Vsak mesec predstavimo vsaj enega vrhunskega istrskega glasbenika . Tokrat se bomo prvič pogovarjali z nekom, ki ni avtohtoni domačin. Če na obletnico mature ne hodiš na Obali, potem nisi domačin, je menda pravilo.
Kam hodiš na obletnice osnovne in srednje šole?
Pozdrav vsem! Me veseli, da orjem ledino med t.i. forešti in da sem si očitno vendarle uspel prislužiti pridevnik vrhunski. (nasmeh)
Torej po tej definiciji zagotovo nisem domačin, sicer pa na vprašanje, od kod prihajam vedno pogosteje odgovorim iz Kopra, demonim se pa še vedno glasi in se bo še dolgo glasil Zrečan, kar pomeni, da se obletnic osnovne šole udeležujem v Zrečah, gimnazije pa v Celju.
Na tem mestu naj se še pohvalim, da zmagovalci letošnje EME prihajajo prav z gimnazije, ki sem jo obiskoval.
Si iz Zreč, a pot te je pripeljala k morju. Je za to kriva glasba, profesionalno življenje ali morda ljubezen?
Vse po malem, a nič od naštetega ni bil ravno povod, glede na to, da je dekle Dolenjka. Pripeljala me je avtocesta A1, smer Koper, morska klima, super družba, seveda tudi glasba in projekti, ki se v veliki večini dogajajo v Portorožu, burja in refošk.
Kako to, da te je pot pripeljala v glasbo? Imaš glasbeno izobrazbo, te je morda za instrument navdušil kdo od sorodnikov, mladostnih idolov?
Formalne glasbene izobrazbe nimam, saj je Biotehniška fakulteta (vsaj takrat) ni ponujala. Sem pa z glasbo obkrožen, da ne rečem kar stoodstotno okupiran, pravzaprav od rojstva. Prihajam namreč iz glasbene družine in odraščal sem v hiši, kjer glasba precej glasno igra od jutra do večera, tako da je za mojo neskončno ljubezen do nje “kriv” predvsem oče, ki jo je meni in bratoma, ki sta tudi oba glasbenika, predstavil na zelo lep, neobvezujoč način. Preprosto dovolil je, da smo se sami neskončno zaljubili vanjo, tako da je bila izbira poklica oz. kariere povsem jasna.
Kje najraje nastopaš? Sodeluješ tako s štajerskimi glasbeniki kot s Primorci. S kom trenutno največ ustvarjaš?
Rad nastopam povsod, kjer publika ceni zvok, ki ga z glasbeniki, s katerimi v tistem trenutku stojimo na odru, pošiljamo in v njem uživa. Tako je moje oziroma naše poslanstvo glasbenika res izpolnjeno.
Sodelujem ne samo s Štajerci in Primorci. Mislim, da v številnih projektih, v katerih sem soudeležen, pokrijem kar veliko večino naših narečnih skupin, tudi tujih jezikov ne manjka.
Če se dobesedno oprem na glagol “ustvarjati”, sem trenutno najbolj okupiran s snemanjem albuma svoje skupine 500m (500 metrov), torej s Štajerci, za katerega sem napisal veliko večino glasbe in besedil. Na odru sem v zadnjem obdobju aktiven predvsem z Evo Boto, Tinkaro Kovač, Leo Sirk, Milizza tribute to police, Blue Angel Gang, MONO trio, muzikal Cvetje v jeseni, … V preteklosti sem dolga leta delil oder z Nino Pušlar, letos poleti pa se na naše odre vrača vsestranska umetnica iz Združenih držav, Gwen Hughes. Vabljeni tudi na enega izmed njenih koncertov, pred tem se pa vidimo še na Melodijah morja in sonca.
Na prvi pogled se zdi, da se žanrsko ne omejuješ. Kako izbiraš projekte?
Žanrsko se je po mojem mnenju zelo težko opredeliti, še težje omejiti, tako da sem si s to neomejenostjo verjetno celo olajšal življenje. Zagotovo določeni slogi igranja pri posamezniku izstopajo bolj kot drugi, ampak to se da dobro izkoristiti za nadaljnje raziskovanje instrumenta. Konec koncev imam navado, kot najbrž tudi ostali kolegi, vaditi sloge, žanre tehnike itd., ki mi v danem trenutku niso najbolj domači. Všeč so mi zvoki z vseh koncev sveta. V zadnjih letih sem svoje “nekajtedenske odrske premore” (beri: letni dopust) preživel na afriški celini in močno vzljubil tamkajšnjo glasbo. Stric, priznan glasbenik, pogosto rad reče, da obstajata samo dve vrsti glasbe: slaba in dobra. Tako, da najbrž izbiram projekte, ki so dobri,… upam (smeh).
Z Obale, še posebej iz majhnega Pirana prihaja veliko vrhunskih glasbenikov. Si se hitro vključil v “lokalno sceno”, spoznal veliko glasbenikov ali obstaja kakšna tekmovalnost med vami?
V Istro me je med drugim pripeljala tudi dobra družba, tako da sem svoje življenje tukaj začel že delno vključen, tudi ogromno tukajšnjih glasbenikov sem že poznal. Sicer pa celotna Slovenija premore ogromno dobrih glasbenikov, že samo, če vzamemo za primere majhne Zreče… (smeh).
So me pa obalni glasbeniki že pred leti, ko smo se z nekaterimi spoznali, navdušili predvsem s svojo profesionalnostjo, odrskimi izkušnjami, dobro opremo in neverjetnim občutkom za rock’n’roll.
Dvomim, da vlada med nami tekmovalnost, če smo preživeli koronski čas. Tista zdrava mogoče, ki pa je vedno dobrodošla.
Se lahko ukvarjaš in preživljaš le z glasbo? Samo z igranjem in ustvarjanjem ali tudi z učenjem, produciranjem, …?
Že dolga leta živim od glasbe. Poleg nastopov je tu še redno poučevanje kitare, katerega izvajam v sodelovanju z Leo Sirk in njeno šolo, lotim se tudi produkcije, pisanja glasbe, tekstopisja, pa tudi kakšen kabel potegnem po odru, da se prikupim tehnikom, da kdaj pospravijo za mano.
Uživaš v svojem poklicu? Kateri del biti glasbenik ti je najbolj pri srcu? Imaš morda kakšen projekt, na katerega si še posebej ponosen?
Če v poklicu ne bi užival, ga verjetno ne bi opravljal, tako da uživam prav v vseh aspektih, ki ga poklic glasbenika ponuja.
Mislim, da smo si s kolegi enotni, da nam največje zadovoljstvo in ponos prinašajo ravno avtorski projekti, tako da sem na album svoje skupine 500m, ki je trenutno v nastajanju, že zdaj zelo ponosem. Verjamem pa, da bom ob izidu še toliko bolj.
Si s kom še želiš sodelovati, pa ti do danes še ni uspelo?
Če “območje meritve” raztegnemo na ves. planet, me začne boleti glava, ko začnem razmišljati o tem, s kom vse mi še ni uspelo sodelovati.
Dvomim, da imam specifično željo, saj bi se tudi precej obiral z odgovorom na vprašanje, kdo je moj najljubši glasbenik, kitarist, skupina…
V življenju stvari ne kategoriziram, postavljam na lestvice in jih pretirano primerjam med sabo. Kar je dobro je dobro, tako da upam, da mi uspe sodelovati s čim več dobrimi, da naredimo nekaj dobrega. Turneje s Stingom se pa verjetno nihče ne bi branil.
Te lahko kmalu kje slišimo v živo? Kje vse te lahko najdemo na spletu?
Seveda! Konec marca smo bili v teatru v Kopru, v začetku aprila širom Slovenije na turneji z Evo Boto ob desetletnici njene kariere, temu pa sledi toplo vreme, veseli obrazi in zagotovo se kje srečamo. Včasih tudi v družbi koga povsem nepričakovanega. Kdo ve?!
Ker pretežno sodelujem z izvajalkami nežnejšega spola, ki v poznavanju družbenih omrežij nesporno vladajo, sem nemalokrat tarča njihovih kritik o moji “spletni pasivnosti”. (smeh)
Ker pa moram priznati, da se zelo trudijo s t.i. označbami, jim ta trud seveda poplačam in poskušam objave karseda pogosto deliti. Tako da me na spletu najdete na FB in IG z imenom in priimkom Janez Skaza.
Nina Ločniškar
