Luka Cimprič ni bil eden tistih mladih, ki že od malega vedo, kaj si želijo postati. »Nasprotno, ko sem leta 1998 dobil v roke brošuro Kam?, ki je mladim pomagala pri izbiri nadaljnjega šolanja, sem jo listal in nisem vedel, kam naj se vpišem. Sošolci so se odločali na podlagi tega, kar jim je bilo fino. Odločili so se za praktične poklice, kot so ekonomija, pravo…, jaz pa sem po gimnaziji razmišljal, da bom to, za kar se bom odločil, počel nadaljnjih 40 let in da mora biti zato nekaj finega. Ko sem ravno prekinil tabornike in nisem imel nobenega hobija, sem začel delati skeče. Mami sem dejal, da bi rad igral in jo prosil, če mi lahko najde kakšen angažma v gledališču. Poklicala je v MGL in vprašala. Oni so vprašali, če sem profesionalec. Seveda nisem bil, mami pa so pojasnili, da za igralce obstaja šola – AGRFTV. Hitro pa so še navrgli, da v Šentjakobskem gledališču jemljejo tudi neprofesionalne igralce, zato sem šel tja,« se Luka spominja svojih začetkov. Pred skoraj 21 leti je lovil zadnji rok za vpis na vpis na AGRFT. Z debelo mapo materialov je tik pred zdajci tekel na pošto oddati prijavnico. V prvo ni bil sprejet, poskusil je še v drugo.
Za vlogo je Luka Cimprič shujšal trideset kilogramov
Na prelomu tisočletja je naredil prve igralske korake v Šentjakobskem gledališču, nato pa je svojo prvo profesionalno vlogo še kot študent odigral v koprskem gledališču. Po diplomi se je za eno leto zaposlil v SLG v Celju, kjer je za vlogo diplomiranca Benjamina v Johnsonovi drami Diplomiranec izgubil kar 30 kilogramov. Luka se je z veseljem odzval povabilu umetniškega vodje Primoža Beblerja v Slovensko stalno gledališče v Trst. V sedmih sezonah je tam ustvaril številne vloge, pod kožo pa mu je zlezlo lagodno mediteransko življenje. Zdaj je že šesto leto član koprskega gledališča, z veseljem pa ustvarja tudi kakšne druge projekte. S sošolcem in prijateljem Anžetom Zevnikom sta pred leti naredila predstavo Rdeča kapica, ki je doživela več kot dvesto ponovitev. »To predstavo sva igrala tudi ulično. Celo tako, da sva dala na cesto klobuk. To je bila lepa izkušnja, še posebej odziv gospe, ki naju je pohvalila, da sva s predstavo očarala ljudi,« pravi Luka Cimprič, ki je s svojo izvoljenko najprej živel v Trstu.
S trebuhom za kruhom na sonce
»Razlog za selitev iz Ljubljane leta 2012 je bilo moje delo. Za silo sem se naučil tudi italijanščine, je pa ta jezik kar izziv, saj sem se v Ljubljani učil angleško in nemško, pa se je bilo nekako treba še italijansko. Vpisal sem se na univerzo za tujce in počasi pobiral besede,« pripoveduje Luka, ki se v italijanščini, če ne gre z besedami, »zmeni« tudi z rokami. Z veseljem bi zaigral tudi v kakšnem italijanskem filmu, a kaj, ko se vse vloge razdelijo med Milanom in Rimom, pa občasno dobi kakšno z enim ali dvema snemalnima dnevoma. Sicer pa mu življenje ob morju zelo ustreza. »Le komu ne bi, če je več kot tristo sončnih dni na leto,« pravi o dodatni prednosti udobnega življenja v mestecu Milje pri Trstu. To zelo ustreza tudi njegovi sopotnici, s katero imata dva otroka, stara osem in štiri.
