Na čelu ZD Izola ste bili več kot 20 let. S katerimi največjimi izzivi ste se soočali pri vodenju ZD Izola in kaj vas je gnalo toliko let, da ste na tem položaju vztrajali toliko časa?
Zdravstvo je moje življenjsko poslanstvo tako v vlogi ortodonta kot tudi menedžerja. Delo v tem okolju me že od nekdaj izpolnjuje, zato sem z veseljem prevzel odgovornost, ko se je 2002 pokazala potreba po novem vodstvu v ZD Izola.
Že kot podžupan, odgovoren za zdravstvo, sem leta 2000 aktivno sodeloval pri načrtovanju in izgradnji nove stavbe ZD Izola. Kasneje sem postal predsednik sveta zavoda, nato pa 1. junija 2002 prvič nastopil mandat kot vršilec dolžnosti direktorja. Takrat je bila situacija v ustanovi zelo zahtevna, ZD Izola je bil sredi številnih afer, zato ni bilo veliko pripravljenih prevzeti vodstvene funkcije, kljub temu sem verjel v potencial ustanove in v strokovnost zaposlenih.
Leta 2009 sem se zaradi osebnih razlogov začasno umaknil, vendar sem se 2011 na prošnjo sveta zavoda znova vrnil. To zaupanje mi je veliko pomenilo, zato sem z vso odgovornostjo nadaljeval vodenje ustanove do avgusta 2025, ko sem odstopil zaradi nove zakonodaje, ki mi onemogoča opravljanje dopolnilnega dela v zasebnem zdravstvenem zavodu Orthodontio.
Največji izzivi v vseh teh letih so bili povezani z zagotavljanjem kakovostne in dostopne zdravstvene oskrbe: izgradnja nove stavbe reševalne službe, pridobivanje ustreznega kadra v času splošnega pomanjkanja zdravnikov in nenehno vlaganje v opremo ter razvoj strokovnih programov.
Ves čas me je gnala želja, da pacientom v lokalni skupnosti ponudimo najboljšo možno oskrbo, zaposlenim pa omogočimo dobre pogoje za delo in strokovno rast. Ponosno lahko rečem, da smo ZD Izola uspeli razviti v sodobno, ugledno ustanovo s kakovostno in predano ekipo. Zelo sem hvaležen vsem sodelavcem, ki so verjeli v skupno vizijo in jo pomagali uresničevati.
Kako ocenjujete učinkovitost slovenskega zdravstvenega sistema in kaj bi bilo po vašem treba spremeniti?
Slovenski zdravstveni sistem je po kakovosti in dostopnosti storitev lahko zelo dober, a le, če posameznik do njega sploh uspe priti. Največja težava je prav v dostopnosti oziroma vstopni točki zaradi dolgih čakalnih dob.
Menim, da se zdravstvo in zdravnike prepogosto izkorišča za dnevnopolitične interese. To vodi v zmanjševanje ponudbe storitev, dodatno obremenjuje zdravnike in ima končne negativne posledice predvsem za paciente. Namesto da bi sistem spodbujal razvoj in učinkovitost, se pogosto srečujemo z omejevanjem dela zdravnikov ter z nerazumnimi birokratskimi ovirami.
Novi zakon žal ne odpravlja teh težav – nasprotno, usmerjen je predvsem v omejevanje fleksibilnosti pri delu zdravnikov in zmanjševanje možnosti za izvajanje samoplačniških storitev, kar lahko še dodatno poslabša dostopnost.
Prepričan sem, da bi morali spodbujati strokovno avtonomijo, več vlagati v primarno raven zdravstva in izboljšati sistemsko organizacijo, da bi omogočili hitrejši in bolj pravičen dostop za vse državljane.
Kakšno vlogo ima po vašem zasebno zdravstvo v okviru celotnega zdravstvenega sistema? Kako vidite sodelovanje med javnim in zasebnim sektorjem?
Od leta 2000 delujem kot koncesionar, hkrati pa sem bil med letoma 2002 in 2025 direktor javnega zdravstvenega zavoda. Ti dve vlogi sem uspešno opravljal vzporedno, kar sam vidim kot primer dobrega prepletanja javnega in koncesionarskega zdravstva. V tem nikoli nisem videl konflikta interesov, temveč predvsem priložnost za boljšo organizacijo dela in večjo dostopnost zdravstvenih storitev za paciente.
Zasebno zdravstvo, predvsem v obliki samoplačniških storitev, razumem kot pomemben in dobrodošel dopolnilni del javnega sistema. V razmerah, kjer kronično primanjkuje zdravnikov in sredstev, ima zasebni sektor pomembno vlogo pri razbremenjevanju javnega zdravstva. Kakršnokoli omejevanje samoplačniškega segmenta ali omejevanje dela zdravnikov pa vodi v slabšo dostopnost storitev za vse – tudi tiste, ki si samoplačniške storitve ne morejo privoščiti.
Pomembno se mi zdi razumeti, da zdravstveni sistemi nikjer na svetu niso povsem enako dostopni za vse. Ljudje, ki imajo sredstva, bodo vedno iskali možnosti za hitrejši ali personaliziran dostop bodisi zaradi želje po točno določenem zdravniku ali posegu. S tem, ko nekdo izbere samoplačniško pot, pa hkrati sprosti termin v javnem sistemu za drugega pacienta.
Zato menim, da je največja napaka usmeritev v omejevanje zdravniškega dela in omejevanje finančnih virov v zdravstvu. Če želimo sistem narediti bolj dostopen za vse, potem je sodelovanje med javnim in zasebnim sektorjem ključnega pomena, vse drugo pa postane sekundarno.
Kako vidite kot priznan ortodont trenutno stanje ortodontskega zdravljenja v Sloveniji, predvsem glede na dostopnost in čakalne dobe?
Stanje na področju ortodontije v Sloveniji še vedno zaznamujejo dolge čakalne dobe, predvsem zaradi pomanjkanja kadra, vendar pa iz lastnih izkušenj vem, da je mogoče tudi v obstoječem okviru narediti pomembne korake naprej.
V naših dveh ordinacijah, v Izoli in Piranu, smo čakalne dobe iz povprečnih šest let uspeli skrajšati na približno 2,5 leti. Ključno pri tem je bilo plačevanje po realizaciji, kar se je izkazalo kot učinkovita zdravstvena politika, saj spodbuja večjo dostopnost za paciente.
Trenutno v zavodu ZZZ Orthodontio poleg mene delujeta še dve mladi in izjemno zagnani specialistki čeljustne in zobne ortopedije. Skupaj ustvarjamo strokovno, predano in rastočo ekipo. Z mojim umikom z direktorske funkcije ZD Izola bom lahko vso svojo energijo in izkušnje usmeril izključno v razvoj zasebnega zavoda.
Naš cilj je v prihodnje ponuditi tudi širši nabor samoplačniških storitev, ne le zato, da razbremenimo javni sistem, temveč tudi zato, ker določenih tehnik ZZZS ne krije. Tako bomo lahko pacientom ponudili sodobno, celostno in časovno dostopno ortodontsko oskrbo. Že zdaj je čakalna doba pri nas kar deset mesecev krajša od najkrajše objavljene čakalne dobe v Sloveniji.
Katere ukrepe bi predlagali za skrajšanje čakalnih dob in izboljšanje dostopnosti ortodontskega zdravljenja za paciente?
V primerjavi z večino evropskih držav ima Slovenija že danes relativno dobro urejeno področje ortodontije. Če bo zdravstvena politika ostala stabilna in podprta z dosedanjimi pozitivnimi ukrepi, verjamem, da bodo v bližnji prihodnosti vsi pacienti pravočasno dostopali do ortodontskega zdravljenja znotraj Slovenije brez potrebe po iskanju storitev v tujini.
Pri čakalnih vrstah je nujno poudariti, da trenutno objavljene številke pogosto ne odražajo dejanskega stanja. Veliko otrok in mladostnikov, ki so uvrščeni na seznam čakajočih, ob prvem pregledu še nima pogojev za začetek zdravljenja zaradi neizraslih stalnih zob ali drugih razvojnih dejavnikov. Tovrstnih primerov nikakor ne bi smeli šteti med aktivno čakajoče, saj umetno zvišujejo statistiko in ustvarjajo napačno sliko o dostopnosti.
Ključni ukrepi, ki bi dodatno pripomogli k izboljšanju stanja, so boljše vodenje čakalnih seznamov z ločevanjem med dejansko pripravljenimi pacienti, in tistimi, pri katerih zdravljenje še ni indicirano, razbremenitev javnega sistema s premišljenim vključevanjem samoplačniških storitev, spodbujanje zaposlovanja novih specialistov in vlaganje v njihovo izobraževanje in ohranitev fleksibilnih modelov financiranja, ki omogočajo hitrejšo obravnavo tam, kjer je to mogoče.
V lokalni politiki ste bili občinski svetnik. Kaj vam je dalo to obdobje, kakšne izkušnje ste pridobili?
V lokalni politiki sem bil aktiven več let. Večkrat sem bil izvoljen za občinskega svetnika, hkrati pa sem bil ustanovitelj lokalnega gibanja PNI, 2018 sem se podal tudi v kandidaturo za župana Izole, čeprav tedaj neuspešno. To obdobje mi je vsekakor prineslo dragocene izkušnje tako z vidika razumevanja delovanja občinske uprave kot tudi v smislu povezovanja ljudi, vodenja projektov in zaznavanja potreb skupnosti.
Politika mi je dala širši vpogled v lokalne izzive in pokazala, kako pomembno je sodelovanje med različnimi deležniki. Hkrati pa sem z leti ugotovil, da me bolj kot politično udejstvovanje izpolnjuje neposredno delo z ljudmi in razvoj stroke, zato sem politične ambicije prepustil mlajšim ter se v zadnjih letih posvetil ZD Izola, ortodontiji, družini in razvoju zasebnega zavoda.
Kako gledate na razvoj Izole in slovenske Istre nasploh?
Na razvoj Izole in slovenske Istre gledam z mešanimi občutki. Po eni strani bi si kot prebivalec in nekdanji občinski svetnik seveda želel več strateškega načrtovanja, boljše infrastrukture in uravnoteženega prostorskega razvoja. Po drugi strani pa se moramo vprašati, ali je vsak razvoj nujno tudi napredek.
Včasih se zdi, da je t. i. »nerazvoj« lahko tudi oblika dolgoročne strategije, morda celo priložnost, da ohranimo ravnovesje med naravnim okoljem, kulturno dediščino in kakovostjo življenja. Mogoče je prav, da ne posežemo v vsak prostor, da ne pozidamo vsega, kar še ni urbanizirano.
Morda bi morali več odločitev prepustiti prihodnjim generacijam naših otrok in jim omogočiti, da oblikujejo okolje, v katerem bodo živeli po svojih vrednotah in potrebah. Razvoj naj bo premišljen, trajnosten in usklajen z vizijo, ki presega kratkoročne interese.
Ali v luči prihajajočih volitev načrtujete kakšno prihodnjo angažiranost v lokalni ali širši politiki?
Trenutno se z nobeno aktivno politiko ne ukvarjam in v bližnji prihodnosti tudi nimam nobenih načrtov za vključevanje v lokalno ali širšo politiko. Energijo in čas posvečam svoji strokovni karieri ter družini.
Kaj pa zasebno življenje?
Naslednje leto bom dopolnil 60 let in lahko rečem, da sem na svoji življenjski poti že veliko prehodil, ustvaril in doživel na različnih področjih. Zdaj prihaja čas, ko si želim mirnega življenja. Sem srečno zaljubljen in poročen, skupaj z ženo imava šest otrok in veliko družino (nasmeh op.a.).
Moje življenje je bilo vedno precej zanimivo in nevsakdanje, kar me je bogatilo na številnih ravneh. Trenutno pa si predvsem želim miru in kakovostnih trenutkov v krogu svojih najdražjih.
