Nekaj dni nazaj je v Luciji do mene pristopil simpatičen gospod, ki se je želel pogovoriti o enem izmed člankov iz zadnje številke Obala plus. Ni ga lepšega v mojem poklicu, kot pa vzpodbuditi reakcijo. In Obala plus vzbuja reakcije.
Drugačne kot sem jih bil vajen v mojem preteklem profesionalnem življenju. Ko sem bil urednik na televiziji, se ljudje niso želeli pogovarjati z mano, ampak predvsem povedati, da je nekaj bilo slabo narejeno. Družabni večeri so tako bili predvsem v znamenju tega, da so mi želeli prijatelji, znanci in naključni ljudje pripovedovati, kakšne nepomembne stvari počnemo na televiziji.
Reakcije so bile negativne in daleč od pogovora. Prej je bila to jeza, ki smo jo povzročili pri ljudeh. Sedaj se (vsaj z mano) ljudje želijo pogovarjati o temah, o katerih pišemo v Obala plus. Naenkrat je biti urednik medija ponovno delo, ki ga opravljam z veseljem. Seveda so nekateri jezni, ker objavljamo mnenja določenih ljudi, ki po njihovem mnenju ne spadajo v medije. Ampak tudi ti pogovori so še vedno pogovori in ne enostranska komunikacija.
Tisto, s čimer me je gospod, ki sem ga omenil na začetku, popolnoma šokiral, pa je bil naziv, ki mi ga je podelil. Naslovil me je z vprašanjem: »Ali ste vi tisti gospod novinar?« Že če me kdo ogovori z “gospod”, se počutim precej nelagodno. Da pa me nekdo ogovori z gospod novinar, pa je neverjetno. Novinarji namreč v očeh javnosti, vsaj tako nam pripovedujejo raziskave o ugledu našega poklica, že dolgo nismo gospodje. Tudi naše plače niso več gosposke.
Ugled, ki smo ga imeli, ko so bili ljudje prepričani, da pišemo v njihovem imenu, je mimo. Večina ljudi danes misli, da novinarji in uredniki delamo po nareku nekoga. Pa naj bo to politična stranka, stric iz ozadja, veliki oglaševalec, lastnik medija … In za mnoge medije imajo ljudje prav. Če je medij v lasti politične stranke, je jasno, v čigavem imenu bodo napisani članki. Ne v imenu javnosti, ampak lastnika.
Pogosto so novinarska sporočila enostranska, dejstva ali mnenja, ki jih sporočajo, so nepreverljiva (ste opazili frazo, ki jo pogosto uporabljajo: »Naši viri nam pripovedujejo …«). To je mnogokrat tudi rezultat frustracije novinarjev in urednikov, ki se dnevno borijo s pomanjkanjem novinarjev (kontrola stroškov v vseh medijih je vsaj tako pomembno delo, kot urejanje) in enostavno ni časa za preverjanje in korektno novinarsko delo. Ampak po drugi strani pa tudi bralci, gledalci nismo več naivni.
Medijska izobrazba povprečnega človeka je široka in informacijam, pridobljenih samo iz enega medija, večina ljudi ne verjame več. Povprečen bralec danes spremlja vsaj tri spletne medije in tako lahko primerja informacije med sabo ter si na koncu dneva ustvari lastno sliko o dogajanju v družbi. Pridobiti si status medija, ki mu ljudje verjamejo, je danes še težje, kot je bilo včasih. In to je, čeprav visok, naš cilj.
Tomaž Perovič
