Včerajšnja epizoda pa je sledila kriminalni združbi tudi na Jadran. Dialog med Lewisom, ki ostaja v Oxfordu, in Hathawayem, ki je v tej epizodi na dopustu v Prištini, kjer pomaga graditi sirotišnico za tamkajšnje otroke, gre nekako takole: Lewis pokliče narednika in ga prosi, naj malce prekine svoj dopust ter se odpelje v Split, kjer deluje kriminalna združba. Ta mu skuša razložiti, da tako preprosto to ni, med dopustom kar sesti v avto in skočiti do Splita.
Hathaway: Ali veste, da je Split v drugi državi?
Lewis: Ne dolgo. Pred kratkim so bili vsi ena velika srečna družina.
Ta pogled iz Oxforda na nekoč združene in zdaj razdružene države nekdanje Jugoslavije, z veliko angleškega humorja, je skoraj zdravilen. V tistem trenutku se mi je pred očmi naslikal Split iz mojega otroštva, Split iz časa velike srečne družine, ko se mi je zdelo, da je vse od Pirana do Splita ena sama dolga morska obala, ki jo obpluješ z barko, na katero spraviš celo godbo in še očeta in tri funkcionarje zraven. Split, po katerem donijo koračnice in mladi piranski godbeniki marširajo po korzu. Pa spet Split s teto Ivo in njenim Dačom, ki je bil zelo star in precej podoben Churcillu. Samo en kratek stavek, pred kratkim so bili vsi ena velika srečna družina, nagovarja v meni čas otroštva, v katerem se zgodijo vsa pomembna prepoznavanja sveta. Vse, kar vem o svetu, se je zgodilo takrat, ko sem svoje mlado življenje zares občutila in živela. In če se ne spomnim več dobro vseh krivic, ki so jih na poti razdruževanja, ob razpadu prejšnje države, doživeli številni posamezniki in družine, pa se spomnim groze in strahu, ko sem sedemletna deklica na avtobusu, ki nas je vozil na Kozaro, mižala in si predstavljala, da sta tema za mojimi očmi in tišina v avtobusu to, kar živiš po smrti. Živa groza, ki so jo v mojo domišljijo zanesle zgodbe o mrtvih partizanih. Še sreča, da so angeli stare mame posmrtno življenje naredili lažje.
Lewis in Hathaway se mi zdita kot neke vrste angela, zaradi katerih je tuzemsko življenje lažje. Vedno najdeta krivce. Vedno najdeta morilce. Pa čeprav sta samo ideja o rešitvi. Živimo v času, ko nobena ideja ni več živa, zato si omislimo svoj lastni muzej idej. Obiskujmo ga redno, srečanja s praznino ne bomo več preživeli.
