Intervju: Boris Cavazza

Z družino Cavazza smo bili sosedje na Bratovševi ploščadi v Ljubljani, v času, ko sem delala na Televiziji Slovenija. Skupaj s Tomažem Perovičem, Leonom Magdalencem in še kakšnimi 40 sodelavci smo delali Studio city. Ja, prav ta, ki je še danes na sporedu ob ponedeljkih. Zmišljevali smo si vedno nove oddaje, formate, pristope in ena od teh izmišljotin je bila tudi kuharska oddaja, v kateri je kuhal Boris Cavazza. Oddaja je bila posneta v naši kuhinji, Boris pa je skuhal pašto. Tisto, z veliko česna in žajblja in seveda olivnega olja. Ko sva nazadnje, pred jesenskim valom koronavirusa obujala te spomine, me je spomnil tudi na to, da sem takrat navijala, da se moramo preseliti v center Ljubljane, ker je Bratovševa res daleč. No, to je bilo pred skoraj tremi desetletji in zdaj res vsi živimo v centru.

 

Njegova biografija je impresivna. Rodil se je v Milanu, njegov oče je bil Italijan. Po očetovi smrti se je preselil v Slovenijo, se vpisal na pomorsko šolo v Piranu, postal strojnik in nekaj časa plul po velikih morjih in delal na velikih ladjah. Leta 1965 se je vpisal na AGRFT v Ljubljani in diplomiral čez tri leta. Od leta 1970 je profesionalen igralec. Igrati je začel v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu, pa potem v Drami v Ljubljani, v Mladinskem gledališču in nazadnje v Primorskem gledališču v Kopru. Do leta 2006, ko se je upokojil. Koga vse ni igral, Fabricija v Krleževih Glembajevih, Georgija v Jovanovičevi Osvoboditvi Skopja, Skapena v Molierovih Skapenovih zvijačah, doktorja v Jančarjevem Velikem briljantnem valčku, Dantona v Dantonovem primeru, Przybyszewske, Dr. Grozda v Cankarjevi komediji Za narodov blagor, Stavrogina v Besih Dostojevskega, … Njegov impresiven in prepoznaven glas je bilo slišati v skoraj vseh slovenskih gledališčih, v Gleju, MGL- ju, Prešernovem gledališču Kranj, Špas teatru. V intervjuju za Delo je dejal, da je edina vloga, ki je ni hotel igrati vloga Romea, v Shakespearovi Romeo in Julija.

 

Poznamo ga tudi kot izvrstnega filmskega in televizijskega igralca (Piran Pirano, Lovec oblakov, Hit poletja, Čamčatka, Predsednik, Rdeči Boogie ali Kaj ti je deklica, To so gadi, Muke pa Mati, …) in tudi kot glasbenika. Ter kot pedagoga, poučeval je na AGRFT-ju. In tudi kot režiserja in scenarista.

 

Vesna Milek je o njem napisala knjigo, biografski roman Cavazza. Na vprašanje, ali jo bo kdaj napisal tudi sam, pa pravi: »Ne. Dovolj je bila ena. Novo knjigo pa začenja pisati moja žena.« Njegova žena je Ksenija Benedetti.

Odločil si se za osamo, ne družiš se, nikamor ne hodiš. Za človeka, ki je bil celo življenje obkrožen z ljudmi, družaben, je to težka preizkušnja?

V tej zmedeni situaciji se doma, v osami, prav dobro počutim. Mi vsaj ni treba poslušat ljudi, ki vsak po svoje v nedogled pametujejo o istih stvareh. Ugotovil sem, da me te debate rahlo utrujajo in da rabim svoj mir, da vklopim možgane v kaj drugega. Saj bom ljudi verjetno prej ali slej spet pogrešal, ampak trenutno mi paše status osamljenca.

 

Kaj počneš? Kako ti mineva dan?

Veliko berem, kar sem odlagal par let in zanimivo, veliko spim, preveč spim. V “prejšnjem” življenju sem bil kronično neprespan zaradi predstav, ko po koncu ne moreš zatisnit očesa, zjutraj pa obvezno na vajo za novo predstavo. Vmes pa še razna snemanja, radio, tv, film, itd. Ko pa se upokojiš, zadihaš s polnimi pljuči. Končno. Zdaj pa si lahko privoščim “spanje pravičnega”.

 

Veliko bereš. Kaj pa?

Nazadnje sem z veliko zamudo prebral Jugoslavijo, mojo deželo. Ker sem nekaj sezon nazaj v Drami gledal istoimensko predstavo, ki jo je režiral Ivica Buljan, sem se šele zdaj lotil še knjige. Pred tem sem prebral njegove Čefurji raus in Figo in zdaj me je ponovno prepričal z Jugoslavijo, mojo deželo. Vojnovič res zna pisat. Zadnje čase sem prebral še nagrajeno knjigo Veronike Simoniti, Ivana pred morjem in Ledeni teden Pascala Brucknerja. Zanimivo mi je bilo slišati mnenje dr. Svetlane Slapšak v intervjuju z Vesno Milek, kjer je Ledeni teden označila kot branje za plažo, s čemer se Milekova ni strinjala. To me je spodbudilo k branju. Meni je bila knjiga všeč. Berem tudi poezijo, odlična je Anja Golob v svoji zadnji pesniški zbirki. Večkrat posežem po Jacquesu Preverju.

 

Kaj je v osami najhuje?

Ni tako hudo kot nekaterim, ki se zaradi te osamljenosti počutijo depresivne, imajo občutek tesnobe. Verjetno nimajo ob sebi nikogar in so dobesedno osamljeni, sploh, če so starejši. Z mladino pa je obratno. Manjkajo jim prijatelji, manjkajo objemi, dotiki, zaljubljenost, majhna ljubosumja, pa športne dejavnosti, vse to. Jaz imam srečo, imam ženo, ki je enkratna, s katero se imava neskončno rada. Kar naju tako združuje je humor, ki naju čisto vsak dan spravlja v dobro voljo. Veliko se smejiva in to naj bi bilo pol zdravja, a ne?

 

Kaj/koga najbolj pogrešaš?

Naša družinska skupinska kosila, ko se zberemo vsi, ki mi v tem življenju pomenijo vse. Moja dva sinova, Sebastian in Aleks, moja dva vnuka Luka in Mark, Sebastianova Ajda in Lukova Tina (Markove še ni, ker se še ni odločil) in moja Ksenija.

 

Veliko ljudi, ki so se odločili podobno kot ti, je pripovedovalo o depresijah, napadih tesnobe. To potrjujejo tudi psihiatri. Kako je s teboj? Ko zreš v prihodnost, si optimist?

Moram reči, da sem optimist, ker me vse zgoraj našteto z njim močno navdaja.

Kot pravi nevrolog dr. Pirtošek, nisi star, imaš pa toliko let, 81. Kaj so ti prinesla leta?

Leta so mi prinesla cel kup različnih telesnih tegob in nekaj operacij, tudi težkih. S temi tegobami, zahvaljujoč farmaciji, živim kar v redu. Delati seveda ne morem več kot včasih, a vseeno tu pa tam še kaj naredim. Leta so mi prinesla tudi mir in v njem veliko užitkov, med drugim na kavču (smeh).

 

Med prvimi si podpisal Javni poziv državnemu zboru RS, da zaustavi zlorabljanje epidemije za pospešeno izvajanje ideoloških in strankarsko motiviranih projektov vlade. Podpisalo ga je že več kot 10.000 ljudi. To je bila tvoja odločna politična gesta. Zakaj podpis?

Hočeš nočeš je vsak človek kontaminiran s politiko. V določenem trenutku se moraš odločiti, kaj boš podprl, kaj ti narekuje vest in kaj misliš, da je v tem kaotičnem in zmedenem trenutku najboljše za ljudi in za državo. Med podpisniki so sicer tudi ljudje, ki jim ne verjamem preveč, ki znajo biti celo škodljivi in jadro napenjajo po vetru.

 

Kakšen odziv pričakuješ?

Verjamem vsebini zapisanega in moja pričakovanja so optimistična. Zato sem izjavo tudi podpisal.

 

Petkovi kolesarski protesti. Jih podpiraš?

Kolesarje podpiram. Sam se sicer petkovih protestov ne udeležujem, svoja mnenja objavljam v raznih intervjujih. Kolesarje že pogrešam, ampak razumem, da so se za zdaj odločili prekiniti množična zborovanja zaradi epidemije. Zdaj je res treba biti previden.

 

Prejšnji četrtek, ko protesta niso organizirali petkovi kolesarji, se je na ulicah Ljubljane razvil spopad med policijo in protestniki. Protestnikov naj bi bilo okoli 500. Policija je po osmih letih spet uporabila vodni top in gumijaste krogle. Se strinjaš s takimi ukrepi?

To, kar se je dogajalo prejšnji četrtek, je totalen fiasko za gospoda Hojsa. Narava nas je obdarovala z besedo, zakaj se je ne poslužujemo? Zakaj je tako težko oziroma nemogoče sesti za mizo in se človeško pogovoriti? Seveda je to utopija. Vse je prežeto s hudobijo, z agresijo, z nestrpnostjo.

To je klic po revoluciji, po mesarjenju, po krvi, po destrukciji, “ko če jače, da po truplih skače.” Kam to pelje? Daleč prav gotovo ne.

 

V osami nisi samo kot človek, temveč tudi kot umetnik. Zdi se, da je osamitev kulture in kulturnikov namerna?!

Vse tako izgleda.

Je kakšna vloga, za katero ti je žal, da je nisi odigral? In kakšna za katero ti je žal, da si jo?

Ni vloge, za katero mi je žal, da je nisem odigral in ni vloge, za katero mi je žal, da sem jo. So mi pa nekatere zelo pri srcu. Ampak teh je le toliko kot prstov na eni roki. Na primer vloga doktorja v Jančarjevem Velikem brilijantnem valčku, vloga Stavrogina v Besih v režiji Pipana in Jovanoviča in Fojeva Naključna smrt nekega anarhista, kjer sem igral vlogo norca.

 

Nisi samo igralec, tudi režiral si. Še kdaj?

Ja, skupaj s Francescom Borghijem, odličnim italijanskim igralcem, ki živi v Sloveniji, se lotevava gledališke monodrame See wall, ki bo – če bo vse prav – na sporedu drugo leto.

 

Z režiserjem Vincijem Voguem Anžlovarjem si snemal nadaljevanje filma Babica gre na jug, prvega slovenskega filma . V filmu Dedek gre na jug igraš dedka , ki gre na jug iskati svojo veliko ljubezen. Snemanje je bilo prekinjeno, ker ni bilo več denarja, producent ga je zagotovil toliko, kolikor je bila vredna njegova zastavljena hiša. Ministrstvo za kulturo ne izplačuje že podpisanih pogodb. Se iz svoje zgodovine umetniškega ustvarjanja spomniš kdaj tako uničevalne in arogantne politike oblasti?

Ne. O Vincijem filmu že vrabčki čivkajo, da smo posneli eno tretjino in da smo blokirani, ker denar, ki bi ga morali izplačati, stoji, čeprav obstaja podpisana pogodba. Aroganca na kvadrat.

 

Nastopil si tudi v filmu režiserja Iztoka Aberška o Piranu. Za razliko od Anžlovarjevega filma o tem filmu skoraj nič ne vemo. O čem govori in kakšna je tvoja vloga?

Filmu je naslov Underground in v njem sem eden izmed mnogih pričevalcev takratnega življenja v Piranu.

Minister za notranje zadeve Hojs si je ogledal film Izbrisana in potem bevsknil, da je sramota, da dajemo za tak film javni denar. Te to spominja na kakšno obdobje iz zgodovine?

Svojčas so disidenti lahko snemali filme, ki so večinoma pristali v bunkerju. Godina, Čengić, Žilnik, Makavejev in drugi so kljub nasprotovanju oblasti še vedno dobili sredstva za snemanje novih projektov. Danes pa oblast namerno ne izplačuje sredstev celo za dela, ki so narejena in že v nastajanju in s tem povzroča velikansko škodo vsem, ki se ukvarjajo s filmom. To niso samo režiserji in igralci, ampak tudi tehnično osebje, njih je ogromno, ljudje, ki so pahnjeni na cesto. LJUDJE. Kar se tiče Mazzinijevga filma je Hojsova zblojena izjava samo dokaz več kje smo.

Bojana Leskovar