Izpeljanih projektov je brez števila (v zvezeku štiri gosto napisane strani). Fotografske razstave: Skriti piranski vrtovi, Štirje elementi, sol, olje, vino in voda, Violina in Piran, (violina je simbol Pirana), Carpaccio… Knjige: monografija občine Piran, Modro zelena tišina (na uvodni strani otipamo v Brailovi pisavi sol), knjiga 115 pesmi o angelih (v piranskih cerkvah je poslikal 350 angelov in ilustriral pesmi, vsak angel čuva nekoga, pravi, tudi fotografi imamo svojega),…
Filmi: Trilogija treh filmov in videospotov na Tartinijevo glasbo (kar je zelo težko, pravi, v enemu filmu je Piran posnel v refleksu valovanja morja, samo dva kadra sta realna, začetni, na Tartinijevem trgu in končni, ki je isti), film Dotik (o tem, kako je piranskemu angelu odletelo krilo), pa film Mare liberum (balet na vodi), Uglašena različnost, Exodus, Kamnito mesto, Piran Underground. Vsi našteti projekti so nastali v zadnjih desetih letih, odkar živi v Piranu.
A kdaj ne dela? Oja, znam biti len, pravi. Kaj to pomeni? “Da se mi tistega dne ne ljubi delati in ne delam, ampak zato morajo biti pogoji, pravo vreme in nobenega vzgiba za delo. To je to razkošje, ki ga imam zdaj.”
Njegova družina je zelo stara, izhaja s Slovaške. Praded, čigar ime nosi, je prišel v Ljubljano z Dunaja. Bil je prvi direktor Prve slovenske banke v Ljubljani, na Čopovi ulici, v času Hribarjevega županovanja. Ded je bil po poklicu farmacevt, ob magistratu je imel lekarno. Tudi oče je bil farmacevt, obdržal je lekarno, mama je bila akademska slikarka. Živel je v tradicionalnem meščanskem okolju, z nedeljskimi družinskimi koncerti vred. Igral sem violino, ampak se ni obneslo, pravi. Oče je bil izjemno napreden človek, na Dunaju je kupil ženske smuči in povzročil škandal v Tivoliju. Kdo je pa še videl ženske na smučeh?
Ni med tistimi, ki se jezijo nad fotografiranjem z mobiteli, češ zdaj je pa vsak že fotograf. Ljudje pač slikajo svoj spomin. Kaj je dobra fotografija? Najprej na fototečajih razloži vse tehnične zadeve, kaj sta pravilna kompozicija in zlati rez. Na koncu pa reče, pozabite vse, kar sem vam povedal in slikajte. Preden pritisnete sprožilec, pa se vprašajte, kaj hočete s to sliko povedati in če najdete odgovor, stisnite. To je edino pravilo, ki ga moraš upoštevati. Vse ostalo je minljivo.
“Slike se v glavnem zgodijo. Sam sem velikokrat presenečen, ko kaj poslikam ali posnamem in sem zadovoljen, ko pa pridem domov in pogledam, nisem več. In obratno. Ne vem pa zakaj. Ne znam povedati. Vedno sem presenečen nad tem, kar nastane. In to je super.”
Poznava se od leta 1989, ko smo prišli na televizijo in najprej delali oddajo Studio Ljubljana, ki smo jo kasneje preimenovali v Studio City. Bilo nas je kakšnih dvajset, ki nismo, razen Tomaža Peroviča, ki je bil takrat zaposlen na televiziji in bil naš urednik, vedeli veliko o televiziji. Vedeli pa smo, kakšne televizije nočemo gledati. Od vsega začetka ste začeli delati z nami najboljši snemalci in najboljši režiserji, kar jih je televizija premogla. Zakaj?
Sem velik občudovalec poguma. Če vidim pogumnega človeka, ni nič narobe, če ne zna. Če ima pogum, se bo tudi naučil. Zdaj, ko sem upokojen, ga pri mladih zelo pogrešam. Vse je težko in tisoč razlogov najdemo, da nečesa ne bi, da ne moremo. Pogoji za novo oddajo so bili takrat zelo skromni, pa to ni ustavilo pogumnega. Vsi smo zagrizli v to, se učili, delali, iskali, brbotali, čvekali neumnosti, vsaka deseta pa je bila pametna. To je bil prvi razlog, zakaj sem bil z veseljem zraven. Drugi razlog pa, da smo bili nekako “revolucionarni”, skušali smo biti drugačni, hoteli smo zdinamizirati televizijo tudi skozi kamero. Televizijska kamera je nekaj drugega kot filmska, mora biti v gibanju, voajerska, pokukati mora skozi vsako luknjo, mora preveriti in dokumentirati to, kar je v prispevku, skratka živo se mora odzivati na situacijo. To pa je izziv, živa, nemirna, voajerska kamera. Ta oddaja je bila pisana na kožo za tako izražanje mojega dela, pa tudi ostalih. Studio se je kot oddaja hitro uveljavil ravno zato, ker je bila drugačna. Izjemno živa, prisotna tukaj in zdaj.
Kako pa jo vidite danes?
Časi so se zelo spremenili, predvsem pogum je šel k vragu. Nihče si več ne želi in ne upa, vedno več je ljudi, ki obupujejo nad razmerami, ki seveda niso idealne. Kdaj pa so bile?
Nikoli!
Poslušam ljudi, ki tarnajo, kako grozno je. Saj je, brez olepševanja-stvar je resna, ampak, kako pa so ljudje živeli med vojno, a so se nekako povezovali in preživeli. Danes smo, hvala bogu, daleč od tega, pa vsi nekaj obupujejo in se pritožujejo, vse je zanič, vse je brez smisla, brez zveze…Televizija je bila v vaših časih mlad medij, zato je bilo več ambicij, več želja, bolj je brbotalo. Vsaka stvar se z leti umiri, v tem umirjanju ne vidim nič slabega, če je poskrbljeno za nove sodelavce. Na televiziji je bilo včasih ogromno znanja, ki smo ga pridobili z delom. Tudi danes je na televiziji veliko ljudi, ki znajo odlično delati, treba pa je povezati znanje s prihodom mladih ljudi, ki imajo sveže ideje. Če to dvoje povežemo, nastane prava stvar. Se pravi, mladostno navdušenje, mladostna energija, upanje, hotenje in znanje, ki ga televizija nedvomno ima. Če uspeš narediti sistem, ki tako deluje, si uspel. Tega pa danes ni.
Zdaj je politika začela lomastiti po televiziji, tudi po Studiu City. Politika je bila sicer vedno prisotna v javni televiziji. Ko smo še mi delali Studio City, so nam preštevali, koliko minut imajo desni in koliko levi, vendar pa se tako brutalno kot zdaj, ni nikoli. Lahko napovemo, da bo posledica vsega tega slabša gledanost, manj oglaševalcev in na koncu bomo nehali gledati nacionalko, ker imamo preprosto druge programe in nam slabih programov ni treba gledati. Konec je znan – propad nacionalke.
Se kar strinjam. Še nekaj je pomembno. Proces, ki se je začel že takrat, ko sem odhajal s televizije…
In kdaj je bilo to?
Ojej, pojma nimam, odšel sem tako lahkotno, da sem pozabil, mislim, da pred približno desetimi leti. Uredništva in uredniki ne nadzirajo več kakovosti. Nihče ni več pozoren na to, ali je oddaja dobra ali ne. Spomnim se svojih začetkov…
Katerega leta ste prišli na televizijo?
1968.Ko smo posneli dramo ali dokumentarec, nas je naslednji dan poklical urednik in nam povedal, kaj si misli o našem izdelku. Pogovarjali smo se in rasli, vsi smo imeli občutek, da počnemo nekaj pomembnega, da nekdo to gleda in mu ni vseeno, kaj smo naredili. To je velika vzpodbuda. Zadnja leta pred mojim odhodomje bilo tako, da niti uredniki niso gledali oddaj in jim je bilo tudi vseeno, kakšne so. To je porazno. Če ni odziva na tvoje delo, umreš. Včasih se mi je povratna informacija zdela krivična, nisem se strinjal, ampak nič hudega, odnos je bil vzpostavljen. Ko pa padeš v močvirje in je popolnoma vseeno, kaj delaš, kako je narejeno, še sam postaneš ravnodušen. Brez energije si, ki bi izzvala željo po dobrem. Vse skupaj postane mlačna voda. Na tej stopnji lahko zelo preprosto manipuliraš z ustvarjalci, kakovost nič ne pomeni oziroma zelo malo. To je tudi ključen razlog za vse, kar se dogaja na televiziji, pa tudi v fotografiji. Za management, ki vse to vodi, je kakovost nepomembna, pomembno je samo, kar ustreza posamezniku. Ko vidiš, da s tvojim delom, ki želi biti ustvarjalno, manipulirajo, si rečeš, opravim in grem.
Veliko dobrih snemalcev je odšlo s televizije v svoboden poklic ali pa so ustanovili svoje podjetje in delali za naročnike. Vi ste bili najboljši, pa niste odšli nikoli. Vas tak način dela ni mikal?
Nekajkrat sem dobil zanimive ponudbe, ampak v tistem času mi je televizija ponujala širše okno kot katera koli zasebna produkcija. Nacionalna televizija je imela tako velika okna, da sem znotraj televizije lahko iskal svoj izraz, zadnjih deset let pa sem lahko izbiral žanre, ki so me bolj zanimali in to je velik privilegij, še posebej, če imaš zadaj tako ustanovo, kot je nacionalna televizija, ki je bila takrat ugledna institucija in sem bil ponosen, da sem delal tam.
Se spomnite projektov, na katere ste bili posebej ponosni?
V štiridesetih letih se jih je kar nabralo. Lahko pa povem, kateri žanr mi je bil na koncu najbolj pri srcu. Dokumentarni film. Tukaj sem se počutil najbolj svobodnega, še posebej, če sem delal z ljudmi, kot je Helena Koder. To so bili ljudje, ki so bili dobro pripravljeni na projekte, ki so se pripravili na temo, scenariji so bili dobri, a je znotraj ideje ogromno svobode. Toda vedno se počutiš odgovornega, ne smeš delati z levo roko, tega ti niso dovolili…
Tudi sebi ne smeš tega dovoliti.
Tudi. Vedno sem bil navdušen, ko sem delal z Jožetom Hudečkom. Nikoli ne bom pozabil srečanj PEN-a na Bledu. Vsi so ga poznali, tudi svetovno znani pisatelji. Posneli smo enkratne intervjuje in delati z njim je bil užitek. Se pa spomnim, da sem proti koncu mojega rednega dela na televiziji sodeloval na srečanju PEN na Bledu. Ko smo se pripeljali tja, je bilo jasno, da je novinarka nevedna, ne pozna nikogar in nihče je ne pozna. Ko je mene vprašala, ker sem bil pač najstarejši, če koga poznam, mi je prekipelo. Tipičen primer ad hoc žurnalizma, kjer so lahko vsi novinarji, vsi fotografi, kdor ima pet minut časa, je lahko kozmonavt. Nenehno se moraš zavedati, da je to odgovoren poklic, ki od tebe zahteva tudi ogromno znanja, priprav, lucidnost in sposobnost. Skratka, to je poklic, ki ga pišem z veliko začetnico.
Vam je kakšen dokumentarec posebej ljub?
Veliko jih je, ampak Magdalenice, Radojke Vrančič je film s krasno poetiko. Komoren film, a z notranjo tenzijo. Fenomenalen.
Zdaj gledate televizijo?
Ja in mislim, da je to prav. Pa ne samo zato, ker sem vse življenje posvetil televiziji; še vedno verjamem v televizijo.
Dokumentarci so tudi meni zelo ljub žanr, obožujem Animal planet. Sem pa pred nekaj dnevi videla fotografijo belega polarnega medveda, ki leži v snegu, na njem pa sedijo mladički. Komentar ob fotografiji je bil, da je fotograf čakal na ta prizor več deset ur. Kakšna sreča, da v tem podivjanem času, kjer se mora vse zgoditi v minuti, še obstaja možnost take produkcije in kanali, kjer je to objavljeno. Da ni vse samo hlastanje za pretresljivimi novicami in prizori.
Razumem, o čem govoriš. Tudi sam sem imel te izkušnje. Spomnim se nesreče na smučišču pred leti, ratrak je povozil majhno punčko. Šli smo posnet vest, pred snemalcem je bila naloga, da pokažem, kako se je to zgodilo. To sem seveda naredil po svojih kriterijih tako, da je slika vsebovala dovolj informacij o dogodku. Novinar je bil užaljen in me vprašal, zakaj nisem posnel krvavih madežev v snegu. Odgovoril sem mu, da ne bom posnel nepomembnega detalja. Kaj pove? Vse se da povedati tudi drugače in moja odgovornost tudi je, da gledalce ne ujamem na trnk “šok” prizorov. To ni dobro, nič ne dosežeš s tem. Z vsako informacijo moraš povedati, kaj se je zgodilo, še tako grozen prizor pa lahko posnameš na estetski in človeški, čuječ način. To je tvoja naloga. Ali znaš ali ne znaš. Vsak, ki dela na televiziji, mora to znati.
Z leti človek pridobi tudi potrpežljivost .
Absolutno, v čakanju je veliko čarobnega.
Ste si od vedno želeli biti fotograf, snemalec? Ali kaj drugega?
Ko sem hodil na elektro srednjo šolo, sem ostal brez staršev. Kaj pa zdaj? Imel sem stanovanje po starših, a sem se nekako moral začeti preživljati. Moj oče je bil ljubiteljski fotograf in tudi jaz sem fotografiral. Imel sem kolo in fotoaparat, zanimale so me stvari, ki so se dogajale okoli mene. Veliko sem bil na cesti in začel sem fotografirati dogajanje v Ljubljani. Sam sem razvil slike in jih nosil na ljubljanski Dnevnik. Uredniki so me na začetku čudno gledali, ko pa so videli fotografije, so bili pravzaprav kar zadovoljni. Imel sem srečo, da je bil med uredniki Edo Glavič. Razložil mi je, kakšna je žurnalistična fotografija, poslušal sem ga in začel delati tako.
So bili honorarji dobri?
Ja, za tiste čase, ja. Bil sem požrtvovalen, imel sem stike z vsemi sošolci in jih prosil, naj me pokličejo, če se kaj zgodi. Jaz pa na kolo in posnet sliko. Večkrat se je zgodilo, da sem sliko, sicer še mokro, prinesel na uredništvo, ko so Dnevnikovi fotografi šele odhajali na kraj dogodka. Že takrat sem si želel voajerske kamere, snemalci, ki so prišli s filma pa so bili statični, drugačna šola. Delali so s stativi, jaz pa kamero na ramo in gremo. To je bilo predvsem mlajšim režiserjem všeč. Začel sem samostojno delat, zadnjih 15 let, ko sem delal večino nadaljevank, dram in najzahtevnejših projektov, so zame odprli delovno mesto direktorja fotografije, ki ga prej na televiziji ni bilo.
Ko rečete veliki projekti, kaj mislite s tem?
Na filme, nadaljevanke. Posnel sem 115 filmov. V tistem času so bili glavni uredniki ljudje iz kulture, Tone Pavček recimo, in ti so zelo podpirali slovenski program, slovensko produkcijo. Vsak prvi ponedeljek v mesecu je televizija predvajala originalno slovensko dramo. Veliko tega programa je bilo, zato sem lahko tudi toliko delal. To je bila res sreča. Potem sem se upokojil, mirno, brez stresov. Odslužil sem svojih 40 let z velikim zadovoljstvom, saj sem delal tisto, kar sem imel rad. Istega dne kot jaz se je upokojila tudi žena in preselila sva se v Piran. Tu sva našla drugi dom in nikoli nisva obžalovala. Ne samo zaradi podnebja, ki ni primerljivo z Ljubljano, bivam v mestu, ki je očarljivo. Z več vidikov je to mesto fotogenično. Ko se z barko vozim levo desno, mi je potem, ko sem se že tristokrat peljal po Piranskem zalivu in gledal to silhueto, ta vedno znova všeč. To je ena plat tega mesta, druga pa je spoštovanje do tega mesta. Tisti, ki tukaj živi in se mu dovolj posveti, bo opazil to zgodovino v mestu. Mene vedno očarajo cerkveni pragovi. V Piranu je 10 cerkva, pragovi so kamniti, zlizani od milijon nog, ki so šle v svetišče z željami, strahovi, bojaznimi, prošnjami. Ali pa robovi kamnitih vodnjakov, prerezani od vrvi, s katerimi so ljudje iz vodnjakov vlekli vodo, da so lahko živeli. Ta kamen neizmerno spoštujem. V tem kamnu je toliko človeških usod, toliko energije, to mesto je tako, zato mi je neskončno žal vsakega centimetra, ki ga asfaltirajo in vsakega kamna, ki ga zavržejo.
Govorite o fotogeničnosti mesta. Najdete motiv vi ali motiv vas?
Neko željo v širšem smislu, neko orientacijo, zelo širok zorni kot, kaj bi rad, nosim v sebi. Potem pa se zgodi, včasih se mi zdi, da mimo moje volje, da znotraj tega zagledam nekaj, ob čemer začutim, to je to. Gre za preplet tvojega obrtniškega znanja, želje in nečesa, kar se zgodi. In če to uspeš združiti, je stvar prava. To se mi je zgodilo, ko sem delal film Kamnito mesto, v prvem covidskem valu. Piran je bil prazen, ta izpraznjenost je name delovala fascinantno. Rekel sem si, to moram posneti. Šel sem in posnel film. Snemal sem ga kakšnih 15 dni in ves čas sem bil sam v Piranu, nikjer ni bilo nikogar …
Kar malo strašljivo?
Ja in zelo nenavadno. Kar nenadoma sem slišal zvoke, ki jih še nikoli nisem slišal. Sredi mesta sem slišal zvoke odboja morja, pa nek izvesek je škripal, pa zvoki šap mačke, skratka ta fascinantnost zvočne kulise je botrovala ideji, da mora film temeljiti na zvoku. Sliko sem prilagodil tonu. In je res “fajn”, to je film naredilo zanimiv.
Kje pa ga lahko vidimo?
Bilo je nekaj projekcij. Film končam z vračanjem v običajno življenje, ne skozi hrup, ampak skozi glasbo. Zelo simbolno, metaforično, previdno. Še dobro, ker se je potem začel drugi val.
Včasih smo fotografije videli v časopisih, revijah, natisnjene. Zdaj jih vidimo tudi na panojih v parku, v Ljubljani v Tivoliju, pa ob Ljubljanici, na gradu…Kar seveda pomeni, da jih vidijo tudi tisti, ki ne berejo in ne hodijo na razstave. Kako narediti fotografije vidne?
Ponosen sem na svojo idejo fotogalerije pod Bernardinom, pod oboki, ob najbolj obljudeni poti med Piranom in Portorožom. Zgodbe na fotografijah morajo biti iz teh koncev, morajo govoriti o tem prostoru, teh ljudeh in tradiciji. Ljudem, ki hodijo mimo, morajo nekaj povedati o prostoru, v katerega stopajo. Županu, šefu turističnga društva in lastnikom Bernardina sem razložil idejo in bil presenečen nad odzivom. Prvo razstavo Male štorije naše dediščine smo postavili pred dvema letoma. Na 11 prizoriščih smo predstavili življenje nekoč tukaj. V Padni smo postavili na novo tržnico, tako kakršne so bile pred sto leti. V ladjedelnici so popravljali stare lesene ladje tako kot nekoč. Ljudje so bili navdušeni. Preslikavali so slike, kaj lepšega kot to, da nekdo preslikava tvojo sliko. Letos je Tartinijevo in Plečnikovo leto in že lani smo postavili razstavo o Tartiniju. Čez dve leti bomo poslikali novo zgodbo, zgodbo zaledja, zgodbo teh prekrasnih vasi. Fotografije so pomaknjene v obok, tako da niso preveč nasilne, ponoči so osvetljene, osvetljeni so tudi oboki in nastane arhitektura. Upam, da se bo projekt nadaljeval, boril se bom zato, da na teh mestih ne bomo gledali kakšnih Lidlovih ali Hoferjevih reklam.
Ali pa slikar Zec. O njem sem naredil film Exodus. Film samo o sliki, ki je bila v Montfortu in fotoknjigo (izšla bo v kratkem). Nad slikami sem bil navdušen in tudi nad izjemno postavitvijo. Slike sem fotografiral v ambientih, kjer so bile postavljene. Zanalašč. Zato, da je dal ambient dodatno vrednost sliki. V filmu, ki sem ga naredil o sliki Exodus, nisem hotel samo preslikavati, hotel sem povedati, da me je ob pogledalu na to sliko, začela peči vest. Slika je tako impresivna, da sem se vprašal, kaj pa si ti naredil zato, da se to ne bi dogajalo (gre za exsodus migrantov, op.a.). Razen, da sem deklarativno obsodil, da se to ne sme dogajati. Film sem naredil z elementi te slike, pred sliko pa so stoli, ki so bili vedno prazni, nihče ni sedel nanje. Stoli so metafora nas kot metafora našega odnosa, kaj naj bi bili, a nas ni. Ni nas. Ne govorim samo o mojstrski sliki, ampak o našem odnosu do teme. V teh metaforah najbolj uživam. Pred mesecem sem končal film o koprskih orglah. Tri leta in pol sem hodil snemat, kako so pripravljali prostor za orgle, vedel sem, da je to enkraten dogodek, ki se ne bo več zgodil v naslednjih 300 letih. Z mojstri sem se dogovoril, da so me poklicali, ko so kaj delali in sem šel. Ujel sem vse ključne trenutke. Ne gre samo za dokumentarn zorni kot, ki je izjemno zanimiv, ker je konstrukcija nora. Filmu sem dal naslov Uglašena različnost. V tej omari, v tem instrumentu, je 5500 različnih piščali. Razlikujejo se po velikosti, materialu, obliki, tonu, barvi tona, niti ena ni enaka drugi, ampak vsaka daje svoj zvok, daje višino. Če te piščali uglasiš, skupaj zapojejo v enotnosti in to je čudovito. Nagovarjam nas, ljudi, našo družbo. Ni narobe to, da je vsak drugačen, to je bogastvo. Ravno ta drugačnost vsake piščali daje barvitost instrumentu, daje neko specifiko. Če bi bile vse piščali enake, bi bilo dolgčasno. Tako kot v življenju, če bi bili vsi enaki.
Ste film že pokazali?
Lani, v koprski stolnici. Predvajali ga bodo tudi na televiziji.
Pri vseh svojih projektih se trudim ne samo odslikavati, ampak najti metaforo, sporočilnost. To me najbolj zanima, ob danih stvareh najti dodano zgodbo.
Vaš zadnji večji projekt je bil film Piran Underground režiserja Iztoka Aberška. Kar malo se bojim filma, underground Pirana?!
Naslov je morda res malo “hard”. Ideja projekta je zelo dobra. V Piranu se dogaja nekaj, kar se ne dogaja tako intenzivno nikjer v Sloveniji. Piran ima čez poletje 3500 ljudi, pozimi pa 700. Dolge zime tukaj so včasih tudi depresivne in ljudje, ki pač nimajo kam, preživljajo te trenutke v svojih zgodbah. Ne morejo jih povedati nikomur, ker nikogar ni. Potem pa pride v njihovo bivališče, v brlog, tročlanska filmska ekipa in njim lahko povedo svojo zgodbo. Zgodbe teh ljudi so fascinantne, dokumentarni del filma je perfekten. To se ti v Ljubljani ne more zgoditi, težko najdeš človeka, ki bi ti bil pripravljen povedati svoje intimne zgodbe, strahove. Zgodbe so zelo različne, človeške, nekatere na družbenem robu, a brez obsojanja. Kaj vse je v Piranu. Ljudje, ki so bili kuharji pri Titu na Brionih, dilerji, ki so ogorčeni, če se droga, ki jo oni dobavljajo, daje otrokom, tega ne dovolijo. Še vedno je v njem del človeka. Kup zanimivih ljudi in zgodb. V tem dokumentarnem delu sem zelo užival. Se pa prepleta z igranim delom, kjer sledimo Valterju Draganu in njegovi življenjski zgodbi. Dragan pride v Piran študirat vlogo, ki jo igra v Shakespearovi drami. Tudi ta vloga je dramatična, tako kot so dramatične zgodbe v dokumentarnem delu. Hoteli smo vzpostaviti zlitje zgodb in vloge. Film smo delali tri leta, samo pozimi, izkoristili smo določene stvari, ki so se zgodile in to nam omogoči tip produkcije treh ljudi. Ko zapade sneg za dva dni v Piranu, naredimo sekvenco v snegu. Izrabljali smo dramatičnost v Piranu, kot je na primer burja, ko Dragan citira Shakespeara v viharju. Ko so na veliki cerkveni uri sneli kazalce, smo to posneli z Draganom, ki govori o brezčasnosti prostora. Počutil sem se tako kot stari snemalci z začetka filma, ki so čakali na gasilski avto in se potem zapodili za njim, ker so vedeli, da se tam nekje dogaja nekaj zanimivega. Materiala je bilo ogromno in imeli smo srečo, da smo dobili genialnega montažerja, ki je ravno končal FAMM v Pragi in je bil to njegov prvi projekt. Pregledal je goro materiala in naredil film.
Ste zadovoljni?
Načeloma z večino svojih projektov nisem popolnoma zadovoljen in če takrat sem včasih kar jezen sam nase. Toda to je zame vedno nov izziv. Morda celo dodaten motiv, da bom naslednji projekt delal toliko čas, da bom zadovoljen. Čeprav vem, da ne bom.
Bojana Leskovar
