Danes je umrl Stalin. Z Molly sva sedeli v kuhinji, vznemirjeni. […] »V resnici sva zbegani zato, ker se na smrt bojiva. Boljše je zlo, ki ga poznaš.«»No, stvari tako ali tako ne bi mogle biti slabše.« »Zakaj pa ne? Zdi se, da vsi verjamemo, da se bodo reči obrnile na bolje? Zakaj pa bi se? Včasih si mislim, da se bližamo novi ledeni dobi tiranije in terorja, zakaj pa ne? Kdo bo to zaustavil – mi?«
Tako v svojem odličnem romanu Zlata beležnica piše Nobelova nagrajenka za literaturo Doris Lessing; zgodnja šestdeseta pa skozi razmišljanja različnih ženskih likov, predvsem levo usmerjenih intelektualk, pred nas razpirajo prepoznavne tesnobnosti in brezizhodnosti našega časa.
Mogoče se me branje preveč dotakne, mogoče sem preveč postkovidno občutljiva, mogoče bolečina v telesu podre varovalo, ki si ga zgradi duh, ne vem. Mislim na to, ali lahko ustavimo vso to norišnico, v kateri živimo? Kako? Če so stvari, ki so tako narobe, del naše samoumevnosti in domačnosti? Prav v samoumevnosti in domačnosti je doma ideologija, pravijo filozofi. Prav zaradi samoumevnosti in domačnosti obsojamo, žalimo, zaničujemo, onemogočamo, tudi ubijamo. Zato se moramo najprej sami upreti stvarem, ki so se nam še včeraj zdele nesprejemljive, danes pa mislimo, da so nespremenljive. Mogoče moramo verjeti, da prepričanje, kako ni možno nič več novega, ne velja, in da je možno, samo, da mi tega še ne vidimo. Tako dajemo svetu in prihodnosti upanje, saj je tudi naše bivanje v svetu, samo naša predstava o njem. Izboljšati moramo to predstavo. Prišli smo do trenutka, ko naših bolezni ne more pozdraviti niti medicina, niti psihoterapija, danes nas lahko pozdravi le filozofija. Ker je filozofija še edina, ki ima orodja za to, da bi našla smisel. Brez njega pa tudi življenja ni. Slovenci imamo res dobre filozofe: Slavoj Žižek, Alenka Zupančič, Mladen Dolar in še kdo so morda tisti, ki vidijo, česar mi ne. Morda bi jih poskusili brati. Samo tako bomo vedeli, zakaj smo tu in ne bo nas več strah.
Katja Pegan
