata veliko skupnega. Pri obeh potrebuješ ekipo. Pri obeh moraš zaupati ljudem okoli sebe. Pri obeh pridejo trenutki, ko je težko, ko zmanjka energije in ko se vprašaš, ali ima vse skupaj smisel.

Ampak potem pride tisti trenutek, ko se vse sestavi: v športu zmaga, v glasbi pa pesem, ki se dotakne človeka. Danes plavam v nekoliko drugačnih vodah. Namesto žoge imam mikrofon, namesto bazena oder, namesto taktike pa melodijo in besede. A vse tisto, kar sem se naučil v športu, nosim s seboj. Še vedno verjamem v ekipo, v delo, v vztrajnost in predvsem v ljudi. Če me je vaterpolo česa zares naučil, je to, da v življenju ne smeš nikoli nehati plavati. Včasih moraš spremeniti smer, včasih začeti znova, včasih pa samo verjeti, da boš prišel do obale. In jaz danes svojo novo obalo iščem v glasbi, poeziji in pesmih, ki jih želim deliti z ljudmi,« pravi Bečo in doda, da v Sloveniji ni lahko živeti od vaterpola.

Po njegovih besedah se da, če si pripravljen na veliko dela, odrekanja in prilagajanja. Kajti to ni šport, ki bi ti sam po sebi zagotavljal brezskrbno življenje, zato moraš biti poleg igralca pogosto še trener, mentor, organizator ali pa svoje znanje prenašati naprej na različne načine. Vendar če imaš šport res rad in če si pripravljen garati, potem se tudi v Sloveniji najde pot, da od njega živiš.

GLASBA NJEGOVEGA ŽIVLJENJA

»Glasba se mi ni zgodila, temveč je prišla iz notranje potrebe po izražanju. Spremljala me je že dolgo, najprej kot poslušalca, potem pa vedno bolj kot nekaj, kar sem želel tudi sam ustvarjati. V njej sem našel svobodo, mir in prostor, kjer lahko poveš stvari, ki jih včasih z besedami težko izraziš. V meni je rasla skupaj z življenjskimi izkušnjami – z vsem, kar sem doživel v športu in zunaj njega. Prav zato mi je tako blizu, ker ni samo hobi, ampak način, kako čutim in kako se izražam. Vaterpolo mi je dal temelje, glasba pa mi daje nov prostor, da vse to, kar sem skozi leta zgradil, delim z ljudmi na drugačen način,« pravi ta postavni glasbenik, ki si je nabral že kar nekaj odrske kilometrine, a je trema še vedno prisotna.

»Kajti če je ni, potem se verjetno sprašuješ, zakaj sploh stojiš na odru. Meni je trema pravzaprav všeč, ker pomeni, da mi je mar. Pred nastopom imam še vedno tisti občutek v trebuhu, ampak sem se ga skozi leta naučil sprejeti. Poleg samega nastopa je še ogromno stvari, ki jih ljudje ne vidijo: snemanja, produkcija, videospoti, promocija, družbena omrežja, organizacija koncertov, dogovarjanja, neprespane noči … To je prava mašinerija in hitro ugotoviš, da je petje na odru samo še ena tekma in le del celotne zgodbe. Ampak mene to ne prestraši! Za vsakim rezultatom stoji ogromno dela, ki ga gledalec ne vidi. Pri pesmi ljudje slišijo tri minute glasbe, za njimi pa so lahko meseci pisanja, snemanja, popravljanja, dvomov in ponovnih začetkov.

Najlepši trenutek pa je, ko vse to za trenutek izgine. Ko stopiš na oder, zagledaš ljudi pred sabo in zaslišiš prve tone. Takrat ni več promocije, ni več mašinerije, ni več telefona in družbenih omrežij. Ostaneš samo ti, glasba in ljudje. In takrat se spomnim, zakaj sem sploh zamenjal bazen za oder. Zaradi tistega občutka, ko lahko z besedo, melodijo ali pesmijo prideš človeku do srca. Če mi to uspe, je bila vsa trema vredna,« pove glasbenik, ki svojo glasbeno pot gradi korak za korakom z učenjem, pisanjem, snemanjem in predvsem z veliko dela v studiu.

bazen

Ne želi ničesar prehitevati, ker ve, da se prava zgodba gradi počasi in iskreno. Pomembno mu je ostati zvest sebi in v glasbi povedati nekaj, kar res čuti. Sanja preproste sanje: želi si, da bi njegove pesmi našle pot do ljudi. »Ne sanjam o tem, da bi moral biti na vsakem plakatu in v vsaki oddaji. Bolj mi je pomembno, da nekega dne nekdo sliši mojo pesem in si reče: Točno to sem tudi jaz čutil. Če lahko s svojo glasbo in poezijo komu polepšam dan, mu prikličem spomin ali pa mu dam moč v trenutku, ko jo potrebuje, potem sem dosegel veliko. Seveda si želim tudi velikih odrov, lepih koncertov in še veliko novih pesmi.

Rad bi nadaljeval svojo glasbeno pot in ustvarjal glasbo, ki bo ostala. Tako kot so meni ostale pesmi, ki sem jih poslušal skozi življenje. Slišite me lahko na različnih koncertih in prireditvah, kjer nastopam s svojim projektom Bečo & Company, pa tudi v projektu DuoĐole, kjer ohranjamo glasbo in pesmi Đorđa Balaševića. Veliko mi pomeni tudi poezija, zato so moji nastopi pogosto preplet glasbe, besed in življenjskih zgodb. Najlepše pa je, ko se srečamo v živo, ker je glasba takrat najbolj iskrena. Kar se tiče družine, so reakcije različne – od ponosa do tistega klasičnega družinskega vprašanja: »A boš ti zdaj res postal pevec, svirač? (smeh)« Ampak mislim, da so se že navadili, da pri meni nikoli ne veš, kaj pride naslednje,« sklene.

SODELOVANJE Z NEISHO

»Do sodelovanja z Neisho je prišlo leta 2019, ko smo snemali pesem Malo više ljubavi. Takrat nam je naš producent Daizy predlagal, da bi vokalne aranžmaje posnela Neisha. In tako se je začela naša zgodba. Neisha je izvrstna glasbenica. Je zelo iskrena in direktna, kar pri glasbenem ustvarjanju zelo cenim. Točno ve, kaj je dobro, in tudi takoj opazi, kje bi se dalo še kaj izboljšati oziroma dodelati.

Pri njej ni veliko ovinkarjenja, pove ti iskreno, kako stvari vidi, in prav zato je sodelovanje z njo tako prijetno in ustvarjalno. Poleg tega je Neisha tudi super oseba in človek, s katerim se zelo rad družim. Mislim, da je pri sodelovanju pomembno tudi to, da se ljudje med seboj dobro začutijo in da je med njimi dobra energija. Trenutno pripravljava novo pesem v duetu z naslovom Cifra ali glava, ki jo bova skupaj prvič v živo predstavila in premierno zapela na odru 5. septembra.«

PO OČETOVIH STOPINJAH

»Moj oče je bil glasbenik in pravzaprav imam občutek, da sem danes na neki način nadaljeval nekaj, kar je bilo že od nekdaj zapisano v meni. Ko sem napisal pesem Sviraj mi, stari sviraču, posvečeno njemu, je bilo to zame nekaj zelo osebnega. Takrat sem začutil, da glasba ni samo oder in nastopanje. Glasba je tudi spomin, družina, ljubezen in zgodba, ki jo nosiš v sebi.«