Dobila sva se na Rudniku v Ljubljani, bil je na poti v Maribor. Gosto megleno septembrsko jutro. Res lepa dobrodošlica za Primorca, ki z družino živi v Kopru. Da sva se sploh srečala, je bila že posledica pogajanj. Nisem nedostopen pravi, a nočem odgovarjati na vedno ista vprašanja. Saj moja ne bodo taka, zatrdim. O nogometu vem to, da je Guardiola lep, no, in tudi trener katerega kluba je. Zato bi me zanimalo vse kaj drugega. Prav, pa pošljite vprašanja, potem pa bomo videli, reče.
In tako sva se srečala. Ugibala sem, s kakšnim avtomobilom se bo pripeljal. Ali Audi ali BMW. Pravi, da ne mara BMW-jev. Je oče dveh otrok, starih 12 in 14 let. Ko se je vpisal na turizem je ugotovil, da ga ne zanima. Zakaj je moral še kot otrok pustiti nogomet, preberite v nadaljevanju.
In ja, zagotovo veste, da je nogometni sodnik, pod okriljem UEFE. Sodil je tekme najboljših reprezentanc in najboljših klubov. Na Evropskih in Svetovnih nogometnih prvenstvih in olimpijskih igrah. Začetki njegovega sojenja segajo v leto 1992.
Je res, da prihodnje leto zaključujete kariero mednarodnega nogometnega sodnika?
Po letih, imel jih bom 45, bi moral, a mi moj status omogoča, da podaljšam.
Se lahko sami odločite?
Po dogovoru. A o tem še ne razmišljam. Živim za zdaj.
Ste Primorec. Od kje pa vaš priimek?
Veliko jih je na Goriškem, cela vas, celo ulica je Skominova, a tam nimamo nobenih korenin. Oče je sicer s Hrvaške.
Drži zgodba, da so vam odkrili srčno napako in zato niste smeli trenirati nogometa?
Drži. Pri petnajstih so mi prepovedali igrati nogomet. To se je dogajalo v času, ko je nastajala naša država in zdravstvo je bilo, ne bom rekel, na nizkem nivoju, ampak, precej manj razvito. Odšel sem na ultrazvok v Sežano, potem še v Ljubljano. Pri enaindvajsetih so mi nato rekli, da nimam nobenih omejitev in da grem lahko tudi na olimpijske igre. In sem tudi šel.
Saj sicer nabrž ne bi mogli niti soditi?
Seveda ne. Če bi poslušal zdravnike, … Ti so mi naročili, da ne smem dvigovati bremen, ki so težja od 5 kg. Dobesedno bi bil na pol invalid. Zdravnik je zavaroval najprej sebe, ni pa poskrbel za mladega človeka, ki je imel še vse pred seboj. Ko smo se pripravljali na svetovno nogometno prvenstvo, smo imeli v Katarju zelo podroben zdravniški pregled, bil sem popolnoma zdrav.
Pravijo, da vas je v orbito znanih izstrelila legenda, po kateri ste, kot stranski sodnik, sodili tekmo med Nemčijo in Italijo, v Avstriji ( leta 2008), in “bili krivi” za to, da so izključili oba selektorja.
Ma, odvisno od zornega kota gledanja. Že pet let pred to tekmo sem sodil odločilne tekme v naši ligi za prvaka. Leto pred tem sem sodil finale Evropskega prvenstva do 21 let in bil istega leta na olimpijskih igrah. To je morda iz novinarskega kota odmevna novica, napol afera. Ta dva selektorja sta šla preko meja normalnega obnašanja in bi bila danes odstranjena z igrišča že bistveno prej.
Res? So zdaj kriteriji strožji?
Treba se je zavedati, da smo vsi, trenerji, nogometaši, selektorji in sodniki, javne osebnosti in moramo biti zgled mladim ljudem. Tovrstno obnašanje enost avno ni sprejemljivo. V UEFI imamo že zelo dolgo kampanjo in tudi na dresih imamo napisano RESPEK T (spoštovanje). In v omenjenem primeru spoštovanja ni bilo, ne med njima in ne do mene.
Kakšni so vaši spomini na karanteno? Situacija, ki je nismo vajeni, različno smo se obnašali, … Kakšna je bila vaša izkušnja?
Meni je prišla zelo prav, saj sem bil na meji izgorelosti. Po daljšem času norega tempa je bila karantena obliž na vse rane in zdaj se počutim zelo dobro. Meni osebno je prinesla veliko dobrega, končno sem se lahko posvetil samemu sebi. Če pa pogledam širšo sliko, veliko ljudi je zbolelo, umrlo, tako kot umirajo zaradi drugih bolezni, a se svet ne sme vrteti samo okoli korona virusa. Zelo zaskrbljujoč je gospodarski del. Da bi ljudje preživeli, morajo hodit v službe, veliko jih je ostalo brez virov za preživetje. Vsekakor je treba biti previden a nič več od tega. Življenje gre naprej in temu se moramo prilagoditi, živeti moramo, ne životariti.
Vsi smo v času karantene pogrešali socialne stike.
Jaz prav nič.
Ste samotar?
Ne. Potreboval sem čas zase, da se posvetim sebi, da se najdem. Kar pa ne pomeni, da sicer kar skačem po ljudeh.
Pa oni po vas?
Ne, teh težav nimam.
Iz začetka epidemije je znan odgovor španske znanstvenice, ki je na vprašanje, kako dolgo bomo čakali na zdravilo odgovorila, da od znanstvenikov lahko pričakujemo več takrat, ko jih bomo plačali kot nogometaše.
Ne vem za to. Plačan si, kolikor veljaš. Tak je trg, neizprosen. Znanstveniki bodo imeli verjetno sedaj bistveno višjo ceno. Še posebej tisti, ki bodo našli cepivo, bodo temu primerno nagrajeni. Nogomet je šport in tudi velik biznis. Karte, dresi in ves direndaj okoli, se kupuje zaradi mladih, izjemno nadarjenih garačev, ki so svoje potenciale spravili na maksimum. Govorimo o špici, ti fantje so dobesedno šli preko sebe in se približali 100-odstotkom svojih zmožnosti. Saj oni ne tekajo in prosijo za denar, njim so take pogodbe ponujene, ker so tega vredni.
V tem spektaklu se vrti perverzno veliko denarja. Zadnjič sva s prijateljem ugotavljala koliko tisoč evrov je vredna vsaka pretečena minuta na stadionu.
Ampak ta pogled je zelo izkrivljen.
Zakaj?
Če gledamo skozi prizmo denarja, je ta minuta izjemno bogata. Nihče pa se ne vpraša, kaj vse je moral, in še vedno počne ta fant, ki teka po igrišču. Na Instagramu in na televiziji se pojavljajo samo njihove hiše, avtomobili, itd. Ni pa krvavih treningov, stanja na meji bruhanja ali pa bruhanja, ko si šel preko sebe. Govorim tudi o sebi, ko enostavno ne moreš več, moraš pa še naprej. Tekme so pravzaprav najlažje, priprave na tekme so tiste, pri katerih trpiš, se odrekaš, ne ješ, ne piješ, ne popivaš. Ko se drugi zabavajo, spiš, čez dan ne greš s prijatelji na kavo, ker takrat počivaš. Toliko je odrekanja, da na koncu, … vsak ima možnost, da si izbere kaj si želi. Pa nočem biti odvetnik igralcev. Velikokrat preberem, da je snemanje tega in tega filma stalo 500 miljonov. Prosim? A je bilo potrebno razbiti toliko avtomobilov? Se ne da tega prirediti z računalniki? Ja ok, to je kultura, a izhajam iz športa in bom vedno advokat športa. Šport na tem, vrhunskem nivoju, nima veze z zdravjem, ti fantje so tako zgarani, tekme si sledijo vsake tri dni, show must go on, ti moraš iti preko sebe, preko bolečin, predvsem pa moraš biti pozoren na svoj način življenja, saj so to tvoja najboljša leta. Res je, vrhunski nogometaši zaslužijo ogromno. Če pa pogledaš na slovenski nivo, razen dveh najboljših klubov, gredo naši fantje finančno iz meseca v mesec, pa se prav tako mučijo na treningih. 99,9999% njih živi samo iz meseca v mesec, mi pa vidimo le tisto promilo najbogatejših.
Kako je pa z dopingom? Ivo Čarman, olimpijski reprezentant v teku na smučeh, ki je v Sarajevu na olimpisjkih igrah nosil našo zastavo, pravi, da doping v športu je, vprašanje je samo, če in kdaj ga odkrijejo. Odvisno od denarja. No, če pogledate Tour de France, ali je fizično mogoče prenašati take napore kot jih 21 dni prenašajo kolesarji, brez vsega?
Človeško telo je zelo prilagodljivo. Kolesarstva ne poznam, a se mi zdi, da je to mnenje o dopingu stereotipno. Lahko govorim o nogometu. Po vsaki tekmi sta izbrana dva igralca, ki morata na doping kontrolo, na najvišjem nivoju so kontrolirani vsi. V UEFI je narejenih več sto testov letno in negativen test je zelo redek. Nogomet je, kar se tega tiče specifičen, vprašanje je koliko ti lahko doping sploh pomaga. Načeloma sem proti dopingu, tisti pa, ki si želi ogroziti zdravje za ceno, … Žal sem prebral, da bi 90-odstotkov tistih, ki so bili vprašani, ali bi vzeli doping zato, da bi dobili olimpijsko medaljo, odgovorilo da ja. Ljudje so neumni, nevedni, se ne zavedajo, da je življenje enkratno in da je slava na koncu. Kar pogrešam v športu je osebna rast, da bi ljudje vlagali tudi v svoj osebnostni razvoj. Slava in materialne stvari so vse minljive. Veliko vrhunskim športnikom je slava breme in bi takoj zamenjali z nekom, ki se lahko mirno sprehaja po ulicah, pa ga nihče ne pozna in mu nihče ne teži.
Tudi vi ste slavni, v Sloveniji nimamo veliko nogometnih sodnikov, kot ste vi. Gre slava tudi vam na živce?
Ne, nimam težav. Slovenija je majhna, spet pa ne premajhna, dejansko sem samo nogometni sodnik. Kdaj pa kdaj te kdo prepozna, predvsem otroci. Tako mi je v redu, ne bi si želel kaj več.
Drži, da je honorar za sojenje tekme pet tisoč evrov?
Drži.
Glede na to, koliko denarja se vrti v nogometu, se mi to ne zdi prav veliko.
Tudi meni ne. Glede na odgovornost. Vedeti pa morate, da je takih tekem osem, devet v moji sezoni.
Če bi prišel k vam otrok in bi vas vprašal kateri šport mu priporočate, kaj bi mu rekli?
Ne morem favorizirati nobenega, predvsem bi vprašal najprej otroka kaj si želi in to naj si izbere. Naj preizkusi več stvari in izbere tistega, kjer se najde. Važno je, kaj si želijo otroci in ne, kaj si starši želijo za svoje otroke, katere frustracije vse želijo reševati preko otrokovega športa.
Vaši otroci?
Mlajši sin je na košarki, čeprav si je najprej izbral nogomet, tako kot starejši brat. A je hitro videl, da to ni šport zanj. Starejši se v nogometu še lovi in včasih bi raje videl, da bi se umaknil, ampak o tem se mora odločiti sam. V športu moraš uživati. In zdaj smo že toliko osveščeni, da vemo, da mora fizična vadba prispevati h kvaliteti življenja. Kot starši pa moramo paziti na to, da tega ni preveč.
Kako bi marsovcem razložili kaj je to nogomet? Kakšna igra je to?
Nogomet je najprej strast in potem čar tega, da porineš žogo v vrata, ki na videz izgledajo ogromna (2,44 x 7,32 metra), a je sila težko doseči gol. In tudi igrišče je veliko. Enostavno je način življenja, ljudje, predvsem moški, ob njem pozabijo na svoje probleme.
Najbrž poznate izjavo, da je nogomet igra, kjer se 22 tipov podi za eno žogo, na koncu pa zmagajo Nemci?
To je bila izjava Angleža Linekerja. V času, ko jo je izrekel, je bila res aktualna. Zdaj ne več, v Evropi je deset reprezentanc, ki se borijo za ta naslov.
Če bi se morali odločati med Beckenbauerjem in Croyffom, za koga bi se odločili?
Težko rečem, saj se takrat, ko sta onadva igrala, nisem še niti rodil.
Diplomirala sem pravo, a si nisem nikoli želela biti sodnica, ker se mi zdi to preveč odgovorno, presoditi o nečem. Od sodnikov vedno pričakujemo, da so nevtralni, objektivni. Je to sploh mogoče?
Dejansko jaz to živim, a ni samo to. Sojenje je upravljanje, menedžiranje. Presoje so najbolj pomembne, a pomembno je tudi vodenje. Top sodnik bo bolje prodal svojo napako kot slabši sodnik pravilno odločitev. Če pa je napaka ključna in zato zmaga ena ekipa, druga pa izgubi, ga ni sodnika, ki bo to rešil. Naloga sodnika je, da zagotovi vsem enake možnosti, ekipi A in B. V pripravi na tekmo jih analiziraš, in te ne zanima kdo je ekipa A ali B. Moja zadnja tekma je bila Bayern : Barcelona, ampak v resnici je bila to
tekma ekipe A proti ekipi B. Beli proti vijoličasto modrim. S tem nimam težav in tako tudi mora biti. Če pa govorim o pravu, bi imel najbrž najmanj problemov, ko bi presojal o materialnem, večje pa, ko bi presojal o ljudeh, o življenju, o odnosih, o otrocih. Tega si res ne bi želel.
Najbrž pogledate tekme, ki ste jih sodili. Se vam je kdaj zgodilo, da ste ugotovili, da je bila kakšna vaša odločitev napačna?
Seveda sem, velikokrat. To začutiš takoj. K sreči imamo zdaj zadnji dve sezoni VAR – videosodnika, čeprav tudi ta sistem ni popoln, saj je zelo omejen s protokolom, ker ne moreš vsega pregledati. Na koncu dneva je napaka sestavni del športa in življenja, brezgrešnih ni in treba je narediti vse, da se to ne zgodi. Moraš pa znati živeti s tem, z napakami. Na velikih, težkih tekmah, finalih, si težko predstavljaš, da ti odločaš, da je prvak ta ekipa, ona druga pa ne. K sreči je bilo pri vseh mojih finalih na koncu vse ok. Lahko se ti pa zgodi, da se vseh tvojih 30 let sojenja zlije v eno napako. Pri nogometaših je vseeno lažje, ker je napaka sprejeta kot nekaj normalnega.
Pri sodnikih pa ne?
Ne. Edini podoben igralec je vratar, ki lahko reši tri smrtne priložnosti, ko pa naredi eno napako, si ga zapomnijo za vedno. Pri napadalcu je ravno
obratno, tri strele zgreši, enega da in je heroj.
Ali kdaj pred tekmo slabo spite?
Ne. Ker tekma nisem jaz. In stres še kar dobro prenašam in obvladam. Predvsem pa se moraš iz izkušenj naučiti, kaj nate najboljše deluje. To je na zavedni ravni, na nezavedni pa opaziš, da greš recimo večkrat na stranišče.
Ste imeli v procesu vzgoje in dozorevanja za sodnika kakšno pomoč? Recimo psihiatra.
Ne, sem samouk. V zadnjem obdobju, v obdobju izgorelosti, sem obiskal psihoanalitika, ker sem želel vedeti predvsem to, kaj delam narobe sam s seboj, zase. Hvaležen sem mu, ker sem potem znal opaziti stvari, se jih zavedati in odpraviti in zrasti.
Načeloma velja, da sodniki pazijo na dobre igralce.
Ne samo na dobre, na vse. Mora nas vodit načelo, da zaščitimo igro in igralce. Igralci se morajo na igrišču počutiti varno. Tu ne smemo delati razlik, da recimo dobremu igralcu ne smejo zlomit noge, slabemu pa lahko. Načela morajo biti za vse enaka.
Sodniki pravzaprav na tekmi garate. Ves čas, tudi fizično. Za igralce se ve koliko pretečejo, koliko pa vi?
Zelo podobno kot igralci. Razlika med nami je v tem, da imajo oni med sabo fizičen stik, se prerivajo, odvzamejo žogo, zavzamejo prostor, res morajo uporabiti vse svoje moči, da izbijejo žogo nasprotnikom, da ne pride do zadetka. Mi tega ne počnemo. Seveda pa so fantje tudi 15 ali več let mlajši od nas. Ravno zato je zgornja meja za sodnike 45 let, izjemoma se za top sodnike lahko podaljša za leto ali dve.
Več ne?
Ne, s tem se absolutno strinjam. FIFA je sicer to omejitev odpravila. Na Nizozemskem in v Angliji so to mejo izpodbijali, rekoč, da človek, ki opravi teste, lahko sodi še naprej. Toda, prihajajo vedno mlajši in treba jim je odstopit prostor.
Ko gledam sodnike potem, ko dosodijo neko odločitev in pridrvijo vsi nad njih, imam včasih občutek, da ste tudi fizično ogroženi?
Pa ne vedno, odvisno tudi od tega, kdo je sodnik. Jaz se nikoli ne počutim ogroženega. Delati moraš tako, da do takšnih situacij sploh ne pride. Meja, ki jo postaviš na začetku, mora veljati do konca. Moraš se znati postaviti zase, jasno povedati, da ti nihče ne bo skakal po glavi in z odločnim glasom, pa ne nujno kričanjem, lahko tudi z zelo nizkim tonom ali govorico telesa, ki zna biti včasih najbolj učinkovita, postaviti meje.
Vaše pregrehe – kave ne pijete?
Jo, največ tri na dan, ampak prej kaj pojem.
Kadite?
Ne.
Nikoli niste?
Ko sem bil mlajši, sem. Na kakšni proslavi, a nadzorovano. Ne prepustim se razvadam, to obvladujem zelo dobro.
Se kdaj napijete?
Ja, saj smo krvavi pod kožo. Ampak trenutku primerno, tudi piti je treba znati. Kot mladostnik sem kdaj zelo pretiraval, potem pa sem se naučil, kako ne smeš. V zadnjih letih so na športni ravni visoke zahteve, pa tudi čedalje starejši sem. Sam se na igrišču staram, fantje pa so vedno novi in mlajši. Leta 2010, pri 34, sem sodil fantom, ki so imeli 22. Zdaj jih imam jaz 44, oni pa ne 34, so še vedno tam okoli 20 ali manj. Zato moram živeti športno in se primerno prehranjevati.
Kaj to pomeni?
Z leti smo bolj intolerančni, težje prebavljamo hrano. Leta nazaj sem naredil intolerančni test, ugotovil, kaj je dobro za moje telo, in tega se držim. Ne sicer 100-odstotno, ker ne želim biti suženj ničesar. Po zdravi pameti in včasih tudi s prekrški.
Na kaj pomislite, ko ste lačni? Na kruh?
Kruh jem, a ga žena peče doma. Ne jem bele moke, včasih se prekršim. Pojem pico in v tistem trenutku uživam, naslednje tri ure pa ne. Neprijeten občutek v želodcu.
Meso?
Ja. Se pa trudim, da če jem beljakovine, zraven pojem tudi zelenjavo in jih ne mešam z ogljikovimi hidrati. Ne jem mesa, krompirja in kruha naenkrat, recimo.
Kuhate?
Ja, za otroke, a znajo veliko tudi že sami.
Ste strog oče?
Bil sem še strožji, zdaj pa, ko otroci že razumejo stvari, poskušam biti manj strog. Nikoli nisem bil permisiven starš. Sem zagovornik sodobne stare vzgoje. Mi smo bili vzgojeni tako, da nas nikoli niso nič vprašali, vse je bilo določeno. Moje otroke poskušam poslušat in potem, ko vidim, da je za njih nekaj varno, tudi dovolim. Veliko svobode imajo, a jo omejujem, da je ni preveč.
Zadnja knjiga, ki ste jo prebrali?
Ogromno jih je bilo, predvsem s področja osebne rasti. Od Bishopa, do Sharme . V obdobju, ko sem se slabše počutil, sem se odločil, da moram nekaj storiti sam s sabo in sem veliko bral. Če nam fizično kaj manjka, potem si hitro pomagamo, če pa se psihično slabo počutimo, smo takoj stigmatizirani. Kaj pa je s tem, se mu je zmešalo? Hvaležen sem psihoanalitiku. Nekajkrat sva se videla in hitro sem uvidel, kaj je z menoj. Seveda ne gre preko noči, delaš na sebi, garaš. Trudim se živeti zase, ogromno stvari me zanima, poskušam biti kar se da širok. Kar si želim v prihodnje je, pustiti zanamcem svoje znanje, jim olajšati njihov vzpon do perfekcionizma, a ne za ceno slabega počutja.
Boste šli v pedagoško smer?
Možno. Zanima me tudi javno nastopanje, iz prakse imam veliko za povedati in znam tudi zanimivo in dobro govoriti. Od samih odločitev, kako se odločati in jih kvalitetno sprejemati, tudi ko si pod pritiskom. Želim si pomagati ljudem, s katerimi sodelujem, da postanejo boljši.
Je zdaj lažje soditi, ko ni občinstva?
Ne, zame je občinstvo plus, ker je tekma potem dogodek.
Prepričana sem, da so vam ponujali priložnosti kje drugje, vi pa ste ostali na obali, v Sloveniji. Zakaj?
Dobil sem zelo dobro materialno ponudbo, a so prevladale druge stvari. Vsa ta leta sem bil odgovoren, nekaj sem si ustvaril in nisem si predstavljal, da nekam odidem, brez družine, samo zaradi veliko denarja, ki ga lahko zaslužim. Želim si neko nadgradnjo, ki pa je v tem paketu ni bilo. Tu so bili tudi otroci, do 10. leta jim lahko daš kar imaš.
In kam bi lahko šli?
Daleč.
Bojana Leskovar
