Vodi policijsko upravo Koper od lanskega julija. Končala je srednjo ekonomsko šolo, nato pa še Fakulteto za organizacijske vede – smer kadrovski management. Njena prva služba je bila Postaja mejne policije v Kozini. Vodila je skupino za mladoletniško kriminaliteto, bila pomočnica načelnika na Postaji mejne policije Jelšane, načelnica Policijske postaje za izravnalne ukrepe Koper.
V Koper se vsak dan vozi v službo iz Doljnega Zemona pri Ilirski Bistrici, doma pa je z Brkinov.
Žensk je na takem položaju kot ste vi, zelo malo.
Še ena je na Policijski upravi v Kranju, ki pa odhaja v zaslužen pokoj.
Kaj je botrovalo odločitvi, da boste policistka, saj ste najprej končali ekonomsko srednjo šolo.
V tistih časih ni bilo srednje policijske šole, bila je srednja kadetska šola, potem pa je bila prekvalifikacija v poklic policista. Brez srednješolske izobrazbe za žensko ni bilo poti v policijo. Kaj me je pripeljalo med policistke? Dinamika dela, razgibanost, seveda tudi vpliv filmov, zanimivo delo. Dva dneva nista enaka. Tudi želja pomagati ljudem, biti koristen.
Vas je kdaj motilo, da imajo ženske iste uniforme kot moški?
Ne, nikoli nisem niti razmišljala o tem, malo so pa ženske uniforme le drugačne, srajce so telirane, hlače so elastične, prej so bili kroji bolj togi.
Kaj pa čevlji?
Tudi določeni čevlji so drugačni, nekateri imajo pete. Protokolarno pa imamo tudi krila in bele srajce. Na terenu imajo policisti delovne uniforme.
Na epoletah imate tri oznake?
To so čini, vezani na delovno mesto, na funkcijo. Zvezdice so inšpektorji, rumena obroba so inšpektorji, Triglav pa pomeni naziv svetnik.
Vaša prva služba je bila v mejni policiji?
Takrat je bila Postaja mejne policije Kozina, kot kombinirana enota je naloge opravljala v obliki patrulj na mejnem prehodu Krvavi potok in tudi na relaciji glavna cesta proti Obrovu, Divači in stara cesta proti Kopru.
Prve izkušnje?
Odlične. Nikoli nisem imela negativnih izkušenj. Prva leta, ko smo se ženske po dolgem času spet zaposlile na Policiji, so bila prelomna. Morale smo se dokazati in moškemu delu policije dopovedati, da nismo prišle kuhat kave, ampak da smo si enakovredni. Hotele smo biti enakovredne in opravljati vse naloge, ki so jih opravljali tudi oni. Od začetka so nas gledali malo skeptično, potem pa vedno bolj sprejemali kot sebi enake.
Ste morale več delati?
Bolj smo se morale dokazovati. Ta poklic je bil moški in pri nekaterih kolegih smo čutile, da nas gledajo zviška. Sčasoma so ugotovili, da delamo tako kot oni, se ne šparamo…
Pa vendar, mislim, da ženske drugače opravljajo svoje delo …
Ženske smo navajene delati več stvari hkrati. Doma kuhaš, pereš, likaš, paziš na otroka, moški konča eno delo in se loti drugega. Ženske smo skozi dinamiko razvoja navajene početi več stvari hkrati in včasih, ravno zaradi ženstvenosti, drugače gledamo na zadeve in to je tudi v našem poklicu plus.
Se spremeni odnos do vas, ko postanete vodja/direktorica?
Na vodstvenih delovnih mestih sem od leta 2003. Takrat sem prevzela vodenje skupine na kriminalistični policiji, potem sem bila pomočnica, komandirka, načelnica in zdaj sem direktorica. V prvih letih, ko sem postala nadrejena kakšnemu moškemu sodelavcu, mi je bilo to, “kaj bo meni ukazovala neka ženska”, večkrat povedano. Sčasoma pa se to spremeni, no, morda se tudi ne zazna več, k temu pripomore tudi funkcija.
Pred časom sem prebrala, da so ženske za iste poklice plačane manj kot moški. Podatek je bil, da ženska za isto delo dobi 50 tisoč evrov, moški pa 60. Je vaša plača enaka kot od moški kolegov?
Tega razlikovanja v policiji ni. Plača je odvisna od dela, ki ga opravljaš, od tega na katerem delovnem mestu si, na terenu, vodja izmene, starešinski kader itd.
Je način ženskega vodenja drugačen, manj avtoritaren, manj konflikten?
Ne bi rekla, da je manj avtoritaren. V policiji te določena pravila vežejo na način, kako se določene naloge izvajajo. Morda je naš način vodenja bolj preudaren, bolj premišljen …
Mehkejši?
Ja, toda odločen, brez konfliktov.
Vas sodelavci kdaj razjezijo tako, da ste pretirano glasni?
Ne. Nikoli. Povem odločno, prijazno, vljudno, z argumenti in vsi razumejo.
Imate srečo s sodelavci?
Ja, mnenja izmenjujemo in argument moči ni odločilen, odločilen je argument stroke in primernosti naloge.
Ko delo v poklicu opredeljujejo zakoni, sodnikom, tožilcem, tudi policiji se sprašujem, ali kdaj človek reče: “Spoštoval bom zakon, čeprav se ne strinjam.”
Poleg tega, da spoštujemo zakone, imamo tudi notranja navodila in usmeritve, ki jih moramo spoštovati, pa tudi kodeks etike imamo, pravila v policiji in vsi se zavedamo hierarhičnosti ureditve naše organizacije. Mnenja posameznikov ne smejo vplivati na izvajanje zakonskih določb, ko je to potrebno, zakon je zakon.
Če se z določenimi pravili, ki mi nalagajo neko ravnanje ne strinjam, recimo uporaba vodnih topov v demonstracijah, kaj se mi zgodi, če se odločim, da jih ne bom spoštoval?
V Policiji imamo zelo natančno razdelane vse poti in načine preverjanja izvajanja zakonskih določb, notranjega nadzora o presoji, ali je bila neka naloga utemeljeno zavrnjena ali ne. Take odločitve se presojajo in ugotavlja se, ali je bila zavrnitev določene naloge utemeljena ali samovoljna oz. neutemeljena, kar pa ni dopustno in zoper takega posameznika se izvedejo določeni postopki.
Kaj je lahko utemeljen razlog?
Recimo, če je ogroženo življenje in telo, če je ogroženo življenje posameznika, policista, če bi to škodovalo zdravju. Če pa gre za samovoljo, če se posameznik z nečim ne strinja iz osebnih prepričanj, potem pa to ni dovolj.
V času kolesarskih protestov je bilo veliko nepričakovanih ravnanj policistov, od preverjanja dokumentov brez razloga, do tega, da so nasilno odpeljali s Trga republike ljudi, ki so brali ustavo. Če to ocenjujete danes, je bilo tako ravnanje upravičeno?
Ne poznam natančno primerov, ne poznam podrobnosti in tega ne morem komentirati.
Spadam med tiste, ki smo imeli/imamo zelo negativno mnenje o policiji, ki ga jemljem kot represivni aparat države. Ko sem bila na Mladini, sem bila nekajkrat na zaslišanju, enkrat so mi celo hoteli dokazati, da sem tihotapila kavo iz Trsta, kjer sem bila s prijateljem na obisku pri njegovih sorodnikih, potem pa sva šla še v Piran. Ker sem vzela torbo iz prtljažnika, so vztrajali, da je bila to pretihotapljena kava.
Katerega leta je bilo to?
Osemdeseta. Nova družbena gibanja, beograjski proces. Ta neprijeten občutek se vrne vsakokrat, ko srečam policista. Tudi takrat, ko jezdijo na konjih mimo hiše, kjer stanujem. Mislite, da se je zdaj odnos do policije spremenil?
Mislim, da se je, tudi javnomnenjske raziskave to dokazujejo. Je pa seveda to odvisno od posameznika. Če v postopku policist najde stvari, ki ti jih je nekdo ukradel, bo seveda tvoj odnos drugačen, kot če si v postopku zaradi kaznivega dejanja kot osumljenec. Večinoma pa ljudje delo policije sprejemajo pozitivno.
V času kovida smo bili na policijo zelo jezni … stali so na mejah med občinami in nas kaznovali, če smo meje prestopili. Bi se lahko odločili drugače, po lastni presoji?
Policisti so naloge opravljali skladno s takrat veljavno zakonodajo in uredbami vlade. Za policista bi bilo neprijetno, če bi se razvedelo, recimo preko medijev, da je dopustil prepovedane stvari. Kako izvajaš naloge na terenu, pa je seveda odvisno tudi od taktičnosti posameznika, vsekakor pa morajo biti policijske naloge izvedene zakonito, strokovno in profesionalno.
Kaj bi storili, če bi vam nekdo povedal za policista, ki se je tako obnašal, kot sem opisala?
Če bi nekdo prijavil policista, ki je bil nesramen in žaljiv do občana v postopku, bi seveda sprožili postopek o ugotavljanju, ali je bil policist pri svojem delu strokoven in profesionalen, ali je kršil ugled policije, kodekse etike in podobo. Po drugi strani pa se presoja tudi, ali je izvajal naloge skladno z veljavno zakonodajo. Lahko je izvajal naloge zakonito, ne pa profesionalno. Če so pritožbe nad policisti, se presoja, ali je pritožba utemeljena kot tudi, ali je bilo ravnanje policista zakonito, strokovno in profesionalno. Izvedejo se notranji postopki.
Dopuščate možnosti, da so postopki in odzivi policistov odvisni tudi od njihovih značajev, da so lahko razdražljivi, vzkipljivi, hitre jeze.
V času šolanja se učimo, da ne smemo biti vzkipljivi in načeloma se moramo tega držati. Ne smemo si dovoliti, da bi kot policisti v postopkih žalili, kričali na ljudi, ker s tem kršimo svoja pravila, ne smemo tega početi. S kariero se skozi različna usposabljanja učimo obvladovanja konfliktov, stresov, primerne komunikacije s strankami v postopku. Načeloma se tako tudi izoblikuje značaj.
Verjamem, verjamem pa tudi, da je neprestano zatajevati samega sebe težko, enkrat poči.
Če se občani pritožijo, to vzamemo resno, preverimo okoliščine in ali je bilo vse izvedeno po predpisih. Tudi notranja javnost lahko pove svoje, ne nagibamo se k lažni solidarnosti. Če sodelavec ugotovi, da se kdo neprimerno obnaša, obvesti nadrejenega. Policistu se po potrebi lahko zagotovi tudi pomoč, lahko tudi psihosocialna, pogovor s psihologom.
Gre v prevzgojo?
Ne. Razbremeni se stresa, se pogovori. Policijski poklic je zelo zahteven, tako kot vsi poklici, ki vključujejo delo s strankami, recimo sodniki, zdravniki. Policist na terenu je deležen žaljivk in podobno, ampak se mora obvladati in zadržati, da ne eksplodira in se neprimerno obnaša do strank v postopkih, ukrepati mora skladno z zakonodajo in profesionalno.
Se je vam zgodilo kaj podobnega?
So tudi takšne situacije, ampak ne smeš biti neprofesionalen, globoko vdihneš in se zadržiš. Enostavno si ne smeš dovoliti neprimernega obnašanja!
Recimo, s sodelavcem sem šla, sveža policistka, polna adrenalina na intervencijo zaradi nasilja v družini. On je vozil avto in ko sva prišla na kraj dogajanja, sem stekla naprej v prepričanju, da mi sledi. Bila sem “prehitra” in ko sem prišla v stanovanje, kjer sta se partnerja prepirala, je bil moški (iz ene izmed republik bivše Jugoslavije) tako pretresen, da je prišla ženska na intervencijo, da se je obrnil, z besedam: “Ajme bože, ženu su mi poslali!” in odšel spat. Ko je prišel sodelavec za mano, ni mogel verjeti, da je ta kršitelj šel zaradi šoka, ko je videl žensko policistko, spat. Lahko bi se končalo bistveno drugače. Me je pa tudi oštel, ker sem šla sama naprej na kraj dogajanja, ampak nisem vedela, da ga ni za mano. To dejanje mi je bila odlična “šola” za naprej.
Se vam je pogosto dogajalo, da so bili ljudje pretreseni, ker imajo pred sabo policistko?
Ne, to je bil prvi in edini primer. Ko te situacija sili v ukrepanje, ne razmišljaš o sebi, o svoji varnosti, ampak greš. Veš, da moraš in hočeš pomagati. Dinamika poklica je taka, da odmisliš svojo varnost in se ne zavedaš možnih posledic.
Ste morali kdaj uporabiti pištolo?
Ne, k sreči ne in upam, da je nikoli ne bom.
Vam pištola daje občutek varnosti?
Pištola je del prisilnih sredstev, ki jih policisti nosimo. Nikoli je nisem gledala kot obliko varnosti, bolj kot obliko najhujšega prisilnega sredstva, za katero sem upala, da mi ga nikoli ne bo treba uporabiti.
Predstave o tem, kaj dela policija, imamo v veliki meri iz filmov in tam se kar naprej streljajo. Je v resnici ravno obratno?!
Upam, da bo tako tudi v prihodnosti. Pri nas uporaba strelnega orožja ni tako pogosta kot po svetu.
Kakšna je varnostna situacija v slovenski Istri?
Taka kot drugod v Sloveniji je na visoki ravni, z Ameriko recimo res nismo primerljivi in tako naj ostane.
Dolgo, v času Juge, je obala slovela po tem, da je bilo tukaj veliko odvisnosti. Ne tako dolgo nazaj so mamila zasegli v Luki Koper. Povedali so, da veliko voznikov, ki jih policisti ustavijo, vozi pod vplivom mamil. Obstaja obalna narkomafija?
Ne morem odgovoriti s konkretnim podatkom, problem so uživalci in preprodajalci. V večjih mestih je ta problematika bolj prisotna kot na lokalnem nivoju, težko bi pa rekla, da je to pri nas hujši problem kot drugje v Sloveniji.
So v Sloveniji določena kazniva dejanja značilna za določena področja, recimo na Dolenjskem romska problematika.
Ja, določene regije imajo tudi določeno problematiko, značilno zanje. Pri nas te konkretne problematike ni, ker Romi ne stanujejo tukaj.
Kako zbirate podatke o določenem področju, ki vas zanima, recimo o mamilih? Tudi s pomočjo policistov pod krinko tako kot v v filmih?
Strokovno vam bom povedala. Policija deluje v sklopu uniformirane policije za izvajanje nalog na terenu in v sklopu kriminalistične policije. V sklopu slednjega so tudi tajni sodelavci, a vam o taktiki in dinamiki njihovega dela ne morem dati informacij.
To seveda razumem. Zanima me, če so?
So. Vse policije po svetu imajo tajne delavce in sodelavce.
Je v današnjem času lažje zbirati informacije, ko jih ljudje kar sami širijo po omrežjih?
Ja, a je treba take informacije dobro presojati, ker so lahko tudi zavajajoče in neresnične. Ni nujno, da drži vse, kar je z različnimi nameni objavljeno. Ne delujemo samo na podlagi objav na omrežjih, temveč na podlagi zbiranja različnih obvestil in informacij.
Na dan, ko ste prevzeli direktorsko mesto, je bilo v 24 urah 78 intervencij, na številko 113 je bilo sprejetih 220 klicev, 12 prometnih prekrškov, 3 vlomi, 7 tatvin, 71 nezakonitih prestopov meje. Je to veliko ali malo?
To je povprečje.
Ko sem se pogovarjala s prijateljem, ki živi v Piranu, kako se počuti tukaj, mi je dejal, da je največja težava čas, ko je veliko turistov. Več vlomov, tatvin, prometni prekrškov, preprodaje in pravi, da je policije premalo, a bi že stalna navzočnost pomenila večjo varnost. Če vidiš policaja pred sabo, se najbrž ne boš odločil, da bi vlomil, kradel …
Če bi nas bilo še več, bi nas bilo premalo, policistov na terenu je vedno premalo.
Koliko vas pa je?
752 na policijski upravi Koper, vseh skupaj, okoli 500 je pooblaščenih uradnih oseb. Če bi nas bilo še več, bi nas bilo za vse te izzive premalo. So pa statistične številke odvisne od dneva do dneva, od mesca do mesca. V sezoni imamo več dela zaradi navala turistov. Če je vreme nevihtno s strelami in dežjem, bo manj vlomov, če je lepo, toplo, jasna noč, pa več. Različni so torej dejavniki, ki vplivajo na dnevne statistične podatke. Tudi polna luna vpliva, recimo na število interventnih klicev. Moja vizija dela pa je, da vsi delamo, za kar smo plačani in smo uspešni in učinkoviti, ko opravljamo svoje naloge.
Ko ste prevzeli funkcijo, sta se najbrž odločili za prioritete?
Seveda, od najnujnejši do manj nujnih. Začetek vsega je kakovoost operativnega dela, usposobljenost policistov, kadri, preventivne aktivnosti, promocija poklica, s čemer lahko pridobimo več kandidatov, ki se potem pri nas zaposlijo in jih na dolgi rok zadržimo pri nas v tem poklicu. V Policiji se izjemno trudimo, da bi vsako leto pridobili na Višjo policijsko šolo v Tacnu čim več mladih kandidatov. Predvsem domačinov, ki veliko bolje poznajo teren in okolico. Izvajamo predstavitve po šolah in sejmih in različnih institucijah. Na višjo šolo se lahko prijavijo vsi z zaključeno srednjo šolo, ki imajo željo po razgibanem delu, pa seveda izpolnjujejo fizične in psihične pogoje. Vsi kandidati pravijo, da je šolanje zanimivo in dinamično, poleg tega pa medtem že prejemajo plačo, vse dodatke in so zaposleni. Vabimo torej vse, da se preizkusijo in postanejo del naše modre družine. Tudi preventivne akcije so zelo pomembne, da se približaš ljudem, jim poveš, kaj je naše poslanstvo, kaj delamo in nas tako lahko vidijo iz drugega zornega kota. Predavamo po šolah o medvrstniškem nasilju, spletnih goljufijah, o različnih temah, približaš se mladini in morda tako tudi preprečiš kakšne kriminalne dejavnosti.
So policisti tukaj v glavnem domačini?
Ne, iz različnih regij so.
Posledica nezanimanja za ta poklic tukaj?
Največ interesa za policijski poklic je običajno na Štajerskem in v vzhodnem delu Slovenije, in če je povpraševanje manjše, se policiste prerazporedi po drugih delih Slovenije. Težko vam rečem natančno, koliko je katerih, mislim pa, da je polovica domačinov, vključno s tistimi, ki so sem prišli, se tukaj ustalili, poročili, imajo družine in so tudi oni naši domačini.
V Ljubljani so se pojavile grožnje o pripravah na streljanje na šolah, vzor je bilo streljanje v Srbiji in na Finskem. Policija je sicer opozorila na take grožnje, zatrdila, da ne verjame, da se kaj takega lahko zgodi, da pa velja biti previden. Recimo, za začetek poglejmo v otroške torbe, da vidimo, kaj otroci nosijo v šolo.
Ja, osveščenost je v takih primerih zelo pomembna. To tudi delamo, osveščamo na šolah, občane, kaj se lahko naredi, da se taka dejanja preprečijo. Dogodkov iz tujine ne moremo zanemariti, vplivajo, če pa osveščamo ljudi, jih lahko tudi preprečimo.
Je nasilja med mladimi več?
Tega ne morem reči, lahko pa rečem, da je več znanega, več prijavljenega. V preteklosti je bila to tabu tema.
Podobno kot z nasiljem v družini?
Ja. Z osveščanjem in komunikacijo o tem, kako se lahko odzovemo v takih primerih, pomagamo, zaščitimo žrtve, pa naj bodo to vrstniki, partnerji, partnerke. Ljudje se opogumijo in prijavijo nasilje. Podobno velja tudi za spolno nasilje. S komunikacijo v medijih, osveščanjem in predavanjem po šolah in za določene skupine, smo zagotovo naredili korak naprej.
Promet je velika težava v slovenski Istri, posebej med turistično sezono, kolone in kolone, ki se premikajo po polževo, ker drugih poti ni, je ena sama.
Ko je povečan promet, ti kaj drugega ne preostane. Zastoji so, ko so dela na cesti, to je razumljivo, ali pa tik pred prazniki ali pa v turistični sezoni. To ni nič neobičajnega v tem času in nič neobičajnega v primerjavi z drugimi državami.
Se vam zdi prav, da policija kaznuje voznike, ki skozi Portorož vozijo 38 km namesto 30?
To presoja služba, ki izvaja meritve. Če je to v času konic, ko gre za cono umirjenega prometa in so bile tam že kršitve in je z vidika varnosti to dobro, potem je tako ukrepanje normalno. Ni kaprica.
Kje se vidite čez deset let?
Težko rečem. V policiji bom zagotovo še.
Kaj bi bila vaša naravna karierna pot, Ljubljana?
Generalna policijska uprava, ki je instanca nad mojim zdajšnjim rangom. To delovno mesto je najvišje mesto v policijski upravi, po logiki je naslednja pot Generalna policijska uprava.
Pa si tega želite?
Tukaj sem zdaj dobrih devet mesecev, preuranjeno bi bilo razmišljati o tem, kje se vidim čez deset let, ker me na tej upravi čaka še kar nekaj izzivov. Potem pa ne vem …
Mislite, da vam lahko postane dolgčas?
Če spremljam mojo preteklo karierno pot, je primerno biti na enem delovnem mestu od pet do sedem let, več ne. To je meja učinkovitosti dela, potem že preveč poznaš in so menjave lahko samo pozitivne. Jaz temu rečem, da začneš spet razmišljati, za vse bi bilo pozitivno, da po tem času zamenjajo okolje.
Kdaj ste nazadnje slišali dober vic o policistih?
Včasih razmišljam, da vicev ni, da je vse res. Malo heca.
V vicih so policisti v glavnem ne preveč pametni. Saj veste tistega, prastarega: “Zakaj hodita dva policista po cesti? Ker eden zna brati, drugi pa pisati.”
No, primerjalno tudi v vicih o blondinkah te niso prav pametne. Vici pač smešijo ljudi zato, da so bolj zanimivi. Tega si ne jemljem k srcu. Nasmejem se.
