Življenje na naših poteh pogosto naredi kakšen ovinek. Tako je Tržačan Furio Mattiussi, po rodu sicer iz okolice Lignana blizu kraja Latisana, leta 2009 prišel namesto v Tunizijo v Koper. Že dolgo živi Izoli, njegova soproga še vedno dela v Trstu, a tu se želita ostati in se postarati.
Na njegovem kolesu, ki ga je kupil pred nekaj leti, se sicer nabira prah, saj zanj nima časa, ker preveč in zelo rad dela. Rad pa gre peš do Simonovega zaliva, marine, rad obišče nekatere izbrane restavracije in gostilne. Enkrat mu je celo uspelo prepešačiti obmorsko pot od Kopra do Izole. Slovenščino nekoliko razume, govori je še ne, saj tu vsi govorimo italijansko in niti nima prave možnosti, da bi se naučil našega jezika. Poleti se vsak dan kopa v našem morju, na plaži pri Hotelu Delfin. Morje ima neizmerno rad, nekoč je jadral, in to je šport, ki ga je povsem zasvojil.
Zdaj v morju le še plava, službeno pa je z njim močno povezan, saj je podjetje Crismani Koper, ekološke storitve, tisto, ki čisti največje in pogosto nepredvidljive ekološke katastrofe v morju, a tudi na kopnem in v industrijskih objektih. Tu njihov nekdanji prokurist deluje kot tehnični direktor.
Namesto v Tunis v Koper
Furio Mattiussi je že dolga leta predan podjetju Crismani iz Trsta, posebej je bil navezan na pokojnega lastnika Paola Crismanija. Nanj ga je vezalo iskreno prijateljstvo, zdaj pa spoštljiv spomin. Njegovi delovni začetki sicer segajo na področje nepremičnin, kjer je skrbel za pripravo pogodb in za resno ter vselej transparentno komunikacijo s kupci. Tem znanjem in vrednotam je ostal zvest vsa leta, njegovo odlično znanje francoščine pa bi mu seveda prišlo prav tudi v Tuniziji, kamor ga decembra 2008 služba ni odpeljala.
Namesto v Tunis je prišel v Koper. Tu je 2005 podjetje Crismani reševalo ekološko katastrofo, ko se je v koprskem pristanišču v morje izlilo več sto litrov pogonskega goriva z ene od dveh ladij, privezanih v prvem pristaniškem bazenu. Oljni madež je bil velik okrog 300 m2, zgodaj zjutraj ga je opazil varnostnik Luke Koper in takoj opozoril koprski center za obveščanje, varnostniki pa so poklicali službe, odgovorne za preprečevanje takih ekoloških nesreč in čiščenje morja, a to ni bilo dovolj, saj je bila onesnaženost prevelika. S svojo posebno opremo, tremi ladjami, ki posrkajo olje (t. i. »barce spugna«), ki so dolge 14,5 metra, so delavci podjetja Crismani reševali izliv nafte. Ker je voda težja od nafte, jo lahko takšno plovilo posrka vase. Furio Mattiussi za lažje razumevanje postopka pojasni, da je to »podobno, kot bi na sveže skuhani juhi posrkali maščobo«. Teh ladij, ki so izdelek njihovega podjetja, ne prodajajo, pač pa z njimi opravljajo servisne storitve. Od ustanovitelja in lastnika podjetja Paola Crismanija je takrat Luka Koper tik pred začetkom poletne sezone za vse poletje in za vsak slučaj eno teh plovil najela, in to ga je prepričalo, da bi v Kopru odprl lastno podjetje ter bi njegova ekološka plovila plula pod slovensko zastavo. Furio Mattiussi je takrat v njihovem podjetju v Trstu sicer čakal na premestitev v Tunizijo, a je prišel v Koper, kjer je rešil nekaj zapletov in nesporazumov med Luko in podjetjem Crismani in utrdil obstoj podjetja, ki ga sicer vodi Nebojša Vajić.
Pomen sodelovanja z znanostjo
Furio Mattiussi zelo ceni znanje in na razvojni poti ekoloških storitev njihovega podjetja se je vselej povezoval z institucijami, ki vlagajo v znanje in razvoj. Vrsto let je podjetje sodelovalo z Univerzo v Trstu, posebej dobro pa je sodeloval s pokojnim rektorjem Mauriziem Fermaglio, ki je bil v mladih letih njegov sošolec in »soborec« v beat in rock glasbenih skupinah. Skupaj so raziskovali nove tehnologije in iskali inovativne rešitve za zmanjšanje volumna industrijskih odpadkov. Obenem so iskali poti, kako jih reciklirati in poskrbeti za njihovo ponovno uporabo. Nekaj časa je sodeloval tudi s Fakulteto za pomorstvo in promet v Portorožu, a se je po smrti tržaškega rektorja sodelovanje žal prekinilo. Pred dvema letoma je investicijski sklad odkupil 70 % delež podjetja Crismani v Trstu, slovenski del v Kopru in 30 % matičnega podjetja pa je ostalo v lasti družine Crismani, zato je Mattiussi ustanovil podjetje Vonde, kjer je zaposlen in kot tehnični direktor usmerja koprski Crismani. Tudi imena Vonde ni izbral naključno: »V furlanščini, mojem jeziku ustanovitelja, Vonde pomeni dovolj.”
Vzklik, ki pove vse: pomeni konec netrajnostnega modela odstranjevanja odpadkov, pomanjkanja okoljske preventive, pretirane človeške vpletenosti v tovrstna dela in nezmožnosti vzpostavitve sistema, ki bi združeval potrebo po industriji z varovanjem javnega zdravja, zato pomeni tudi konec samozagledanosti akterjev v javno in družbeno sfero, ko gre za okoljska in trajnostna vprašanja.
»To so problemi vseh nas,« pove Mattiussi. Ko govori o ekologiji, se rad spomni tudi izjemne ekološke akcije v Tuniziji 2016, ko je prav njihovo podjetje saniralo obsežno območje puščave El Burma v tunizijski Sahari na meji z Alžirijo. Onesnaženost z ostanki surove nafte je bila neverjetna, saj je bilo treba ločiti ogljikovodike, vodo in pesek, ki so se sestavili v nekakšno umetno reko, in nato jezero, ki je povsem spremenilo ekološko podobo krajine. To pa so naredili s pomočjo modularnega sistema Leonardo, ki ga je patentiral prav Crismani, blato z dna jezera pa so obdelali s posebnim postopkom in ga preoblikovali v sferične delce, ki služijo drugemu namenu. Vgrajeni so v monobloke, ki jih uporabljajo kot protiuteži na dvigalih gradbišč. Skrb za naravo, ekologijo, tako na morju kot tudi na kopnem, so bili tudi razlogi za ustanovitev evropskega konzorcija »Euro Adria challenge«, ki povezuje Slovenijo in Italijo, dela pa opravlja tudi na Hrvaškem: »Skupaj smo močnejši tako na morju kot tudi na kopnem. V železarski industriji, recimo, s posebnimi sesalci s hitrostjo 280 km/h lahko posrkamo tudi do 300 mm velike kose odpadkov in tako dobro očiščena industrija za vsaj 60 % manj onesnažuje okolje. To je prava preventiva in če imaš dobro preventivo in odlične čistilne naprave, lahko industrija in turizem sobivata.«
Dober občutek je delati dobro
Furio Mattiussi ima svoje delo zelo rad, rad ga dela dobro, rad spodbuja mlade, saj v njegovih časih take spodbude ni imel, vzgaja mladega poslovnega naslednika in zelo spoštuje Evropo. Želi si, da bi v Evropi bolje poenotili delovno, davčno in finančno politiko, da bi se bolje povezali, sodelovali, saj je to naša skupna domovina. Tudi na področju njegove temeljne dejavnosti sorodnih podjetij ne čuti kot konkurence, vsi se namreč borijo za isti cilj – čisto okolje. Odnos do posla pa je zanj svet in rad pove: »Strank ne izgubiš, če znaš komunicirati. Rad dobro delam, dobro živim, rad dam prostor mladim in cenim znanost in stroko. Rad pa imam tudi Izolo in tu bova z ženo ostala.«
