“Imamo se za ambasadorja Istre, tako doma kot v svetu”

Primorec, letnik 1978. Rojen v Kopru in živi v Portorožu. Ekonomist z magisterijem iz mednarodne ekonomije, ki je najprej delal v turizmu, v marketingu, Hoteli Piran, Hoteli Bernardin, HIT Gorica. Od leta 2018 je direktor Vinakopra.

Deli novico s tvojimi prijatelji

Vinakoper je edina vinska klet, ki nagovarja k odgovornemu pitju alkohola: »Ko piješ, ne vozi«. Sodelujejo s Tomažem Kavčičem pri razvoju blagovne znamke Gourmet, v katere imenu prodajajo avtohtone blagovne znamke, razvili so linijo kozmetičnih izdelkov, Vinakoper spa …

Nenavadno je, da nekdo, ki je delal v turističnem marketingu, čeprav  je vinarstvo lahko neke vrste turizma, prevzame podjetje, ki prideluje vino. Po prebranih knjigah, pregledanih filmih o vinu, kleteh, vinarjih, si predstavljam, da bi moral tako podjetje voditi nekdo, ki se spozna na vino? Ali je  to le vodenje  podjetja kot vsakega drugega? 

Ko sem prihajal v Vinakoper, sem želel storiti korak naprej v svoji poslovni karieri, iz zgodbe trženja in prodaje, videti, spoznati in voditi podjetje kot celoto, se ukvarjati in prevzeti odgovornost za več področij, nabavo, prodajo, proizvodnjo, kadri, financami itd.. Zakaj vina? Ne vem. Ni pravil. Res morda po eni strani mora to biti nekdo, ki se spozna na vinski sektor,  če  pa se ozrem nazaj, vidim, da so uspehi mogoči tudi brez tega predznanja. Zakaj bi nekdo pil vina Vinakoper? Pri tem so pomembni mehki elementi, zgodba o vinu je v ozadju, a je to zgodbo treba ustvariti in predstaviti potrošniku. Zgodba pa mora imeti vsebino,  če je nima, je vse zaman. Zgodba o Vinakoper je zgodba o tradiciji, nadarjenih ljudeh, ki so tukaj pustili desetletja svojega življenja, imajo znanje, trudimo pa se, da bomo v koraku s časom, kdaj pa kdaj pa ga tudi prehitevamo in ja, naša želja, vedno znova, je biti drugačen od ostalih. In če si drugačen, te ljudje opazijo hitreje. 

Kako so vas sprejeli? 

Moj oče je bil takrat nadzornik Vinakoper, zato so mnogi moj prihod povezovali z nepotizmom, a lahko vam zatrdim, da je bil prav on eden od tistih, ki je bil najbolj skeptičen. Toda, tako kot sem rekel takrat, ponavljam, malo bom govoril in veliko delal in tega se držim še danes. Če pogledam nazaj, mirno lahko rečem, da je bilo narejenih veliko dobrih premikov, seveda tudi kakšna napaka, ampak ravno iz tega se učimo, da bomo v prihodnosti še boljši in še uspešnejši pri delu, ki ga opravljamo. 

Ste se o vinu naučili vse, preden ste prišli v Vinakoper ali se učite sproti? 

Oboje. Preden sem prišel sem, sem imel na voljo nekaj tednov, da se pripravim. Veliko sem prebral predvsem o trženju in prodaji vina. Ker eno je prodajati storitev, recimo hotelsko sobo, drugo pa proizvod, kot je vino. Vzporednic je veliko, razlik pa tudi. Ko prideš sem, spoznaš sodelavce, vidiš, kako to deluje, se učiš iz dneva v dan, ker nikoli ne veš vsega. Moraš vedeti, da vedno obstaja nekdo, ki ti lahko nekaj pove, zato je dobro, da ga poslušaš in seveda tudi upoštevaš pri končni odločitvi. 

Kakšen direktor, manager ste? Po spominu citiram nekega harvardskega profesorja, ki je izdelal študijo o tem, katerih pet lastnosti vodja/direktor ne sme imeti. Slab odnos do sodelavcev, neupoštevanje stališč drugih, popoln narcisizem … Če imaš dve, je garancija za neuspeh. Mark Zuckerberg (Facebook) na primer ima vseh pet. 

Če bi bil tak kot Zucherberg, bi imel verjetno že prvi dan težave. V Vinakoper je starostna struktura ljudi relativno visoka, fluktuacija zaposlenih pa relativno nizka, bil sem med mlajšimi, ko sem prišel. Moja želja je, da se ne gremo avtokracije, vsiljevanja enostranskih rešitev, ampak se veliko pogovarjamo in s konsenzom sprejmemo prave odločitve, ki bodo v prvi vrsti dobre za Vinakoper. Sebe kot direktorja vidim predvsem v vlogi motivatorja. Poudariti skušam vedno tisto, kar je dobro narejeno. Ne kažem s prstom na nekoga, ki je naredil nekaj slabega, ampak mu pomagam, da se to naslednjič ne bo ponovilo.  

Je to stvar značaja, vzgoje, šolanja, coachinga? 

Eno in drugo. Po naravi sem komunikativen, zelo rad poslušam, vesel sem, če se lahko odločim med različnimi mnenji. Sem pa tudi veliko bral in skozi kariero ugotovil, da v določenih primerih razmišljam in delam stvari prav. Moj bivši direktor mi je enkrat dejal, kadarkoli boš karkoli vprašal sodelavca, vedno uporabi besedo prosim, ne zahtevam. Ta beseda je na drugi strani sprejeta drugače, ko je potrebno to nalogo opraviti. Tako razmišljam in tako delujem še danes. 

Ste bili tako tudi vzgojeni? 

Moj tata je poseben človek, avtoritaren, mi je pa ta vzgoja, ko sem bil mlajši (in še danes), koristila. Po drugi strani pa so mi koristila posamezna obdobja v mojem kariernem razvoju, ko so me direktorji, predvsem v turizmu, marsikaj dobrega naučili. Od Ane Žerjav, do gospoda Vojniča, pa do gospoda Dimitrija Picige in še marsikoga drugega. 

Avgusta ste dobili nov mandat kot direktor do leta 2028. S čim ste prepričali nadzornike? 

Mislim, da je to bolj vprašanje za nadzorni svet, pa vendar menim, da nam je v zadnjih štirih letih uspelo na dan priklicati bogat potencial, ki ga je družba Vinakoper, ki ima dolgo in bogato tradicijo, vsa ta leta skrivala v sebi.  

Vinakoper je danes družba, katere identiteta odraža vrednote, značaj, zgodovino in kulturo Istre. Je pomemben povezovalec, spodbujevalec in nosilec prebojnih, inovativnih pristopov, predvsem pa je stičišče ljudi – zaposlenih, ki že leta v družbi ustvarjajo to zgodbo o uspehu, njenih partnerjih in seveda kupcih. Ne želim si jemati zaslug in si pripenjati medalj, saj so pretekli uspehi predvsem rezultat truda in dela vseh zaposlenih v Vinakoper, je pa dejstvo, da nam je s skupnimi močmi, sodelovanjem in ambicioznimi idejami uspelo narediti pomemben preboj.  

Pravijo, da bi vas JJ zamenjal, če bi bil še nekaj časa na oblasti?! 

Težko komentiram govorice z ulice. Sicer pa po mojem vedenju predsedniki vlad ne menjujejo uprav in direktorjev, to praviloma počnejo nadzorni sveti, ki delo uprave ocenjujejo na podlagi doseženih rezultatov, zaupanja in po mojem mnenju tudi vizije za naprej. Odkar sem na Vinakoper, je moj odnos s člani NS izjemno korekten. Prav tako moram poudariti, da je raven korporativnega upravljanja in delovanja NS v okviru družbe Vinakoper na zelo visoki ravni. V dobrobit vseh zaposlenih ter kupcev in dobaviteljev Vinakoper si lahko samo želim, da tako ostane tudi v prihodnje. Z ali brez mene na mestu direktorja.  

Pri nas je odnos do pitja dvojen. Če rečeš, da piješ, si pijanec, če pa rečeš, da si abstinent, si pa zdravljen alkoholik. Si lahko predstavljate, da bi bil direktor Vinakoper nekdo, ki bi bil abstinent? 

Ta dvojna percepcija res obstaja, po drugi strani pa obstaja tudi ideja, da bi razglasili Martinovo za državni praznik. Botra naše malvazije je bila Štajerka, gospa Dragica Petrovič, ki ne pije alkohola. Sodelujemo z ambasadorji, ki ne pijejo alkohola, povezujejo nas z zgodbami, ki niso vezane samo na vino, ampak na naše področje. Smo ambasadorji Istre, ne samo vina. 

Kaj vi pijete? 

Malvazijo, penine, pa tudi rdeče vino. Vse, kar je dobro. Seveda v zmernih količinah. 

Ne nujno Vinakoper? 

Ne, rad poskušam tudi druga vina. Sem se pa na vina Vinakoper res precej navadil.  

Kakšna je vaša vizija o Vinakoper do leta 2028? 

Znamka, kot je Vinakoper, ima močno tradicijo, ki tvori njeno identiteto. Največji izziv je to tradicijo ohranjati in jo nadgrajevati z novimi pristopi, razvojnimi elementi, ki jo stalno držijo v koraku s časom in pred njim. S tega vidika bo prihodnje petletno obdobje pomembno. Kombinacija izkušenj in inovativnih pristopov pa bo tista, ki se nam bo pomagala  izvleči iz trenutnih razmer, ki so povezane predvsem z dogajanjem v makrookolju (v luči prehrambne ter energetske draginje ter inflacijskih pritiskov). V začetku prihodnjega leta bo pripravljen strateški načrt družbe Vinakoper za obdobje 2023-2028. Ne želim prejudicirati posameznih razvojnih smeri, vsekakor pa v naslednjih petih letih vstopamo s strategijo ohranjanja tržnega deleža na domačem trgu in zagotavljanja rasti prihodkov na tujih trgih, prav tako smo zavezani k inovativnim pristopom uvajanja novih trajnostnih standardov poslovanja. Še dodatno želimo razvijati lokacijo na Šmarski cesti 1, poleg vinskega butika in nove restavracije želimo v naslednjih letih obnoviti klet ter istočasno  ponuditi nove vsebine. V okviru izvajanja procesov v kmetijski proizvodnji, predelavi, polnjenju in prodaji vin bo v ospredju skrb za zagotavljanje učinkovitega ravnanja z okoljem, skladno z zakonskimi in drugimi predpisi. Družba je že zdaj vključena v ukrep KOPOP (Kmetijsko-okoljska-podnebna plačila), katerega osnovni cilj je zmanjšanje vplivov kmetovanja na okolje. Prehajamo pa tudi na alternativne vire energije – smo v zaključni fazi nameščanja sončnih kolektorjev na strehe naših poslopij. Želimo pa tudi elektrificirati naš vozni park, tako avtomobile kot traktorje, na parkirišča pred našimi poslovalnicami pa so tudi že nameščane e-polnilne postaje. Trajnostno poslovanje z razvojem novih procesov in modelov bo imelo pomembno vlogo pri bodočih strateških usmeritvah družbe.  Ključno vprašanje naše prihodnosti pa je, komu bo Vinakoper prodajal vino. 

Komu? 

Ugotoviti moramo, kateri tipi ljudi ne pijejo našega vina in kaj moramo storiti, da ga bodo. Starejši ljudje pijejo refošk že 40 let in so naši zvesti kupci, od njih živimo, njih čez 40 let ne bo več. Naš izziv je, kako narediti tako transformacijo, da se skozi našo blagovno znamko približamo nekomu, ki je star 25-35 let in je za refošk slišal od očeta, babice ali deda, ki ob kosilu pijejo refošk.  

Je mogoče spreminjati pivske  navade? Ko sem prišla študirat v Ljubljano, smo pili samo štajersko vino, potem je bila nekaj časa moderna rebula in malvazija (svoje je prispevala tudi cena). Nato so se uveljavila goriška in koprska vina. To je trajalo, dokler se Štajerci niso zbudili in začeli delati na kakovosti in promociji svojega vina. 

Mi se trendom prilagajamo … 

Jih ne ustvarjate? 

Za vzajemnost gre. Povprečen pivec, ko je mlad, ima raje slajša vina. Naš Sladki muškat, ki je najbolj prodajano belo vino v Sloveniji, pijejo  mlajše ženske. Gre za proces, iz slajših vin preideš na sveža, mogoče sadna, aromatična in zaključiš s kompleksnejšimi, barikiranimi vini, ki imajo povsem drugo vsebino. Ta proces je pri vsakem posamezniku drugačen, ker je pod vplivom milijonov informacij, ki jih sprejme. Prodaja našega refoška, najbolj prodajanega rdečega vina v Sloveniji, ne dosega več take rasti kot včasih, zato moramo razmišljati o tem, kaj bomo storili, da bomo nagovorili nove potencialne kupce. Bomo naredili sladki refošk, brezalkoholni, morda rose? Razmišljati moramo izven okvirov, da bomo to grozdje na pravi način dali v steklenico in ga lahko nekomu ponudili. 

Lastništvo Vinakoper je zanimivo, je  strateška naložba Luke Koper in Istrabenza ali zgolj naložba iz preteklosti? Med lastniki je bila tudi Splošna plovba. 

Poleg družbe Adriafin je lastnik Vinakoper tudi kmetijska zadruga Agraria, v okviru lastniške strukture pa so prisotni tudi manjši družbeniki. Vsi ti soodločajo o prihodnjem razvoju družbe in na osnovi veljavne družbene pogodbe urejajo medsebojna razmerja. Od mojega imenovanja dalje je sodelovanje med njimi in upravo zgledno. Vsak se zaveda svoje vloge in vse odločitve so bile do sedaj sprejete s konsenzom. Nikoli in nikdar nisem imel občutka, da bi se lastniki vmešavali v samo poslovanje. Težko komentiram, ali je Vinakoper za posamezne lastnike strateška naložba ali ne. Vesel pa sem, da imamo za nami lastnike, ki nas podpirajo in verjamejo ter predvsem zaupajo v to, kar počnemo. Samo želim si lahko, da bi Vinakoper tudi v bodoče imel lastnike, ki razumejo zakonitosti, ki veljajo v vinarskem sektorju ter gledajo na družbo predvsem kot na dolgoročno naložbo. 

Ali je  povezovanje z Goriškimi Brdi samo ideja ali je že kaj konkretnega? Ali niste preveliki konkurenti?  

Klet Goriška Brda so največji izvoznik slovenskih vin v tujino. Z njimi sodelujemo na različnih projektih doma in v tujini že sedaj. Preko Vinske družbe Slovenije ter Združenja slovenskih vinarjev soodločamo o prihodnosti vinskega sektorja ter si delimo dobre prakse, vezane na poslovanje posameznih družb. Poleg večjega povezovanja med samimi kletmi vidimo priložnost povezovanja predvsem pri ustanovitvi skupne, enotne in močne agencije za promocijo slovenskih vin v tujini. To je zagotovo tista pot, ki nas bo vodila k temu, da se bodo slovenska vina na tujih trgih zmeraj bolj uveljavljala, hkrati pa se bo s tem krepila tudi prepoznavnost naših krajev kot vinske in kulinarične destinacije.

Odpirate predstavništva v Gani in ZDA. Kako uspešna so? 

Prodor na nove tuje trge predstavlja enega od ključnih strateških ciljev družbe. V lanskem in letošnjem letu je tako družba vstopila na češki, poljski in srbski trg. V letošnjem letu smo uresničili prodajo v Gano z načrti in potencialom prodora širše na afriški trg. Oktobra bomo odpremili v Afriko že drugi kontejner v zadnjih šestih mesecih. Po dveh letih zmanjšanih dobav se  ponovno odpira tudi Kitajska. Načrtujemo, da bomo letos prodali 50.000 steklenic – predvsem rdečih vin in penin. Ključni trgi poleg Kitajske s Hong Kongom so zlasti ZDA, Hrvaška, Poljska, Češka, Estonija, Avstrija in Italija. Do leta 2023 želimo povečati prihodke iz naslova izvoza nad dvajset odstotkov. Trenutno smo na polovici poti, blizu desetim odstotkom. S kančkom prilagajanja, pravo mero drznosti, predvsem pa s trdnim zaupanjem v svoje izdelke in pravim tržnim pristopom, verjamem, da lahko tudi v tujini najdemo odgovor na izzive, ki so pred nami. S cenejšimi linijami vin zaradi svetovne konkurence in njihovimi bistveno nižjimi stroški pridelave nam najbrž to ne bo uspelo, zato menim, da je prav, da naš izvoz temelji na dražjih vinih. 

Nekaj »številk« o Vinakoper?! 

Letno prodamo od 3 do 3,2 mio litrov vina. Letos bomo najbrž presegli mejo 10 mio EUR prihodkov, prvič v zgodovini. Za naprej si želim, da družba posluje še bolj uspešno, istočasno pa si želim,  da bi vseh teh 95 ljudi, ki so zaposleni v Vinakoper, imelo dostojno plačo, kar ni vedno enostavno, glede na razmere, s katerimi se soočamo. Zadovoljen sem, da znotraj družbe poteka stalni dialog in skupaj s svetom delavcev ter sindikatom iščemo rešitve v obliki konsenza.  

Slovenija je razdeljena tudi po tem, kje se prideluje kakšno vino. Težko srečaš Štajerce, ki bi prisegali na primorska vina in obratno. Stvar okusa ali še česa drugega? 

Po naših izkušnjah poteka proces nakupa v zadnjih letih bistveno hitreje, obenem se povečuje povprečni enkratni nakup. Opažamo, da  potrošniki ne eksperimentirajo, ampak so njihove nakupovalne navade vse bolj konvencionalne, zaupajo preverjeni kakovosti in priznani blagovni znamki, kar je za nas prednost, saj je Vinakoper klet z več kot 75-letno tradicijo. Sami aktivno sledimo trendom na trgu vina in vinu sorodnim proizvodom. Vsako vino je pred prihodom na trg deležno interne validacije ter validacije pri izbranih zunanjih partnerjih. V družbi se radi pohvalimo, da prodamo največ refoška in malvazije v Sloveniji. Naš litrski refošk je najbolj prodajno rdeče vino na slovenskem trgu, med tem ko je naš Sladki muškat iz Linije Koper najbolj prodajno buteljčno vino na slovenskem trgu. Te tržne deleže kljub vstopu močne konkurence iz tujih držav (še posebej Balkana) uspešno zadržujemo. Sicer pa so dinamika trga in z njo povezani trendi priljubljenosti  v zadnjih letih v ospredje postavljali bolj lahkotna, sveža vina, pobudo pa prevzemajo tudi oranžna in bio vina. Potrošniki, ki s svojim povpraševanjem trende tudi soustvarjajo, so tradicionalni avtohtoni refošk puščali ob strani, zato je na splošno gledano izgubljal na priljubljenosti. V zadnjih dveh letih smo z nadgradnjo osnovne linije litrskega refoška (tako z okusom kot vizualno identiteto) uspeli trend zaustaviti oziroma vrniti nazaj v prid refošku s tem, da prihaja pri prodaji do prestrukturiranja v segment vrhunskih linij refoška. Agilnost in hiter odgovor na potrebe trga sta tako  naši ključni prednosti. 

Čas trgatve prihaja oz. je že tu. Kakšno vino bomo imeli? 

Pri belih sortah pričakujemo sveža vina, ki ne bodo izrazita v alkoholu. Ponudila bodo več sadnosti in elegance. Pri rdečih pa bo poudarjeno porušeno razmerje med sokom in peškami, zato bo pri predelavi potrebno prilagoditi procese. Kljub težavam v povezavi s sušo pa verjamemo, da bo letnik 2022 količinsko primerljiv s predhodnimi letniki, po kakovosti pa računamo, da bo pri nekaterih sortah celo boljši. Tudi na račun letošnje nove pridobitve  – prevzemnega mesta za optično selekcijo grozdja, ki selekcionira vsako jagodo posebej. Nova prevzemna linija namreč izloči suhe jagode, ki jih bo pri nekaterih sortah v letošnji letini več.  Nadgradnjo pa letos predstavlja tudi investicija v nove lesene posode za maceracijo grozdja, ki prav tako prinašajo dodano vrednost za naša vina. 

V zadnjem času so vse glasnejši tisti, ki trdijo, da bi se morala Obala  bolj povezati z zaledjem slovenske Istre. Pred vrati so lokalne volitve. Kaj menite o prihodnosti slovenske Istre? 

Zagotovo. Menim, da je Vinakoper sinonim za Istro in imamo se za ambasadorja Istre, tako doma kot v svetu. Pri razvoju novih produktov stremimo k »istrski zgodbi«, ki bo razkrivala vse plasti istrskega življenja, pa naj bo to kulinarika, umetnost, glasba, šport, odnosi. Istra je bila vedno v zgodovini enovito območje, kjer so se prepletale različne narodnosti in kulture. Vrednote, način življenja, tradicija in predvsem ljudje, ki izhajajo iz teh krajev s(m)o posebni. Na tem je potrebno razvijati zgodbo tako doma kot v tujini. Izrazi, kot so Obala, slovenska ali hrvaška Istra, so po mojem mnenju umetne tvorbe, ki z dejanskostjo in zgodovino teh krajev nimajo ničesar. 

So vas vabili na kakšno listo za volitve? 

Prejel sem nekaj ponudb, vendar menim, da zanje ni še čas.  

Vaše ambicije niso bile nikoli politične? 

Ne morem reči, da me politika ne zanima, bi se pa za zdaj osredotočil na to, kar počnem v gospodarstvu.  

Kaj bi svetovali bodočim županom na Obali? 

Predvsem to, da bi se znali uskladiti in združili moči pri projektih, pri katerih ni več kaj čakati. Med temi sta prioritetna, da ne rečem urgentna, ureditev cestne navezave do Hrvaške in zagotovitev dodatnega vodnega vira. O obojem se pogovarjamo že vsaj 15 let, prav veliko pa se v praksi ni premaknilo. Res je, da gre za državne projekte, vendar če bi istrski župani združili moči in bi bili močen sogovornik z državo in drugih deležnikov, verjamem, da se danes med Koprom in Lucijo ne bi vozili v kolonah, prav tako nam poleti ne bi dostavljali pitne vode v cisternah. Povezovanje in iskanje sinergij je zagotovo prava pot tudi na področju turizma.  

Ste optimist glede na to, da že poznate kandidate za bodoče župane? 

To, kar nam tukaj manjka, je vizija prihodnosti. Ukvarjamo se z vodovodi in cestami, ki bi jih morali imeti že pred desetimi, petnajstimi leti. Nimamo pa vizije, kakšen bo Portorož, kakšen drug kraj, čez deset, petnajst let. Zdaj bi morali to vedeti, o tem razmišljati. Potrebujemo ljudi, ki vidijo tri korake naprej. 

In si upajo narediti prvega? 

Tako. Poznam situacijo v Kopru, Izolo in Ankaran malo manj, bistvo bolj pa sem vpet v zgodbo in dogajanje v Piranu. Seveda si želim župana, ki ima izkušnje, to ne more biti vsak, ki ima pet minut časa in si to želi postati zaradi lastne prepričanosti. Vsak, ki se odloči za kandidaturo, bi moral najprej pri sebi razčistiti, ali je za to funkcijo sposoben ali ne in če je realen, se bo zgodila naravna selekcija. Podobno velja za mestne svetnike. 

Z zmago Gibanja Svobode, ki ima kadrovski bazen tukaj, na Primorskem in Goriškem, je veliko sposobnih ljudi odšlo v Ljubljano. Kot pravi prijateljica, ki dela v kulturi, nimam več koga poklicati, ker so vsi v Ljubljani. 

Morda bo zvenelo čudno, ampak ravno pri iskanju kandidatov za župane  bi pričakoval, da se poiščejo talenti, najdeš jih med mladimi, ki jim daš priložnost. Tako, kot sem jo dobil jaz v turizmu. Če direktor ne bi verjel vame, ne bi bil danes tukaj, kjer sem. Moraš biti pogumen. In seveda imeti tudi kanček sreče. Res je, da je veliko ljudi odšlo z Gibanjem na operativne nivoje v Ljubljano,ampak tukaj so ljudje, ki so mlajši od nas, nismo jih še odkrili, imajo potencial, njim je treba dati priložnost. 

Živite v Piranu. Kaj vas kot občana najbolj moti? 

Moti me, da je občina Piran globoko zaspala, saj smo zlasti na področju investicij in razvoja infrastrukture že dolgo na mrtvi točki. Moti me, da občino vodijo parcialni interesi, namesto obče skrbi za boljše življenje vseh nas, domačinov, pa tudi enodnevnih obiskovalcev in turistov. Prepogosto pozabljamo, da smo vendarle najbolj turistična občina v državi. No, pa da ne bom samo našteval, kaj se me moti …Vsekakor bi si želel, da se v novem mandatu občinskega sveta 2022-2026 imenuje podžupana, odgovornega za turizem v občini Piran in istočasno, da se pri promociji naše regije še bolj povežemo z Ankaranom, Koprom in Izolo. Glede na pomen in izkušnje pa bi ravno piranska občina morala prevzeti pobudo ter nastaviti temelje za vzpostavitev regionalnega destinacijskega managementa in razvoja enovite turistične destinacije Istra-Slovenija. Zavedati pa se moramo, da za uspešen dolgoročni razvoj turizma (ki je in bo tudi v prihodnosti najpomembnejši generator razvoja) v občini Piran potrebujemo jasno vizijo razvoja ter odgovore na izzive, ki so povezani predvsem s sprejetjem novega OPN-ja, prometno ureditvijo, obnovo občinske infrastrukture, trajnostnega razvoja in nenazadnje tudi spremembe razmišljanja vseh nas, ki tukaj živimo. Namreč pot do uspeha gre v smeri skupnega iskanja konsenza, ne pa razdvajanja in iskanja napak pri drugih, kot se je to dogajalo v tem mandatu. Menim, da se je naloga občine postati predvsem učinkovit servis občanom in občankam ter skrbeti za ustvarjanje pogojev za boljše življenje vseh družbenih skupin. Skozi vizijo razvoja skozi strategije (prometno, turistično, prostorsko) in predvsem skozi iskanje konsenza ter širše dobrobiti, ne pa preko nabiranja političnih točk. Kako se lahko ta gordijski vozel začne odvijati? Tako, da najprej dobimo ljudi, ki bodo v občinskem svetu ne zaradi lastnih interesov, ampak zaradi interesov širše skupnosti, in župana, ki bo vse napore vložil v to, da se končno sprejme temeljni akt OPN, na osnovi katerega se bodo sprejemali posamezni odloki, ki bodo vsem nam olajšali življenje ter prispevali k razvoju kraja.