Ime je skrivnost, ki presega stvarnost in kaže na vsebino ter odnos. Stvari imajo imena, tako so jih poimenovali skozi stoletja in čase, tudi živali nosijo imena, pri rastlinah pa je bolj v ospredju njihova vrsta.
Imena ljudi so zaznamovana z odnosi in kulturo. Navadno jih podarijo starši in predstavljajo nekaj najboljšega, kar si želijo za otroka. Različni so načini, kako izbirajo imena: po kakšni osebi v družini ali okolju, po znanih osebah v medijih, kulturi, družbenem življenju. Včasih sežejo tudi po eksotiki. Kljub temu ostane ime nekaj resnega, neponovljivega, ker odgovarja človeku na najbolj oseben način. Nanj se navadi, predstavlja ga pred drugimi in čuti v njem svojo istovetnost. Ime je tudi ključ povezave, je frekvenca, ki najbolj deluje in jo najraje slišimo. Seveda je razlika, s kakšnim tonom je izrečeno ime: ko pokliče mama ali druga ljubljena oseba ali ko pokliče učitelj pred tablo, policist na cesti ali sodnik. Z imenom ljubkujemo drage osebe, obstajajo pa tudi popačeno izrečena imena, ki izražajo sarkazem, cinizem.
V starih kulturah je ime predstavljalo poslanstvo človeka, njegov značaj, vlogo v družbi, enkratnost. Adam je ‘človek’ ali ‘iz zemlje’, Eva ‘mati vseh živih’. Abraham ‘oče mnogih narodov’, Sara ‘kneginja’, Jakob ’tisti, ki drži za peto’. Mojzes je ‘iz vode potegnjen’. Primerno je, da ljudi kličemo z imenom in jih priznavamo v tem, kar so. Ob imenih drugih kultur in religioznih okolij se počutimo manj domače, vendar jih sprejemamo s spoštovanjem in se trudimo, da bi jih udomačili. Imena so povezana tudi s spomini. Včasih kažejo na kakšno krivico, drugič na lepo izkušnjo. Dobro je, da postanemo družba naklonjenih in prijetnih imen. Obstajajo različni pristopi do imen in njihovih pomenov, do vprašanja, ali imena zgolj označujejo predmete ali pa nosijo tudi globlji pomen in vsebino. Stari Grki so povezali dva vidika: imena izvirajo iz narave stvari, kar predstavlja povezavo med zvokom in pomenom, hkrati pa so stvar dogovora med ljudmi. V delu Filozofija imena ruski religiozni pisatelj Sergej Bulgakov poudari, da ime ni zgolj človeški dogovor za označevanje predmetov, ampak ima tudi globlji duhovni zapis. Po njegovem mnenju je ime nekakšna energija, bivanjska moč stvari, ki jo izraža.
Imena porajajo določene predstave, ljudje si jih razlagajo po svoje. Ni nujno, da ime določi človekov značaj, vedenje ali mišljenje, lahko pa vpliva na samozavest in na to, kako ga drugi sprejemajo. Ime je nekakšna ‘predzgodba’ človeka, prva informacija o njem. Kratka in sodobna imena lahko delujejo dinamično, energično, klasična pa bolj zanesljivo in umirjeno. Če je ime redko, lahko poveča občutek posebnosti ali pa povzroči nelagodje, odvisno od osebne izkušnje in podpore okolja. Ko starši izberejo ime po prednikih ali ljubljeni osebi, otrok odrašča z globljim občutkom povezanosti s koreninami, kar krepi samozavest in pomaga pri občutku stabilnosti. Sicer pa otroku največ pomenijo toplina, občutek varnosti in sprejetost, ime pa je del tega in vse povezuje. Ime ima težo. Starozavezni prerok pravi, da je vsak človek vreden in poznan po imenu: »Tvoje ime sem zapisal na svojo dlan.«
