Tina Mrak (1988) in Veronika Macarol (1987) sta jadralki. Pred dvema letoma sta osvojili evropsko prvenstvo v jadranju razredu 470, lani sta bili na Japonskem na svetovnem prvenstvu šesti, drugi na tekmi za svetovni pokal v Miamiju, leta 2018 sta osvojili prvo mesto na evropskem prvenstvu v Aarhusu 2015, pa drugo mesto za evropski pokal na Gardskem jezeru, leta 2013…Prvi večji uspeh je bilo tretje mesto na evropskem prvenstvu v Zadru leta 2008.
Živita na morju, Veronika v Kopru in Tina v Portorožu.
Pogovarjale smo se po mailu.
Kdaj sta se začeli ukvarjati s športom in zakaj?
Veronika: Starša sta me zelo hitro vključila v šport. Oče je kot športnik vedno govoril, da šport predstavlja zdrav duh v zdravem telesu in trenirali smo v naravi, na svežem zraku.
Ko sem bila stara šest let pa so me že vpisali v šolo jadranja.
Tina: Jaz sem začela pri sedmih letih.
Zakaj ravno jadranje? Slučajno? Želja? Vzori?
Veronika: Celo otroštvo sem preživela na morju. Imeli smo leseno jadrnico -Črni Gusar, ki jo je moj oče renoviral. Od nekdaj sem povezana z morjem.
Tina: To je bil moj prvi resen šport, ki sem ga obdržala vse do danes. Mama me je naključno vpisala v jadralni tečaj, saj so bili tečaji takratnega Športnega društva Piran v sosednji stavbi, kjer je delala. Všeč mi je bilo in tako sem nadaljevala s treningi v klubu.
V čem je posebnost tega športa?
Veronika: Najlepši del tega športa je, da se dogaja v naravi in da ni monoton šport, predvsem je zelo kompleksen. Pogoji na morju se vedno spreminjajo. Prilagajati se moraš vsem pogojem na različnih morjih po celem svetu. Pomembne so izkušnje, fizična pripravljenost, taktika, oprema in nastavitve jadrnice, ki se nenehno spreminjajo.
Tina: Ja, posebnost jadranja je v tem, da treninge lahko opravljamo skoraj vsak dan, če je dovolj vetra in če ga seveda ni spet preveč. Šport je zelo kompleksen, biti moraš odlično fizično pripravljen ter imeti ogromno tehničnega znanja in izkušenj, ki jih lahko pridobivaš leta in leta. Vedno se znajdeš v kakšni novi situaciji in vedno se kaj novega naučiš. Predvsem pa so pogoji in morja po svetu vedno različna in zelo dobro se moraš prilagoditi na vse razmere.
Takole od daleč in brez posebnega znanja o vajinem športu bi rekla, da je pač najpomembneje čim hitreje priti od ene točke do druge? Od štarta na cilj. Ali je še kaj drugega?
Tina: Ja, res je najpomembnejše čim hitreje odjadrati celo regatno polje.
Veronika: Ja, tako nekako… (smeh).
Načeloma je “življenjska doba” športnika kratka, pri tridesetih je večina, razen redkih posameznikov, recimo v golfu ali tenisu, že prestara. Velja to za vse športe?
Veronika: Pri vsakem športu je fizična in psihična pripravljenost različna.
Pri jadranju je več različnih pomembnih faktorjev, ki igrajo odločilno vlogo. Poleg fizične pripravljenosti so zelo pomembne izkušnje, ki jih pridobivaš z leti ter pravilna tehnika in taktične odločitve, ki se glede na pogoje lahko spreminjajo tudi med regato.
Tina: Ne, pri jadranju ni omejitve s starostjo. Seveda so tudi tukaj nekakšna najboljša leta, jaz bi rekla med 25-35. Zelo je odvisno od izkušenj posameznika, ki jih pridobivaš s številom tekmovanj. So pa seveda tudi izjeme, ko nekateri pri mladih letih (20), dosežejo že velike rezultate. Midve z Veroniko sva nekako v sredini teh let. Nekatere jadralke v naši kategoriji 470 imajo okoli 40 let in vedno več jih ima tudi otroke s sabo na tekmovanjih. To je zelo naporno, ker mora biti z njimi tudi nekdo, ki na njih pazi.
Vidve nimata otrok. Sta starševstvo odložili do nadaljnega?
Tina: Ja, zaradi športa bi bilo to težko uskladiti, se pa želim tudi jaz ustaliti in imeti družino.
Veronika: Zaradi športa sem se morala temu zaenkrat odreči, vendar si želim po olimpijskih igrah čimprej ustvariti družino.
Pred kratkim sem se pogovarjala z znanim igralcem, ki je potožil, da pri štiridesetih nekatere vloge fizično odigra bistveno težje kot pred desetimi leti. Njegova sestra, fizioterapevtka, pa mu je odgovorila, da so to že degenerativne spremembe.
Kaj je pri vajinem jadranju fizično najtežje?
Veronika: Skozi leta preboliš tudi poškodbe in z leti postane vsak šport fizično bolj naporen, zato pa še vedno veliko delava. Poleg jadranja trenirava redno v telovadnici, kolesariva, tečeva,…
Zaradi vrvi postanejo tudi sklepi v prstih boleči in pojavi se napetosti v hrbtnih mišicah. Kot flokistka imam v močnem vetru tudi veliko modric po nogah.
Tina: Pri jadranju se fizični napor stopnjuje z jakostjo vetra. Bolj kot piha, več energije moraš vložiti v obvladovanje jadrnice. V zadnjem obdobju pa se je jadranje razvilo tudi v to smer, da pri šibkejšem vetru sodniki dovolijo prosto pumpanje, kar pomeni da lahko z raznimi gibi in vlečenji jader dodajaš energijo jadranici, da gre hitreje. To je fizično zelo naporno. Fizična utrujenost se stopnjuje tudi vsak naslednji dan tekmovanja, saj vsa prvenstva (svetovno, evropsko, svetovni pokal) trajajo šest dni. Na dan imamo po dva plova, ki trajata vsak po približno 50 minut. Če v enem dnevu ne izpeljemo načrtovanih plovov, jih moramo naslednji dan nadomestiti. Torej, naslednji dan do največ tri plove na dan. Poleg vsega pa naredi svoje še vreme, saj jadramo v soncu, dežju, mrazu, vlagi in smo na jadrnici tudi do šest ur na dan.
Kaj vama je pri jadranju najbolj zoprno?
Tina: Jadranje v zelo mrzlih krajih in čakanje na morju, ko te že tako zebe. Pa oblačenje mokrih neoprenov, ki se ti na posušijo od prejšnjega dne.
Veronika: Jadranje pozimi, v mrazu, preoblačenje v neoprene. Po dolgih urah vožnje v avtu še razpakiranje opreme in priprava. Na regatah predvsem dolge ure čakanja na veter, čakanje na morju, …
In kaj je najlepši trenutek?
Tina: Priglisirati v cilj kot prve.
Veronika: Glisiranje po valu, odlično jadranje in priti skozi cilj prvi.
Kako premagujeta napore?
Veronika: Poleg treninga je zelo pomembna tudi regeneracija po napornih pripravah in regatah z aktivnim počitkom in pravilno prehrano. Pozitivne misli in želja po uspehu.
Tina: Napore z dneva v dan poskušava premagovati z dobro regeneracijo po tem, ko se vrneva z morja. Hrana in pijača ter raztezanje in tek. Zelo pomembno je tudi dovolj spanja. Na pomembnejših regatah naju spremlja tudi fizioterapevtka Mirjam Ivančič, ki nama pomaga sprostiti mišice in telo pred naslednjim dnem.
Droge v športu. Občinstvo zahteva vedno boljše rezultate, ki jih, to je več ali manj jasno, ni mogoče doseči brez kemije. Kolesarstvo na primer ali pa atletika. Vsi gledajo stran, dokler nekoga ne odkrijejo in mu vzamejo medaljo. Bivši tekač na smučeh Ivo Čarman pravi, da je odvisno od denarja, ki ga imaš, če te odkrijejo.
Veronika: Na srečo pri jadranju ni toliko (mislim, da ni) drog, ker dober rezultat ni odvisen le od fizične pripravljenosti, ampak od več faktorjev. Goljufali bi lahko le pri opremi in jadrnici.
Tina: V jadranju je doping zelo malo prisoten in poznam samo en primer.
In kakšne so bile posledice?
Tina: Prepoved nastopa na olimpijskih igrah in prepoved tekmovanja za dve leti.
Se ne naveličata urnikov, ki se leta in leta ponavljajo? Kako razbijeta monotonost?
Veronika: Z leti postane res naporno biti toliko odsoten od doma. Vendar je jadranje šport , ki nikoli ne bo postal monoton. Je pa dobro, da med daljšimi pripravami prekinemo s kakšno drugo aktivnostjo, npr. s hojs v hribe (tudi v tujini).
Tina: Ja, urniki so podobni in se ponavljajo, na srečo pa se naš šport odvija v naravnem okolju in trening na morju ni nikoli enak. Vremenske razmere in veter so vsak dan drugačni, valovi so tudi drugačni. Vsi ti dejavniki vplivajo na najino jadranje in na obvladovanje in vožnjo jadrnice. Prav tako opraviva veliko treningov na različnih prizoriščih po celem svetu, kamor ponavadi prispemo pred tekmovanji in združimo v daljše priprave. Tudi kondicijski treningi se spreminjajo, tako res ni preveč monotono. Veliko kondicijskih treningov rada opravim v naravi. Včasih gremo še na kakšen bližnji hrib, letos pozimi sva bili tudi na teku na smučeh, saj je vse dobra priprava za jadranje.
Včasih je jadranje videti tudi nevarno. A je?
Tina: Ja. Če te ulovi nevihta na morju in se zlomi kakšen del opreme, je nujno, da je v bližini nekdo z gumenjakom, saj se v takih primerih težko vrneš sam do kluba ali marine. Drugače pa je delo flokista malo bolj nevarno kot vloga krmarja. Flokist je vpet na zajli in visi ven iz jadrnice. Sama nisem imela nekih večjih poškodb kot krmar. Nekaj modric in lažjih udarcev.
Veronika: Če te ujame huda nevihta na morju in si brez spremstva, zna biti nevarno. Lahko se zgodi tudi kakšna poškodba ob trčenju, kakšni udarci ali poškodba mišice, …
Imeli smo primer hude nevihte v Riu de Janeiru, v Španiji nam je ob močnih sunkih vetra padel dol jambor. Osebno pa imam ob močnejšem vetru le modrice od udarcev.
Kako najdeš motiv, razlog za odrekanje v športu?
Veronika: Gotovo je veliko napornih in težkih trenutkov. A ko uspeš, se zaveš, da je bilo vredno.
Tina: Motiv je zagotovo cilj, ki sva si ga zadali in za katerega se vsak dan znova zbudim. Želim si osvojiti olimpijsko medaljo in vidim motivacijo v temu, da jo osvojim na olimpijskih igrah v Tokiu letos poleti.
Kaj je za vaju vsakdanje življenje? Je kakšen dan brez športa?
Veronika: Šport je postal že del mojega življenja. Tudi ko bom zaključila kariero, se ne bom nehala ukvarjati s športom. Tudi med počitnicami grem rada kajtati, veslati, supati, kolesariti ali hoditi v hribe. Vsekakor imam rada aktivno življenje, predvsem v naravi.
Tina: Brez športa je pri meni navadno nedelja, pašetosamovčasukosmodoma.Česmov tujini pa dneva brez športa skoraj ni, razen ko potujemo. Kakšen dan premora si vzameva po povratku z daljšega tekmovanja v tujini, pa še to grem rada na sprehod, pohod ali sem kako drugače aktivna zase in za zabavo.
Pred kratkim sta se predčasno vrnili s priprav iz Španije zaradi virusa.
Kaj pomeni za športnike karantena?
Veronika: Najbolj pomembno je, da ostanemo zdravi in da znamo paziti nase in na druge okoli sebe.
Tina: Vrnili sva se s Palma de Mallorce, kjer bi moralo potekati svetovno prvenstvo. En dan pred uradnim začetkom so nam sporočili, da je prvenstvo prestavljeno in vsi smo morali oditi domov. Karantena je za športnike zelo težka preizkušnja. Smo sredi sezone in odpovedane so vse tekme.
Kaj počnete v tem času?
Veronika: Delava jutranjo jogo preko video klica, kasneje pa vsaka opravi svojo vadbo doma. Poskusim skuhati kakšno dobro zdravo hrano, rišem, slikam, . . .
Tina: Treninge imamo zelo prirejene. Na morje zaenkrat še ne smemo. Doma delamo vaje na blazinah in z raznimi pripomočki. V naravi, kjer ni ljudi, opravimo tudi teke in kolesarjenje.
Trenerja vidita samo na daljavo?
Veronika: Ja, slišimo se po telefonu.
Tina: Trener je sicer z nama na motornem čolnu in nama na treningih vedno sledi in daje informacije. Med regato pa je njegovo gibanje omejeno in mora biti daleč stran, tako da lahko regato samo spremlja. Ko prideva v cilj, greva lahko do njega in se pogovorimo o napakah.
Glede na to, da sta jadralki in je voda mrzla, najbrž tvegata prehlade, če bi trenirali na vodi?
Veronika: Pozimi treningi na morju res niso prijetni, predvsem z burjo. Takrat opravimo krajši trening na morju in si hitro privoščiva vrel tuš.
Tina: Ja, velikokrat sva na morju tudi v zelo mrzlih dneh, še posebaj ko je burja v zimskih mesecih. Takrat so treningi bolj intenzivni in krajši, ampak naju vseeno včasih zelo zebe. Če imava možnost, se takim mesecem izogneva s pripravami v tujini, ampak finančno to ni vedno mogoče. Lani decembra sva jadrali tudi doma, v Portorožu.
Kako sicer zgleda vajin trening na suhem?
Veronika: Ko ne jadrava, opraviva trening v fitnesu in cardio trening na prostem. Ko pa opraviva bolj naporen in daljši trening na morju, narediva tudi lažji trening na suhem in daljše raztezanje.
Tina: Na različnih prizoriščih si ne moremo vedno privoščiti, da imava fitnes, zato znava veliko vaj opraviti tudi doma. Poleg blazine imam doma tudi ogromno športnega orodja, ki ga lahko v tem času uporabim.
Trenirata tudi vsaka zase?
Veronika: Ker imava različne funkcije na jadrnici, imava tudi drugačne treninge na suhem. Ko pa sva skupaj na morju, je zelo pomembna najina usklajenost pri manevrih in med vožnjo jadrnice.
Tina: Treninge na suhem imava ločene, vsaka ima svojega kondicijskega trenerja. Jaz treniram pod vodstvom Andreja Kocjana, Veronika pa z Mitjo Surino. Sama imam na dan, ko ne jadramo, po dva kondicijska treninga, enega za moč, navadno v fitnesu ter enega aerobnega, to je tek ali kolo. Ob nedeljah je ponavadi na vrsti počitek. Takrat, ko jadramo na morju, pa opravim še en trening kondicije, odvisno od tega koliko je bilo vetra na morju.
Za vajino jadranje bi težko rekla, da je to skupinski šport, sta pa vseeno odvisni druga od druge. Kako rešujeta odnos takrat, ko ena od vaju zamoči? Sta se kdaj skregali? Bili jezni druga na drugo?
Tina: Pritiski na tekmovanjih so zelo veliki in pride tudi do sporov in nervoze. Takrat se poskušava čimprej resetirati in zbrati misli. Res je tudi to, da imava isti cilj in naju to žene naprej. Zaupanje ene do druge je zelo pomembno.
Veronika: Ja, ja, ja in ja. Vsekakor se zgodi, da katera zamoči, toda to je del skupinskega športa. Odvisni sva ena od druge, delovati morava čim bolj usklajeno, si pomagati, čim več komunicirati, da ne pride do napak. Seveda imava tudi zelo slabe dneve. Vendar morava zaupati ena drugi in verjeti v to, da bo vsaka dala vse od sebe. Glede na to, da sva si karakterno zelo različni, vseeno znava imeti dobre trenutke na morju. Povezuje naju skupni cilj in želja po uspeha, predvsem pa ljubezen do tega športa.
Olimpijske igre v Tokiu sicer še niso odpovedane, je pa zelo malo verjetnosti, da se bodo zgodile. Kaj to pomeni za svetovni šport in še posebej za vaju, saj sta se pripravljali prav za Olimpijado?
Tina: Ja, odpoved Olimpijskih iger bi bila res katastrofa. Štiri leta trdega dela z enim ciljem. Ne vem, o tem sploh še ne razmisljam, trenutno treniramo in smo pozitivni, da igre bodo.
Veronika: Celoten olimpjiski cikel sva trdo delali prav za Tokio 2020 in si srčno želim, da jih ne bodo odpovedali ali prestavili.
Bojana Leskovar
