Se spominjate vašega prvega srečanja s pisateljem Fulviom Tomizzo? Kakšen je bil vaš prvi vtis?
Živo se spominjam dne, ko je bil davnega leta 1981 v koprski študijski knjižnici, sedanji Osrednji knjižnici Srečka Vilharja predstavljen slovenski prevod njegovega romana Boljše življenje. Razumeti je treba, da je bila tedaj ta knjiga kar revolucionarna. Osupnili smo, ker se nam je nenadoma razkrila razkošna, a kompleksna zgodovina Istre. Fulvio Tomizza je bil očarljiv, topel človek. Tudi zaradi tega je prevzel občinstvo. Spravljiva milina njegovega nagovora in odgovorov je prevzela vse, tudi mene, ki sem se tedaj prvič srečala s temnejšimi platmi usode istrskega človeka, ki se je z njim zgodovina veselo poigravala. In se še danes.
Trst je pred kratkim v Narodnem domu gostil sociologa in filozofa Umberta Galimbertija, ki je izpostavil, da je identiteta, sploh na obmejnem področju, kompliciran pojem in je socialni dar. Kakšna je bila identiteta Fulvia Tomizze ?
Pisatelj je zase trdil, da je Italijan po kulturi, Slovan po duši. Naj preciziram oznako Slovan: nacionalne pripadnosti se okrepijo šele v 19. stoletju, v viharnem obdobju romantike in prebuje narodov. Takrat smo se vsi ovedli svoje nacionalne pripadnosti, ta del identitete postane vse bolj prisoten in živ. Zato uporabljam besedo Slovan, torej pripadnik slovanskega življa. Istra je namreč domovina treh narodov: hrvaškega, slovenskega in italijanskega, Slovenci in Hrvati pa smo del širše družine slovanskih narodov. No in kaj se zgodi (to je ugledni filozof Galimberti tudi izpostavil na tem odličnem predavanju), ko živiš na robu? Robovi niso vodotesni, premikajo se, mešajo se običaji, jeziki, okusi… Vse to je predmet vpliva enih na druge in obratno. Čudovito bi bilo, če bi to upoštevali tudi pri razmeroma ozki oznaki: jaz sem Slovenec in nič drugega. Zagotovo je to pomemben del moje istovetnosti. In vendar: moja prva identiteta je, da sem ženska, torej človek ženskega spola. Seveda sem tudi Slovenka, a je name vplivala bližina italijanske kulture in jezika, pa bogastvo balkanskih kultur. Torej ne gre za „sem eno ALI drugo, temveč za eno IN drugo“. Zgodovina in politika sta temu prostoru zadali hude rane. Slovenci in Hrvati težko pozabijo strašljivo obdobje fašizma, Italijani težko pozabijo obdobje exodusa, množičnega odhoda, ko je po drugi svetovni vojni območje Istre zapustilo med okoli 250 tisoč Italijanov. Mesta so se ispraznila, nova država Jugoslavija je tu razvila industrijo, prispeli so prišleki in že imamo nov trk identitet.
Stvar oblastnikov in nosilcev javnih funkcij je, kako te napetosti upravljati. Od družbene klime je odvisno, ali boš, ko prideš v novo okolje začutil, ali si sprejet. Če si boš hitro prisluhnil, kako diha ta kraj. Torej, skušaš se prilagoditi, obenem pa sam prinašaš svoje bogatstvo. To je idealno, harmonija, velikokrat nedosegljiva. Vendar: ljudje pameti in srca imajo nalogo da za te stvari skrbijo, da malce mehčajo ostre vogale in hrapave meje, ki ždijo med ljudmi.
Koliko je Koper kot mesto blizu tej utopiji?
V mnogočem je, v mnogočem tudi ne. Verjamem, da je občutljivost sedanjega večinskega prebivalstva, to je slovenskega, dovolj velika, da se ozira okoli sebe, da se zaveda, da ni edina skupnost, ki tu živi. Da na tem kosu mediteranske Slovenije že stoletja živi avtohtona italijanska komponenta, je popolnoma normalno in upoštevano. A živimo dinamičen, nov čas, čas globalizacije, migracij: novi ljudje Istro lahko le bogatijo in jo razvijajo. Je pa naraven človekov strah. Dihamo negotovost, grobost, nasilje, poenostavljena sklepanja, pičlo mišljenje. Za kakovostno sobivanje različnih elementov je pač potrebno nekaj emaptije, znanja in občutljivosti. To je naloga izobrazevalnega sistema, družbe kot take in posameznikov, ki delujejo v okolju in imajo voljo in proste roke, da „utopične“ ideje promovirajo.
Forum Tomizza obstaja že 24 let. Kdo so ljudje zbrani okoli te ideje?
Ko je pred 25 leti Fulvio Tomizza preminil, se je na njegovem pogrebu v Materadi istrski hrvaški pisatelj Milan Rakovac, ki je Tomizzo tudi prvi prevedel v hrvaški jezik, skupaj s Cirilom Zlobcem, Uldericom Bernardijem in še nekaterimi obmejnimi sodelavci zavezal: zakaj se ne bi v imenu idej, ki vejejo iz Tomizzeve literature, srečevali podobno misleči ljudje, ljudje, ki meja ne priznavajo, oziroma jih želijo presegati, preskočiti? Tako so se ta srečanja, sprva zgolj pisateljska in zgolj v Umagu, pričela že naslednjega leta 2000. Logično je bilo, da se je potem koncept razširil na tri mesta, ki so bila pomembna v Tomizzevem življenju in odsevajo iz njegovih romanov. Tommiza se je rodil v Materadi, danes v hrvaški Istri, se šolal in več kot deset let preživel v Kopru, večino svojega življenja pa je preživel v Trstu. Tematika njegove literature je raznovrstna, vendar je največji del posvečen istrskim temam. Bil je nagrajevan v nacionalnem italijanskem merilu, njegova književnost je prestopila tako Italijo, kot Slovenijo in Hrvaško, postal je uveljavljen evropski pisatelj. Istro, njeno lepoto in muko je postavil na literarni zemljevid Evrope.
Tema letošnjega Forum Tomizza je bila Karneval brez meja. Kot je zapisal francoski satirični pisatelj François Rabelais, karneval briše meje med višjim in nižjim, resnim in lahkomiselnim, umetnostjo in življenjem. Letos smo priča padcu fizičnih meja v Istri. Zakaj je to pomemben trenutek?
Forum Tomizza se je skozi 24 let na veliko načinov ukvarjal predvsem z raziskovanjem, študijem in analizo književnosti Fulvia Tomizze. Potem smo ugotovili, da se raziskovanje pisateljskega opusa sicer nikoli ne konča, a so bili njegovi „recepti“ za sožitje tako močni, da smo se želeli s posamičnimi fragmenti teh idej celovito ukvarjati. Zato smo vsako leto Forum opredelili z aktualno dužbeno temo, predznakom, na osnovi katerega smo vabili goste k razpravi in pisanju. Lani smo tako imeli Kaos – Kairos – kaos kot kaotično družbo, ki jo doživljamo in Kairosa, grškega božanstva srečnega trenutka, ki ga kličemo na pomoč v tem zmedenem času. Letos nas je navdihnilo veselje na mejnem prehodu Dragonja, na silvestrovo, ko je ob polnoči meja padla in smo se končno rešili fizičnih ovir.
Lahko bi rekli da je tudi naš mali Forum Tomizza dosegel svoj cilj – meja je padla. Zdaj tam ni več carinikov, ni policistov. Res? Kaj pa z drugimi mejami, tistimi med ušesi, tistimi v naših srcih? Zato smo rekli, okej, veselje in karneval! Odkar sta državi Slovenija in Hrvaška samostojni, smo se veselo zapirali vase. Saj se spomnimo težav v Piranskem zalivu: katera sardela je slovenska, kateri guat pa hrvaške nacionalne pripadnosti… In to seveda pusti posledice. Dvignili smo rampo, ampak treba jih bo še kar naprej dvigovati…
Je naključje, da je izvrstni novinar Marcel Štefančič odprl letošnji simpozij na Forumu Tomizza?
Že dolgo se izogibamo hudem protokolu in ne vabimo politikov ali ministrov, da bi nam uradno odprli našo manifestacijo. Vabimo ljudi duha. Marcel Štefančič ni zgolj prvovrsten novinar, je tudi odličen filmski kritik in avtor več kot 100 knjig. Ker ga Forum Tomizza pogreša v rednih oddajah, ki so povzemale tudi ideje, ki jih mi želimo promovirati in zagovarjati, smo ga povabili kot uvodničarja. Bil je briljanten, kajpada.
Povabili ste tudi pisatelja iz Rima, Diega Zandela. Kakšna je njegova zgodba?
Diego Zandel je sin italijanske družine z Reke in iz Istre, ki je zaradi političnih razmer tik po vojni morala zapustiti domači kraj. Leta so 1947 so se znašli kot begunci v taborišču, kjer se je Diego Zandel tudi rodil. Eno je, če se ti sam odločiš da nekam odideš, čisto nekaj drugega pa je, če si primoran zapustiti svoj dom. To je izkušnja njegove familije. Na Forumu Tomizza redno gostimo tudi pričevalce, ampak Diego Zandel je tudi dober pisatelj, ki je svojo bolečo izkušnjo s prepričljivim pisateljskim načinom iztrgal pozabi in nam brez kakršnekoli sovražnosti sporoča dejstva. S temi dejstvi se je treba soočiti. Krivice so se v Istri dogajale vsem narodom, hude, bolj hude, za vsakega posameznika najhujše. Ali zmoremo reči: “Okej, v imenu mojega/tvojega naroda je bilo tebi/ meni storjeno toliko krivice. Oprosti, sosed, mejak. Priznam. Sam nisem tega želel, nekdo je tudi v mojem imenu to počel. Si poveva: spoštujem tvoj spomin, spoštuješ moj spomin. Ali lahko greva naprej? Zaradi najinih otrok in vnukov?”
Karnevala je konec in z njim parade, v kateri so vsi enaki, brez hierarhij in razredov. Po karnevalu se zbudimo v realnost. Kaj je ta realnost?
To polje je pripravljeno za oranje, za sejanje in če bomo dobro zavihali rokave, bomo tudi dobro želi. Vprašanje je le, katera semena izberemo: zdrava, živa? Ali plesniva, ki zaudarjajo po sporih, nerazčiščenih konfliktih in večnih kompleksih. Iz takih raste samo plevel, mlad človek pa si želi žeti zdravo žito.
Kako Forum Tomizza nagovarja mlade generacije?
Ta mladec, ki ima pravico do zdravega žita, se ozira v sedanjost in v prihodnost in včasih mu je pridiganje starejše generacije naporno in zoprno. Naloga starejših generacij je s svojim zgledom in življenjem pokazati in usmerjati k pozitivnim vrednotam: poštenosti, sočutju, solidarnosti, resnicoljubnosti. Ni dovolj samo govoriti, s svojimi dejanji moraš to tudi dokazati. Potem ti bo mlad človek verjel. Koliko pa mlado populacijo ideje Foruma Tomizza uspejo nagovoriti, je vprašanje. Danes, ko prisegamo na Chat GPT, ko bomo kmalu svoje mišljenje in svoj človeški ustroj predali v roke umetni inteligenci, se bojim, da lahko pride do hudih manipulacij. Za te mlade, ki se bodo naslanjali samo na te izsledke, no, zanje me je malce strah. Ne vem, če sta izobraževalni sistem in družbena klima to populacijo pripravila za vse tisto, kar jo čaka. Ta generacija ni sama kriva, da je padla v takšen svet in si kaosa tudi ni sama naročila. Pandemija je ljudi, ki imajo danes 20 let, v najbolj cvetočem obdobju priklenila na dvodimenzionalnost monitorja. Ta grozna pavza v socialnem razvoju se tej populaciji pozna. Koliko je naša družba razumela, koliko je pomagala, znala pomagati? Odgovornost nas, odraslih je ogromna. In vendar: na tem svetu smo zato, ker smo ljudje. Če ne bomo krepili empatije, človečnosti, bomo hladni in bedni individuumi, katerih vrednota bo izključno zunanja lepota in denar. Ki ja, hipno zadovoljita, osrečita pa ne.
Tudi Marcel Štefančič je v svojem nagovoru govoril o tem: o otrocih in mejah, ki smo jim jih postavili. Ali je teh mej preveč ali premalo?
Posebej po grozljivih dogodkih v Srbiji slišimo glasove – otroka je treba omejiti, treba ga je vzgajati bolj konzervativno, v patriarhatu je bilo odlično, saj se je vedelo, kam otrok spada. Zelo nevarno. Mislim, da je otroka predvsem treba ljubiti, na način, da mu omogočiš vse, kar raznolikost življenja ponuja. Otroka učimo prepevati, plesati, slikati, peljemo ga v gledališče, mali mora videti zvečer svojega očeta s knjigo v roki, pa učiteljico, ki pripoveduje o sinočnjem koncertu. Umetnost in človečnost sta tesno povezani stvari. Navajen in izurjen v resnici in lepoti, ki ju bo zlahka ponotranjil, se bo znal postaviti ne le zase, ampak tudi za svojega bližnjega.
Ena izmed značilnosti Foruma je dosledna trojezičnost. Vsako leto poleg slovenskih, italijanskih in hrvaških avtorjev dosledno vabite tudi pisatelje iz Bosne in Hercegovine. Predstavili ste tudi najnovejšo knjigo Milana Rakovca z naslovom Slovo Bosni (slovo ne v smislu slovesa, temveč kot beseda, pričetek). Lahko potegnemo vzporednico med trojezičnostjo Istre in državo Bosno, sestavljeno iz treh nacionalnih komponent, ki govori en jezik, a ga vsaka entiteta imenuje po svoje?
Kot smo povedali, Istra je križišče treh velikih nacionalnoh bazenov: italijanskega, slovenskega, hrvaškega. Smo na tromeji: med Trstom, Koprom in Umagom je borih 35 kilometrov. Seveda prvenstveno vabimo ljudi iz tega prostora, gremo pa tudi širše. Tako kot sama o sebi vem malo, če se primerjam le s seboj, če ne vem, kdo je ob meni, za menoj. Moja lastna vrednost je kaj vprašljiva, če je ne stehtam še s kom. Povsem naravno je, da prisluhneš življenju v svojem kulturnem zaledju. Je pa še ena stvar, ki označuje naša srečanja: občutljivost zaradi vojne na tleh Jugoslavije, ki je najbolj prizadela Bosno in Hercegovino. In glej, iz tega pogorišča je vzniknila fantastična umetnost. Bosna in Hercegovina ima izvrstno literaturo, izvrsten mlad film, teater. Dežela bogate in razburkane zgodovine, ki je imela smolo, da je bila največja žrtev vojne agresije v devedesetih. Zato se nam zdi prav in pravično, da vabimo pisatelje in druge umetnike s tega konca, da zvemo, kako diha tisti prostor, o katerem, po zaslugi površnih medijev, žal slišimo večinoma negativne in banalne stvari.
Kakšna je moč besede in pisatelja danes?
Moč besede je danes 140 znakov Twitterja, Instagram je pa tako al tako samo še slikica. Če bi po tem sodili, bi rekli, da beseda nima več moči. Ampak, če vprašate človeka o njegovih intimnih spominih, se bo spomnil, kako mu je neka tetka v vrtcu nekoč tako lepo prebirala pravljice… Le kdo danes še bere, je oguljena mantra. Vsi pravijo – nihče. Pa ne drži. Zanimivo: pogosto se ljudje, bom pogojno rekla, mali, običajni ljudje, izkažejo kot strastni bralci. S tem tolažim pisatelje, ko so malodušni: nikoli ne boš vedel, kdo vse je danes zaspal s tvojo knjigo v roki. Ne izgubljam optimizma, ljudje še berejo. Ko spregovorijo, se po bogastvu njihovega jezika to nemudoma opazi. Tudi po revščini, ha, ha!
Ali obstajajo načrti za širitev Forum Tomizza in v katero smer?
O, hvala za to vprašanje, ki se dotika čisto organizacijsko-tehnično-finančnega področja. Forum Tomizza je zrel, da postane malo resnejša zgodba, ne inštitucija, ampak malo bolje opremljen projekt. To načrtujemo, zaenkrat delujemo kot tri avtonomna kolesa, ki se na koncu organizirajo v dobro naoljen tricikel. No, ni prav lahko v treh različnih državah in treh mestih izpeljati takole zadevo. Smo tudi različno organizirani: v Umagu Forum pripravlja Mestna knjižnica, v Kopru majhno društvo Kulturni klub, v Trstu Gruppo 85 in Slovenski klub, tako, da je bolj ali manj vse na nevladni bazi. Ko bomo vesela trojka Neven Ušumović iz Umaga, Martin Lissiach iz Trsta in moja malenkost „posle“ in predali mlajši generaciji, želimo ohraniti to trojnost, trojezičnost, troedinost. Pa povezovalnost in zvestobo do tomicijanskih idej o sicer napornem, a edinem človeka dostojnem – skupnem življenju.
