Intervju: Evgenij Komljanec
Kako človek uspešno preživi v Sloveniji kar 16 let kot direktor javnega zavoda? Prav toliko let je Evgenij Komljanec direktor Zdravstvenega doma Izola in prejšnji teden je nastopil njegov peti mandat.
Sam pravi, da zato, ker je pragmatičen, nekonflikten, nezamerljiv in konstruktiven. Beži od negativnosti in se raje ukvarja s svojim delom direktorja, v dobro bolnikov in zaposlenih.
Zakaj smo na obali prvi val pandemije preživeli s tako malo obolelimi?
Bližina Italije in novice, ki smo jih na obali lahko spremljali o dogajanju v Italiji, so pomenile, da smo na obali vzeli virus neprimerno bolj resno, kot pa ostali prebivalci Slovenije. Sam sem že februarja prepovedal obiske in na mojo pobudo je občina Izola ustanovila krizni štab, kjer smo sprejeli resne ukrepe. Čeprav nismo imeli pripravljenega načrta za pandemijo, je krizni štab reagiral izjemno hitro. Hvala bogu, da so nas hitro posnemali tudi v drugih obalnih občinah. Najpomembnejše pa je bilo, da smo vse ukrepe pravilno skomunicirali in da so ljudje razumeli pomen naših ukrepov in se obnašali izjemno samozaščitno. V času, ko so se v Ljubljani igrali še neke politične igrice, smo mi, kot vodstvo zdravstvenega doma in tudi vsi ljudje na obali, že delovali samozaščitno.
Ali smo se na obali bolj držali ukrepov?
Pred časom sem srečal znance iz Novega mesta, ki so prišli na obalo in bili začudeni. Rekli so, da je vse prazno, da deluje, kot da bi bila vojna in da na Dolenjskem ni tako grozno. Predvsem so bili presenečeni, da smo pandemijo vzeli zares. Na obali so ljudje tudi pokazali, da spoštujejo in razumejo zdravstvene avtoritete. Še posebej pomembno je bilo, da smo v Izoli, za razliko od drugih občin, bili vsi zelo enotni. Krizni štab, sestavljen iz različnih politikov in strokovnjakov, se je dobival vsak dan na ulici pred občino. Tam smo se dogovarjali za ukrepe in ljudje so nas lahko videli, da delamo skupaj.
Kako je zdravstveni dom deloval v času karantene?
Zdravstveni dom nikoli ni bil popolnoma zaprt. Ohranjali smo delo na nivoju, da so vsi, ki so nujno pomoč potrebovali, to tudi dobili. Pred vsemi smo zagotovili varen vstop v naše prostore, tako da so nekatere ambulante lahko delale ves čas. Sam se strinjam z izjemno restriktivnimi ukrepi, ki smo jih imeli. Res je, da bo šele čas pokazal ali je bil švedski model boljši od našega. Res pa je, da ne smemo pozabit, da imajo Švedi še bolje razvit zdravstveni sistem od našega.
Ali bo prišlo do drugega vala in kako mislite, da bomo takrat ukrepali?
Zdaj imamo dovolj zdravstvene in zaščitne opreme. Mislim, da bomo lahko naredili načrt za drugi val. Moje mnenje je bilo že do sedaj, da bi morali ukrepe bolj prilagajati lokalnim posebnostim. Izola in Šmarje pri Jelšah se ne moreta enako obravnavat. Menim, da bomo od drugem valu bolj zapirali žarišča in ne bomo zaprli cele Slovenije.
Kako pa je s čakalnimi vrstami?
Seveda so. Lahko pa bi jih hitro odpravili, z več dela. Vprašanje pa je, če bodo vsi zdravniki delali tudi izven rednega delovnega časa. Tudi čez vikende. Bo pa problem lahko velik. Padec BDP posledično pomeni tudi manj denarja za zdravstvo.
Kako pa ocenjujete delo obalnih županov in njihovo javno nastopanje?
Mislim, da so nastopali predvsem iz strahu za zdravje, včasih ne dovolj dorečeno, in brez razmisleka o dolgoročnih učinkih njihovega komuniciranja. V Izoli smo tudi s komunikacijskega vidika nastopali dobro. Čeprav so bile razmere na začetku kaotične in nismo imeli pripravljenih načrtov, smo v Sloveniji ukrepali dobro, dovolj hitro zaprli državo in jo sedaj tudi dovolj hitro odprli. Za sprejemanje takšnih ukrepov moraš imeti tudi dovolj poguma in vlada ga je imela.
Javno ali privatno zdravstvo? Ali je to dilema?
Seveda potrebujemo močno in kvalitetno javno zdravstvo. Pri nas pa so se pokazale določene anomalije. Medtem, ko se nekateri pregorevali na svojih delovnih mestih, drugih ni bilo nikjer dva, tri mesece. Koncesionarji so vedeli, da si ne morejo privoščiti dveh mesecev brez dela, ker morajo denar za svoje plače zaslužiti. Res je tudi, da je mnogo ljudi bolj zadovoljnih z zdravniki koncesionarji, ker jim omogočijo bolj oseben stik. Koncesionarji so del javnega zdravstva. Pri nas v zdravstvene domu, smo delali skupaj, koncesionarji in ostali. Načrte in sestanke smo opravljali skupaj.
Še ena zadeva je pomembna. Koncesionarji si sami kupujejo opremo in se za vsak nakup pogajajo. Njihov cilj je doseči najboljšo ceno. Pri centraliziranih nabavah v javnem zdravstvu, pa cena pogosto ni prvo merilo, oziroma nastopajo ponudniki na način, da so si njihove cene zelo, zelo podobne. Na ta način v javnem zdravstvu pogosto pride do neracionalnih in predragih nakupov.
16 let ste direktor Zdravstvenega doma. Zakaj? Kaj vas še vleče na ta položaj?
Mnogi so mi govorili, da je sedaj dovolj. Mene ta poklic in delo zanima in opravljam ga, po mojem mnenju, dobro. Rad to delam. Malo se tudi bojim, da je Zdravstveni dom ranljiv. Dve leti, ko je vodstvo prevzela gospa Živec Kalan, je na primer naredila ogromno finančno luknjo. Je pa res, da se bom, če se bo pojavil kandidat, ki bo boljši od mene, takoj umaknil.
Ali vas lokalna politika še zanima?
Skoraj ves čas sem tudi v lokalni politiki. Tisti del politike, ki ima lahko vpliv na boljše zdravstvo v občini pa me bo vedno zanimal.
Kako vidite Izolo v naslednjih letih?
Mislim, da smo se v času korona virusa naučili, da ni pametno vse vlagat samo v razvoj ene dejavnosti. Če je občina odvisna samo od turizma, je tudi izjemno ranljiva. Poleg razvoja turizma, bomo morali spodbuditi predvsem razvoj malih butičnih hotelov in seveda lokalnih pridelovalcev hrane, vina in sadja ter vlagati ali vsaj pritegniti investitorje tudi na drugih področjih gospodarskega življenja. Samooskrba in visoka tehnologija sta po mojem mnenju, poleg turizma tisti področji, ki sta perspektivni. Sem pa proti preveliki pozidavi obale, predvsem z velikimi hoteli ali apartmajskimi naselji. Takšne investicije ubijajo mesta in normalno življenje domačinov.
Ali se danes lahko sproščeno sprehajate po obali? Ali se z vsemi pozdravljate?
Tudi s tistimi, za katere vem, da se ne maramo ravno najbolj, se pozdravim in če so le pri volji se lahko z njimi usedem in kaj pogovorim. Sem zelo nezamerljiv človek. Edina oseba za katero sem opazil, da me zares težko pozdravi na ulici je Breda Pečan (smeh).
Tomaž Perovič
