Ko se je leta 1954 mladi Fulvio Tomizza z avtobusom odpravil iz Trsta v Sežano, kjer se je vkrcal na vlak Orient Express in odpotoval na študij v Beograd, najbrž ni mogel slutiti, da bo prav ta vlak desetletja pozneje postal simbol ene od tem foruma, ki skuša ohraniti občutljivost za življenje med jeziki — občutljivost, ki je zaznamovala tudi Tomizzevo literaturo.

Medtem ko se je v Beogradu znašel sredi praznovanja priključitve Istre Jugoslaviji, se je svet, iz katerega je prihajal, lomil med jeziki, mejami in identitetami. Prostor ob severnem Jadranu je tedaj razpadal in se na novo sestavljal. Prav ta izkušnja razklanosti ga je znova potegnila v Trst — k družini, k prostoru, ki ga nikoli ni mogel zares zapustiti in ki ga je pozneje skozi svojo literaturo vedno znova skušal razumeti.

Prav ta občutek razpetosti med vzhodom in zahodom, med pripadnostmi in jeziki, danes ostaja eno osrednjih izhodišč Foruma Tomizza – mednarodnega obmejnega srečanja, ki med Koprom, Trstom in Umagom že 27 let povezuje literaturo, misel, umetnost in ljudi, ki verjamejo, da meja ni nujno prostor razdvajanja, ampak lahko postane prostor dialoga.

Letošnji program sta mi predstavila Irena Urbič in Neven Ušumović, dolgoletna soustvarjalca foruma, pri čemer oba poudarjata tudi pomembno vlogo tržaškega dela srečanja, ki ga soustvarja Martin Lisjak. Že po nekaj minutah pogovora je postalo jasno, da Forum Tomizza ni zgolj kulturna manifestacija, ki se vsako leto ponavlja po ustaljenem programu, ampak nekaj precej bolj intimnega, skoraj osebnega. Nekaj, kar ljudje, ki ga ustvarjajo, očitno razumejo kot poslanstvo.

Prostor med jeziki

Forum Tomizza je namreč nastal iz potrebe, da bi po smrti istrskega pisatelja Fulvia Tomizze njegovo delo in predvsem njegov duh ostala živa v celotnem prostoru, ki ga je zaznamoval. Ideja se je rodila na Tomizzevem pogrebu v Materadi, ko je istrski književnik Milan Rakovac predlagal srečanje, ki bi povezovalo ljudi z obeh strani meje.

»Na pogrebu Fulvia Tomizze je vzklila ideja, da je treba njegovo poslanstvo nadaljevati,« pripoveduje Neven Ušumović, ki je projekt v umaški knjižnici prevzel od enega njegovih ključnih pobudnikov.

Na začetku je bil samo Umag. Že dve leti pozneje se je pridružil Koper, nato še Trst. Tri mesta, tri države, trije jeziki in zelo različne zgodovinske izkušnje. Pa vendar prav to križišče tvori jedro foruma, saj povezuje mesta, ki so zaznamovala tudi življenje Fulvia Tomizze – Umag, kjer se je rodil, Koper, kjer se je izobraževal in dozoreval, ter Trst, kjer je njegovo literarno delo dobilo širino in mednarodni odmev.

Tomizza je bil v marsičem simbol človeka ob meji. Italijan s slovanskimi koreninami po materini strani, pisatelj, ki je razumel več identitet hkrati in se nikoli ni pustil ujeti v en sam nacionalni okvir.

Po skoraj treh desetletjih se forum ne ukvarja več zgolj s Tomizzevim opusom, ampak z vprašanji, ki jih je odpiral že sam – z identiteto, pripadnostjo, jezikom, mejami ter občutkom doma v prostoru, kjer se kulture nenehno prepletajo.

Prav zato letošnji forum nosi naslov Orient Express.

Naslov seveda ni naključen. Letošnja tema se navezuje na znamenito delo Orientalizem palestinsko-ameriškega teoretika Edwarda W. Saida, ki je opozarjal na način, kako Zahod stoletja ustvarja podobo »vzhoda« kot nečesa eksotičnega, manj razvitega ali nevarnega.

Vsakdo je nekomu vzhod

Po besedah Irene Urbič letošnja tema izhaja iz razmisleka o evropski prevzetnosti in o tem, kako Zahod še vedno gleda na svet zunaj svojih meja.

»Tako zelo smo »belocentrični«, da na druge svetove gledamo v najboljšem primeru blagohotno in pokroviteljsko,« opozarja.

Toda tema se ne dotika le globalnega sveta. Kot poudarja Neven Ušumović, ima pojem vzhoda zelo poseben pomen prav v obmejnem prostoru.

»Vsakdo je nekomu vzhod,« pravi.

Ob tem spomni, da je bil Tomizza eden prvih italijanskih avtorjev, ki je presegel stereotipen pogled na slovanski svet kot nekaj manjvrednega ali eksotičnega. Prav nasprotno – slovanski prostor je razumel kot del lastne identitete in to ves čas poudarjal tudi v svoji književnosti.

Ta odnos med vzhodom in zahodom je še danes zelo živ prav v prostoru ob meji. Ne le politično, ampak tudi simbolno. Kdo je center in kdo periferija? Kdo govori in kdo je slišan? Kdo je civilizacija in kdo »drugi«?

Forum Tomizza se teh vprašanj ne loteva agresivno ali ideološko. Ravno nasprotno. Njegova posebnost je, da jih odpira skozi literaturo, osebne zgodbe, eseje, pogovore, umetnost in srečevanja.

V skoraj treh desetletjih je forum gostil več kot 500 književnikov, filozofov, prevajalcev, sociologov, novinarjev in drugih mislecev iz širšega srednjeevropskega in balkanskega prostora ter postal eno najpomembnejših intelektualnih stičišč severnega Jadrana.

Simpozij kot prostor srečevanja

Osrednji steber programa ostaja simpozij, ki poteka v vseh treh mestih. Na njem bodo sodelovali številni domači in mednarodni gostje, med njimi Boštjan Videmšek, Andrej Nikolaidis, Lidija Dimkovska, Diego Marani, Alida Bremer, Elisa Copetti, Faris Kočan, Iva Kosmos, Szabolcs Tolnai, Anja Zag Golob in drugi.

Irena Urbič poudarja, da so gostje vedno skrbno izbrani glede na temo posameznega leta.

»Vabimo ljudi, ki s svojim delom ali življenjem predstavljajo temo foruma. Nekateri so skozi leta postali skoraj zaščitni znak Foruma Tomizza,« pravi.

Med njimi omeni danes že pokojna pisatelja Dašo Drndić in Marka Sosiča, pa sarajevskega avtorja Ahmeda Burića, novinarja Ervina Hladnika Milharčiča ter Aljošo Pužarja.

Okoli simpozija se vsako leto spletajo številni spremljevalni dogodki: pesniška branja, razstave, koncerti, literarni večeri, predstavitve knjig in pogovori.

Pomemben del koprskega programa je tudi Tomizzev itinerarij – literarni sprehod po Kopru, ki ga vodi Jasna Čebron. Gre za poseben kulturni vodič skozi mesto in Tomizzevo življenje, ki obiskovalcem pokaže Koper skozi povsem drugačno perspektivo.

Zgodbe v treh jezikih

Forum pa ni namenjen le uveljavljenim avtorjem. Pomemben del srečanja ostaja tudi mednarodni literarni natečaj Lapis Histriae za kratko zgodbo, ki vsako leto združi avtorje iz vseh treh jezikovnih prostorov.

»Ko na začetku leta določimo temo, razpišemo natečaj v vseh treh knjižnicah – v Umagu, Trstu in Kopru. Letos smo prejeli okoli 150 del,« pojasnjuje Ušumović.

Natečaj je anonimen, izbrana dela pa objavijo v posebnem zborniku. Vsa dela so objavljena v originalnem jeziku – v slovenščini, hrvaščini ali italijanščini.

Letošnjo žirijo natečaja sestavljajo Goran Vojnović, Tea Tulić in Laura Marchig. Posebnost žirije je, da njeni člani berejo in presojajo vsa dela ne glede na jezik, v katerem so napisana.

Po besedah organizatorjev je natečaj tudi eden redkih načinov, s katerim forum uspešno nagovarja mlajše generacije.

Forum Tomizza že vrsto let ohranja tudi močno prevajalsko in založniško razsežnost. Vsako drugo leto pripravijo nov hrvaški prevod enega od Tomizzevih del, ki še ni bil preveden. Letos bodo predstavili hrvaški prevod romana L’albero dei sogni oziroma Stablo snova.

Roman je po svoje izjemno simboličen tudi za letošnjo temo. Tomizza v njem piše o lastnem odraščanju, o poti iz Umaga v Koper, o življenju med različnimi sistemi, jeziki in ideologijami, pa tudi o času po letu 1954, ko se je meja med Italijo in Jugoslavijo dokončno zarezala v življenje istrskega človeka.

»V romanu opisuje trenutek, ko se avtorjev junak Stefano Marcovich v Sežani dobesedno vkrca na Orient Express in odpelje v Beograd na študij režije,« pripoveduje Ušumović. To je bil čas, ko se je prostor ob meji rušil in na novo sestavljal – cona A, cona B, razdeljene družine, odhodi, vračanja.

Morda prav zato Tomizzeva literatura še danes deluje tako sodobno. Ne govori le o zgodovini, ampak o občutku razpetosti med jeziki, državami in identitetami. O občutku, ki ga prostor ob meji še vedno pozna.

Meja kot stičišče

Poseben pečat forumu daje tudi njegov zaključek. Vsako leto se namreč konča s komemoracijo na Tomizzevem grobu v Materadi. Prav tam se je pred skoraj tremi desetletji rodila ideja foruma.

»Ta poklon ob grobu pisatelja potem odzvanja v mislih in delih naših gostov. Med njimi se spletajo prijateljstva, sodelovanja … V tem ponorelem svetu se tako najdejo ljudje, ki se sicer morda nikoli ne bi srečali,« pravi Irena Urbič.

Fulvio Tomizza je nekoč zapisal: »M’identifico con la frontiera.« — Istovetim se z mejo. Forum Tomizza se tudi danes ne identificira z eno ali drugo stranjo meje, ampak z mejo kot stičiščem.

V času, ko se mladi ob meji pogosto lažje sporazumevajo v angleščini kot v jeziku svojih sosedov, Forum Tomizza ostaja eden redkih prostorov, kjer hrvaščina, slovenščina in italijanščina še vedno sobivajo naravno, organsko in brez potrebe po prevladi ene nad drugo.