Za začetek moram povedati zgodbo o tem, od kod ideja za ta intervju. Katja Pegan je v okviru Primorskega gledališča za Dan državnosti pripravljala projekt 90 primorskih glasbenikov izvaja komad za Dan državnosti. Glasbeniki so bili pripravljeni sodelovati, zataknilo pa se je pri izbiri komada. Dokler ni nekdo predlagal komad Dam ti jutra (Semedelska cesta), avtorja Zdenka Cotiča. Projekt je sicer padel v vodo iz finančnih razlogov, ostala pa je ideja in dejstvo, da je to edini komad, ki bi ga igralo vseh 90 glasbenikov.
In kdo je Zdenko Cotič, ki ga kličejo tudi Coto? Če ga poiščete na spletu, ugotovite, da je Koprčan, kitarist, rojen leta 1954. Potem pa se zvrstijo bendi s katerimi je igral. Bazar, Halo, Danilo Kocjančič friends, Massimo Savić and Elements… zadnjih devetnajst let igra z Janom Plestenjakom.
Ko sva se srečala v nedeljo zjutraj na koprskem kopališču v lokalu, ki se je pravkar odprl, sem mu najprej povedala zgornjo Zgodbo.
Te je presenetila? Kako si to razlagaš?
No, lepo, ne znam si pa tega razložiti. Ta komad smo naredili z ansamblom Halo. Halo je vodil Danilo Kocjančič, sodelovala pa sta še dva Kameleona, Jadran Ogrin, Tulio Furlanič in jaz. Izdali smo ploščo Anita ni nikoli… in na tej plošči je tudi Dam ti jutra. Nosilen komad, ki se je tudi najbolj vrtel, je bil Anita ni nikoli. Plošča je sicer posvečena koprskim posebnežem in posebnežem iz okoliških vasi. Drago Mislej je napisal vsa besedila in vse ljudi opisal zelo slikovito. Jaz nisem ravno ploden avtor, vsake toliko kaj naredim in tudi kaj mi rata. Za ploščo je Danilo naredil skoraj vse komade, Jadran dva, mene pa so vprašali, ali imam kaj. Imel sem to melodijo in rekel naj Mef še zame napiše besedilo. Napisal je besedilo o Semedelski cesti. Starejši Koprčani bodo vedeli, da je bila Semedelska cesta nekoč pojem, saj je čez Semedelo vozil avtobus in drugega vhoda v mesto ni bilo. Mi vsi smo, če smo šli na primer v Žusterno, šli po Semedelski cesti peš in se tam srečevali. Med nami mladimi je to postal sinonim. Kje si ga srečal? Na Semedelski. Mef je napisal besedilo, jaz sem dokončal melodijo in šla je na ploščo. In šla nekako mimo, ker smo dve drugi pesmi na tej plošči bolj forsirali. Kasneje so mi vsi govorili, da je ta pesem najboljša. Sem rekel fajn, ampak plošča je mimo, bend je razpadel. Potem pa sem kar nekaj časa sodeloval z Rudijem Bučarjem (folk rock glasbenik, med drugim je sodeloval v Istrabendu, op.a.) in on je za mojo prvo samostojno ploščo naredil priredbo te pesmi in jo tudi zapel. Takrat se je zgodil boom tudi med njegovimi mlajšimi poslušalci. Sprejeli so jo za svojo. Kamorkoli grem, vsi govorijo o tem komadu, je hit za zmeraj.
Tvoja blagovna znamka?
Ja in res je dobra pesem. Zdaj imam duet dveh akustičnih kitar, ki se imenuje Poper’n’sol, igrava pop in med drugim sva naredila tudi instrumentalno priredbo te pesmi. Je zelo lepa.
Je res, da se vsi žuri na obali končajo s tem komadom?
Ne vem, če pa sem jaz kje na Obali s kitaro, je to vedno prva in zadnja pesem.
Želja poslušalcev?
Ne, ne maram igrati po željah. Nisem pevec in takoj pogrnem, ker ne poznam besedil.
Scena na Obali je na določen način zelo zaprta. A vseeno se je tukaj rodilo/pojavilo lepo število glasbenikov, tudi skupin. Kako to?
Ne vem, na to ne znam točno odgovoriti. Je pa eden od razlogov, po moje, zagotovo bližina Italije. V naši družini smo imeli televizijo precej zgodaj…
Zagotovo si gledal Daria Diviaccia?
Seveda. Pa tudi kaj pred njim. Govorim o šestdesetih letih, ko je bila televizija še črnobela. Takrat je imela Slovenija en program, ki se jo končal zelo zgodaj, mi pa smo lovili RAI 1. Postavil si anteno in si ga imel. Ogromno tega programa smo gledali, v nedeljo dopoldan je pri meni pol ulice gledalo risanke. In seveda smo gledali tudi San Remo. Od malih nog sem oboževalec tega festivala in seveda je tudi vplival name. To je zame najboljša valilnica pop glasbe in festival je imel zagotovo velik vpliv na razvoj glasbene scene na Obali. Poleg tega so bile trgovine z instrumenti že v Trstu, plačati si moral carino, no, nekateri
smo tudi švercali…In še en bistven element, tukaj je bilo ogromno teras. Takoj si lahko igral na terasi. Zbral si le ljudi, ki so nekaj znali igrati, poznali smo nekoga, ki je nekaj organiziral in šli na teraso. In je bil denar, bil je lajf in bile so punce. In je bilo vse. In to je bilo fajn.
Si samouk na kitari?
Popoln samouk. Kasneje sem našel učitelja v Trstu, v neki privatni šoli. Zaigrati sem znal sicer vse, kar sem potreboval, a sem se odločil, da vse to osmislim s teorijo. Napredoval sem tudi v jazz igranje in se veliko naučil. Učim se še zdaj. No, na Obali smo vsi samouki, tudi rock’n’roll je samouk. Prepričan sem, da Keith Richards ne zna brati not in se mu zato j**e. Ker če bi znal, bi vse pokvaril. To je pač zvrst glasbe, ki to dopušča, note so samo vir informacij.
Ali lahko kot nekdo, ki se celo življenje ukvarja z glasbo, rečeš, da imajo vsi ljudje posluh?
Seveda. So tudi kakšni, ki ga res nimajo, ampak so redki. Že trideset let imam svojo šolo kitare in učim staro in mlado, od sedem let naprej, pa tudi šestdesetletniki pridejo k meni. Z nikomer nimam problemov, ker ne učim neke visoke filozofije. Če si kdo želi igrati, ga naučim par akordov, pa je. Saj to ni ne vem kaj. Kitara ima to moč, da jo lahko neseš kamor hočeš in zaigraš preproste akorde. To pomeni, da lahko zaigraš
vse kar hočeš.
Igraš še kaj drugega ali samo kitaro? Klavir?
Ne, samo kitaro. Aja, tudi orglice, ker sem pač iz tistih časov, saj veš, Bob Dylan.
Vrniva se k San Remu. Kateri komad ti je ostal najbolj v spominu?
Veliko komadov se spomnim. Na primer Domenico Modugno in Volare, še zdaj je svež. Potem Matia Bazar, Vacanze romane. Ko sem začel spremljati San Remo, sem bil najstnik. Takrat so bili top italijanski bend The Rokes, Bisogna saper perdere, Ma che colpa abbiamo noi, so bili njihovi komadi. In, ker gresta moda in rock skupaj, so nosili škornje z visoko peto. Te so imeli obute tudi Kameleoni, čevljar, ki jim je izdelal te škornje, živi še danes. Čevljar Vukovič, ki ima danes več kot 90 let. Ti Rokes so nas vse navdihnili, takrat sem bil sedmi ali osmi razred osnovne šole. Potem je bil Francoz, Michel Polnareff, ki je pel Una bambolina…(zapoje) Ko so punce in fantje slišali ta komad, je med njimi završalo. V Italiji in tudi na Obali je bil to velik hit, ne vem pa, če tudi v ostali Sloveniji. Potem so bili še Mal e i Primitives pa Lucio Battisti…
Od takrat se je San Remo zelo spremenil, ne bom rekla skomercializiral. Za promocijo uporabljajo res različne prijeme. Na lanskoletnem festivalu je na
primer nastopal nogometaš Ibrahimović, ki je tudi pel. Je tebi to ok?
Seveda. Temu se reče šovbiznis. In vedno je bilo tako. San Remo si je upal veliko, ker je bilo tam vedno veliko denarja. Ne bom pozabil San Rema, na katerem je bil gost Mike Tyson. Res ni prav pameten, ampak ga občudujem. Je velik frajer, ni imel prav veliko za povedat, je pa z orkestrom tudi zapel, vse narobe. To je bil tak šov program, da dam kapo dol. San Remo je dobil še eno točko več. Zakaj pa ne? Če pride pevka napol gola zapet komad, je to šov. Kaj počne sicer, me ne briga. San Remo je eden najstarejših in najmočnejših festivalov in ne smejo si privoščiti, da bi jim padla gledanost . Če jim, je konec. Vzdr žujejo tudi nivo kvalitete. Gledam tudi after; festival se konča ob dveh ponoči, naslednji dan, zjutraj ob osmih, vsi prekrokani, sodelujejo na pogovornih oddajah. Ocenjujejo kakšno obleke so imeli, kako so hodili po stopnicah, komadi so stranska tema. Ljudje znorijo ob teh oddajah in gledane so še enkrat bolj. Tudi vsi časopisi so polni tračarij s festivala.
Nekaj podobnega se dogaja tudi na podelitvi Oskarjev.
To je pač šovbiznis in to je treba spoštovati. Ljudje se potrudijo spromovirat prireditev, denar, ki so ga dobili, morajo zaslužiti.
Na Obali se je v tistem času vedelo, kdo hodi v kateri lokal, ozemlje je bilo razdeljeno. Rockerji so hodili v Snack bar v Žusterni. Ti tudi?
Ja, tudi tja sem hodil in je še vedno odprt. Danes je lokal za bajkerje, no, vsi hodijo tja. Tam so tudi koncerti. Od vedno je bilo to tudi shajališče tistih, ki so vozili spačka. Bili so banda spačkistov, ki je za jugoslovanske praznike, prvi maj in 29. november, šla na izlet. Zraven so peljali še en spaček poln rezervnih delov, pa svoje punce. Peklo se je, jedlo, pilo in igralo.
Ti imaš samega sebe za rockerja?
Ma neee! Jaz sem bil…kaj pa vem, kaj naj rečem. Kdo pa je sploh rocker? To je prispodoba za nekoga, ki kaj? Ki jemlje mamila, ima punce, ki je kaj?
Vse to! In še igra določeno glasbo. Torej je glasbenik. Lomi ženska srca, ima status upornika. To je ta romantična predstava o rockerjih.
Takole bom rekel, Alain Delon ni bil rocker, je bil pa upornik…
No, tudi žensk je imel veliko!
Dobro, ni sicer pel, je pa zaznamoval neko obdobje. Tudi Marlon Brando ni bil rocker, a velik upornik. Če je upor sinonim za rockerja, potem sem bil največji rocker takrat, ko sem bil otrok, najstnik. Naredil sem kontra vsemu, kar so mi rekli in vse uničil. Ko se je začelo moje obdobje igranja, nisem bil več rocker, ker nisem nikoli igral rocka, igral sem pop glasbo. Od vedno!
Ampak ženska srca si pa lomil?
Ah ne! Nisem bil tak tip.
Ne verjamem.
No, nekaj punc je bilo zame, ampak vedno so bili kakšni lepši in višji od mene. Jaz sem zlomil srce svoji ženi, ki je še vedno z mano in to je zame še vedno pomembno.
Tvoja žena je dekanja pedagoške fakultete?
Ja.
Kako pa gre to skupaj s popom?
Ah, to ni problem. Saj nisva naredila razmerja na matematiki in glasbi, ampak na drugih točkah in ga na drugih točkah vzdržujeva. In to deluje.
Kako dolgo pa sta skupaj?
Od vedno. Imava dve hčerki, dva vnuka.
Že?
Seveda, tako mora biti. Krasni vnuki.
Tukaj na Obali je bilo vedno veliko droge. Zlahka si prišel do droge in okolje je bilo tolerantnejše?
To ne bi rekel. Ko sem bil mlajši, sem kadil travo in probal LSD. In to je vse. Kadarkoli bi lahko probal heroin, a sem se ga bal. Še dobro, saj imam prijatelje, ki so slabo končali. Zaradi najstniške nevednosti in neumnosti greš čez rob in ne prideš več nazaj.
V tistih časih si bil velik frajer, če si šel delat na platformo. Ti si bil kdaj?
Ne, kje pa, s tem nisem imel zveze. Tega nisem rabil. Z glasbo sem dobro zaslužil in tako nikoli nisem imel potrebe, da bi šel igrat v tujino, tako kot veliko bendov in glasbenikov.
S kom vse si igral?
Z ogromno bendi. S primorskimi eno sezono na terasi. Med bolj odmevnimi je Bazar, ki je imel največ odmevnih komadov, kot so Tina ne verjame, Dober dan, Portorož 1905, Amerika, Si še jezna name. Potem sem igral z Benčem, v eni varianti Septembra, pred dvanajstimi leti, s Haloji, pa z Massimom Savićem sem bil na turneji, s Tinkaro Kovač, Tomažem Domiceljem, Aniko Horvat, Rudijem Bučarjem, pa še cel kup jih je. Z Danilom Kocjančičem (ustanovitelj Kameleonov, op.a.) sem delal največ, zdaj igram z Janom Plestenjakom.
Pravkar je bila objavljena novica, da bodo zdaj pa zares prodali Ambasado Gavioli, dolgo časa eden najboljših klubov elektronske glasbe daleč naokoli, kjer so gostovali najbolj slavni didžeji. Tako se končuje še eno glasbeno obdobje na Obali.
V Ambasadi Gavioli sem bil enkrat. Preden sem šel, sem leta spraševal kolege, ki so hodili, če se da tam spit kakšen špricer. Pa so rekli, da ne, da to ni tako kot v klubu, ko ob šanku spiješ nekaj, da je čisto drugače. Zato sem rekel, da ne grem. In ko sem enkrat vseeno šel, se mi je zdelo brez veze, ker pač nisem tip za tako glasbo. Sploh pa se mi pa ni dalo tako pozno na žur in ostati do šestih zjutraj. Sem šel pa velikokrat mimo, ker sem odhajal na Šared k prijatelju, slikarju Borisu Benčiču in vedno je bilo pred klubom polno avtomobilov od vsepovsod. Skoraj nisi mogel mimo, prava norišnica. Škoda, da je Ambasada propadla, bila je lepo urejena, z lepo arhitekturo, nekaj posebnega. Bila je veliko ime, a je propadla. Tako kot propadajo tudi dobri lokali z dobro glasbo. Recimo Kanela v Portorožu. Tam smo vsi igrali, jaz v kakšnih stotih variantah. Tri leta je odkar so ga zaprli, vsi so ga pozabili, ne obstaja več. Pa Maona v Piranu, znan jazz klub. Kdo se ga danes še spomni? To je usoda takih prostorov – zablestijo, zažarijo, potem pa pride obdobje, ko propadejo. Z Bazarjem sem veliko igral v Ljubljani po diskotekah Parma, Stopoteka, Turist. Kdo se jih zdaj spomni?
Poslušaš elektroniko?
Sem poslušal, mimogrede, kasneje sem začel cenit didžeje, zadnjih deset let. Ampak ambient in ta način zabave mi ni bil všeč. Da smo si na jasnem, meni ne ustreza, nimam pa nič proti. Rad imam tudi polke in valčke, ampak ne hodim na veselice. Če si dam Avsenika na gramofon, jih bom z veseljem poslušal. Njihove komade sem poslušal kot otrok na obiskih pri sorodnikih in ta glasba je del mojega otroštva. Vedno bo in vedno jo bom branil.
Kako dolgo igraš z Janom Plestenjakom?
Že 19 let. Leta 2002 me je vprašal, če bi igral z njim. Privolil sem z veseljem in še danes igram z njim, ker je to najboljše kar je v pop glasbi v Sloveniji. Odličen bend, vedno nekaj novega, top.
Vrniva se k elektroniki. Ko se je začela doba elektronike v glasbi, je bilo veliko ljudi prepričanih, da je to konec glasbe, da bodo vse prevzeli računalniki. Bodo kakšne zvrsti glasbe izginile, tako kot prej omenjeni lokali? Na drugi strani pa imaš Jana Plestenjaka, ki je že 20 let v Sloveniji kot vrhunski glasbenik med najbolj popularnimi, če ne najbolj popularen.
To, da je Jan top, je tudi posledica tega, da je garač. Delal sem z veliko različnimi ustvarjalci, pa niso toliko garali kot on. In poleg vsega je še perfekcionist, zna delati z mediji in zna se, to kar ne bom jaz nikoli znal, pogovarjati z managerji, zna se umestit nekam. To moraš znati, oziroma biti tak tip. Obenem pa je danes že vse računalnik. Zame je to včasih predstavljalo velik problem v glasbi. Ko smo delali ploščo s Haloji, smo jo delali v studiu pri Jadranu Ogrinu. Vse je bilo narejeno analogno. Tonski mojster, ki je snemal moje kitare, je moral ujeti točno tisti trenutek, kjer sem se zmotil in nadaljevati z novim posnetkom, v tisti desetinki sekunde. Danes to programiraš, računalnik sam začne snemati tam, kjer si se zmotil. To ti olajša delo. Poleg tega lahko z računalnikom doma posnameš celo ploščo, tako kot je Jan posnel zadnjo. V studiu je posnel le vokale na boljši mikrofon, ampak vse ostalo je posneto doma na računalniku. Vrhunsko. In s tem ni nič narobe. Računalnik je dobrodošel in s tem ne uničujemo glasbe. Nekateri bodo rekli, da ne potrebuješ klaviatur, saj bo računalnik vse opravil sam. Ampak, če ti ne veš kaj bi, so tudi računalniki zaman. Če nimaš ideje, če ne veš kaj boš zaigral… računalnik je samo nadgradnja. Glasba se razvija, gre svojo pot. Zakaj bi bila vedno ista? Kar je bilo včasih, ne more biti danes, ker čas ni isti.
Kaj poslušaš?
Vse, ampak bistveno manj kot včasih. Ker sem sit glasbe. Cele dneve se ukvarjam z glasbo. Včasih, ko sem se vozil z avtomobilom, se ni zgodilo, da ne bi imel v avtu vsaj 10 CD-jev. Zdaj zelo redko nesem CD v avto. Pustim radio, pa še to zelo na tiho.
Imaš rad tišino?
Tišina je najboljša glasba. Predstavljajte si, da pet ur na dan učim kitaro, potem se mi pa res ne da več poslušat glasbe. Profesionalna deformacija. Seveda pa spremljam novo produkcijo. Ravnokar sem slišal nov komad od Bruna Marsa; črnska glasba, vrhunsko odpeto in odigrano, v enem mesecu je postal hit. Rad imam kitaro, ampak kitara danes ni več dominanten instrument, izgubila je svojo veljavo.
Enkrat si povedal kdo je tvoj Bog.
Povedal sem, da je Jimmy Hendrix Bog, Carlos Santana Kristus in Eric Clapton apostol. To še vedno velja. To so bili moji kitarski idoli iz mladosti. Ni šlo samo za glasbo, bile so še sanje, kako se je nekdo oblekel, kako je bil nekdo glasnik nečesa, kar sam nisem bil. V moji glavi je tekel film, ki morda ni bil resničen, ampak ni važno, ker je takrat tako pač bilo.
Je kakšen komad, ob katerem si si zaželel, da bi ga ti napisal?
Ja, komad, ki je bil zame večno nedosegljiv, je bil All along the watchtower, ki ga je napisal Bob Dylan, zaigral pa Jimmy Hendrix, na plošči Electrik ladyland, ki je bila zame kultna plošča in me je zaznamovala. Potem pa vse, kar je naredil Carlos Santana.
Caravan Sarai recimo?
Ta je bila ena od prelomnic, plošča desetletja.
Potem sva bila zagotovo skupaj na njihovem koncertu v Zagrebu.
Ne.
Nisi hodil na koncerte?
Sem. Kolikor sem pač imel časa in denarja. Veliko koncertov pa sem zgrešil, ker sem pač igral.
Aja seveda, bil si v službi.
In to se vleče do danes. Kup koncertov sem tako zamudil.
Jah, bogpomagaj.
Tako pač je.
Zdaj lahko vsaj vidiš posnetke koncertov.
Ja, ampak to ni isto.
Ni! Neizogibno vprašanje danes – kako si preživel čas epidemije?
Kot vsi, v nekem zaporu. Ne moremo opravljati svojega dela. Zame to ni problem preživetja, prihranjenega imam nekaj denarja, žena ima dobro plačo. Toda to, da ne moreš delati tega, kar sicer počneš v življenju, ni dobro. Vse, kar smo naredili v tem času, je bil spletni koncert z Janom Plestenjakom, 8. marca. Nehali smo igrati lansko leto. Naš koncert v Narodnem domu v Mariboru je bil razprodan, postavljeni so bili instrumenti, postavljen zvok, čakali smo na odločitev, ali bodo Koncert dovolili ali ne. Čakali smo do šestih zvečer, ko so se odločili, da ne sme biti toliko ljudi na kupu in koncert je bil odpovedan. Lansko leto poleti, ko so bili ukrepi razrahljani, sem nastopil z akustičnim duom, ki sem ga že omenil. Nastopila sva v Kopru, na trgu, 50 ljudi in prazni stoli vmes. Res bedno. To je bilo vse. Res upam, da se bo stanje zrahljalo, pa še vedno nisem gotov, kaj bo.
Eksperiment, ki so ga naredili nedavno v Barceloni – na koncert v dvorani so povabili 5000 ljudi, ki so upoštevali previdnostne ukrepe. Po koncertu je bilo po 14 dneh okuženih šest udeležencev koncerta. Dokaz, da nič zagotovo ne vemo o tem virusu.
In, da so to plodna tla za vse vrste razmišljanj in teorije zarot in ukrepanja. Ampak, prijatelj iz Avstralije, ki živi v Victoriji, mi je povedal, da so z manj kot desetimi okuženimi zaprli državo. Popoln lockdown. Zelo striktno, bistveno bolj kot pri nas. Ne vem, kaj je prav.
V prejšnjih dveh številkah Obaleplus sem naredila dva zelo zanimiva intervjuja, z epidemiologom Mariom Fafanglom in Borutom Štrukljem, profesorjem na Fakulteti za farmacijo.
Fajn, oba.
Iz obeh intervjujev lahko povzamem tudi to, da bomo še nekaj časa živeli s covidom. Tako, kot živimo z gripo. Čeprav nista primerljiva, ne po posledicah in ne po nalezljivosti.
Drži.
Štrukelj na primer pravi, da je covid malo manj nalezljiv, kot je bil virus črnih koz, za katerega je bila potrebna 90 odstotna precepljenost, da je bil izkoreninjen. Saj se najbrž spomniš, da si bil v mladosti cepljen proti črnim kozam? Jaz imam še vedno na levi roki dve okrogli brazgotini.
Seveda in to se mi zdi edino prav, tudi ugovarjati nisi mogel. Prepričan sem, da bi moralo biti testiranje obvezno. V testiranju ne vidim nobenega problema, saj je neboleče, zdraži te za sekundo ali dve. In vsi morajo biti cepljeni. Tukaj ni pardona. Če nisi cepljen, ne moreš všoloinšekam.Otemsesplohnebismeli pogovarjati. Nisem politično opredeljen, imam pa poln kufer vseh politikov, levih in desnih, ki trosijo neumnosti. Ignorirajmo poročila, ki te histerizirajo vsak dan znova. Življenje bo šlo mimo tebe, hočeš ali nočeš. Moj oče je umrl lansko leto, imel je 89 let. Zadnja leta je gledal poročila vsake štiri ure in vmes bral še časopise. Rekel sem mu, da bo znorel. Ampak v času korone, zaprt doma, to delaš. Tukaj pogorimo. A je pri vseh stvareh, tudi pri tej, svetlejša plat. Upoštevati je treba ukrepe, zračiti zaprte prostore, zunaj smo pa itak tri metre narazen.
Na terasah še kaj igraš?
Ne, teras ni več.
Sploh ne?
Plesnih teras ni več. Moja teorija o tem je, da je rock’n’roll in glasbo nasploh vedno spremljal ples, saj sta to dva povezana pojma. Odkar pomnim, če ni bil ravno koncert, pa še na koncertih smo zaplesali, je Obala kipela od polnih teras v sedemdesetih in osemdesetih letih. In sam sem preigral vse, tudi terase v Istri. Od polovice maja do konca septembra je bilo vse polno, pet mesecev sem igral na terasah.
Kaj pa je rekla žena?
Šla je z mano. No, ne vedno, ampak tako pač je. Moja žena je bila zlata.
Bi rekla ja!
Zaupala mi je in zato sva še vedno skupaj. Skratka, na terasah so plesali, mi pa smo igrali top 40, včasih tudi kaj svojega. Največ sem igral z Bazarjem. Teras zdaj že 10 let ni več. Leta 1985/86 si nisi predstavljal, da boš igral v lokalih, špil v lokalu ni obstajal, samo na terasah ali na zabavah. V 90-ih smo se že stiskali po lokalih, takrat se je že zgubljal pomen plesa, v lokalih niso plesali. V Gavioliju na primer so. Te povezave med plesom in glasbo danes ni več. Plešejo samo še na gasilskih veselicah ali pa enkrat na leto na šagri. Za na teraso pa so se ljudje zrihtali in plesali kot nori. To je bilo tako lepo…
Bojana Leskovar
