Isabella Flego je v življenju doživela veliko in počela ogromno.
Rodila se je v istrski Raši, očetu Pietru Blasinu, rudarju že pri dvanajstih letih, in materi Mariji, rojeni Clapci, gospodinji. Življenje je bilo tedaj zelo skromno, materialnih dobrin ni bilo veliko. Starša sta bila sposobna Isabelli dati veliko ljubezni in jo naučiti marsičesa, tudi globokega spoštovanja do sočloveka, ki jo odlikuje še danes. O rodni Raši je letos ob obletnici grozovite rudniške nesreče leta 1940 objavila ganljiv zapis »Tristi ricordi- Arsia 1940«.
Kakšne občutke vam vzbudi spomin na življenje v rudarskem mestecu?
“Raša ima v mojem življenju zelo pomembno mesto, ponosna sem na to, da sem hči rudarja. Moj oče je imel končane tri razrede šole, mati pa pet, kljub omejeni šolski izobrazbi so mene in moje sestre vzgojili zgledno, nam vcepili še danes pomembne vrednote in nas spodbujali k izobrazbi, da bi imele udobnejše življenje od njunega. Oče se je tega še posebej zavedal, poznal je napor in nevarnost. Danes se večkrat vprašam, kolikokrat je pogledal smrti v oči in kako se je ob tem odzval. Doma se o rudniku skoraj ni govorilo, oče je to pustil na pragu, kjer se je ustavil in pokramljal s kolegi. Ko se je zgodila tista nesreča, sem bila še otrok. Čudi me, kako so moji spomini tako živi, spominjam se rešilcev, krikov, sirene, ki je tulila in še danes, ko ob sobotnih poldnevih tuli v Kopru, moje misli uidejo k tistemu trenutku. Očetova sestra je v tragediji izgubila moža, moji sestrični pa očeta, tako da je moj postal opora tudi zanje. Spominjam se tete, od takrat zmeraj v črnem, in njene bolečine. To so podobe, ki jih ne morem pozabiti in so del mene. Ne morem reči, da smo bili revni, saj mi je družina dala ogromno, nismo pa imeli materialnih dobrin in smo živeli v pomanjkanju. Biti reven je tudi stanje duha, ljubezni pa ni manjkalo. Nismo je izkazovali tako kot jo jaz na primer danes svojim otrokom in vnukinji, pa vendar so bili starši ljubeči po svoje. Temu je botrovalo tudi pomanjkanje časa, oče je šel v rudnik z dvanajstimi leti, oba sta morala odrasti zelo zgodaj, pomembno je bilo, da so otroci zdravi in da je kaj dati na mizo. Mati je bila zmeraj zamišljena, sestavljala je mesečne nakupovalne sezname in načrtovala, kako naj bo vsega zadosti, odmerjala je vsak košček kruha, ki ga je zaklepala. Le predstavljam si lahko njeno bolečino ob tem, da je vsak grižljaj vreden kot zlato. Rudarsko stanovanje pa je bilo dokaj udobno, ob zimskih večerih smo se zbrali in mama naju je učila recitirati in plesati; tisti trenutki so bili res čudoviti.”
Nekdanja učiteljica na italijanski osnovni šoli v Kopru, kasneje tudi ravnateljica, koprska podžupanja, poslanka v prvem sklicu slovenskega parlamenta, je danes spoštovana in prepoznavna literarna ustvarjalka italijanske narodne skupnosti. Sredi sedemdesetih je z družino odpotovala v Gano, tam so ostali pet let, saj je mož Aurelio Flego kot predstavnik koprskega Tomosa v Kumasiju zagnal tovarno motornih koles Tomos-Ghana LDT. Letos je v izdaji knjigarne LIBRIS, kjer je izvod mogoče dobiti, izšel tudi slovenski prevod knjige “Spomini iznad ekvatorja”, ki je v italijanski različici na voljo od leta 2017 pri Obalni samoupravni italijanski skupnosti.
Kako ste se odzvali, ko vam je mož Aurelio povedal, da je na obzorju začasna selitev v Gano?
»Sin Andrea je bil še majhen, tako da me je skrbelo, kam se podajamo z otrokom. Seveda svojega moža Aurelia nisem želela ovirati v poslovnem življenju, sploh ob takem priznanju. Začetki niso bili lahki niti zanj in ko je uredil vse birokratske obveznosti za ustanovitev podjetja Tomos – Ghana, sva se mu s sinom pridužila. Aurelia, tako kot celo družino, so Ganci, vključno s kraljem plemena Ašanti, zelo lepo sprejeli, saj je Tomos prinesel številna delovna mesta lokalnim ljudem. Znamka je sčasoma postala tako prepoznavna, celo meni so nadeli nadimek “Madame Tomos”. Na glavni tržnici sem spoznala žensko, ki je name naredila velik vtis, saj je res živela in čutila svojo deželo. Kot mati in kot ženska, saj so te v Gani steber trgovanja, ampak Mami Rose ni le prodajala in pekla plaintain banane, bila je zelo razgledana in na tekočem z dogajanjem po svetu, tako da sva lahko o marsičem govorili. Ob njej se mi je prikradla v misli moja družina, posebno mama in njena požtrvovalnost. Mami Rose je verjela, tako kot Afričani na splošno, da smo vsi belci premožni, tako da je bila zelo presenečena, ko sem ji povedala o svojih koreninah. Kljub temu menim, da smo privilegirani in se niti ne zavedamo koliko, največja pohvala pa je zame bila, ko me je označila za “sestro”, kar je pomenilo, da me je zares sprejela.”
Vaši družini so tamkajšnji prebivalci namenili pozornost in toplino, s posebno skrbnostjo do otrok. Možu Aureliu in sinu Andrei se je julija 1974 pridružila še Lorella, sicer rojena v Kopru, a sta se že po enem mesecu vrnili v Kumasi, središče kulture Ašanti.
Vrnitev v Koper se je izkazala za še težjo od odhoda. Kaj ste najbolj pogrešali in na kaj se je bilo najtežje ponovno navaditi?
“Na splošno vlada veliko medsebojno spoštovanje in posebna skrb za otroke. Za Gance je vsak otrok angel in ga tako tudi obravnavajo, ženske jih nosijo ob sebi, zato otroci redkokdaj sploh zajočejo. Vrnitev je bila najtežja ravno za naša otroka, Andrea se je moral navaditi na popolnoma drugačen šolski sistem, ki ni bil narejen po meri otroka po britanskem modelu Oxforda, zato da se razvijajo njegove individualne sposobnosti in zanimanja, kot je bilo to v Gani. Prvi trenutki so bili težki, pa vendar je učiteljica angleščine to dojela in mu prišla na proti. Lorella pa je vztrajala, naj se vrnemo, saj so bili v njenih očeh tukaj ljudje zelo resni in jezni. Ker sem prišla v stik z ganskim šolskim sistemom, je bila vrnitev k učiteljskem poklicu tudi zame težavna. Zavedala sem se, da moje delo učiteljice matematike in fizike, kot sem ga opravljala prej, ni bilo po meri vsakega otroka, ki sem ga poučevala. Počutila sem se skoraj krivo, vsi otroci naj bi opravili in obvladali vse. Zahvaljujoč ravnateljevemu razumevanju sem eno leto delala v vrtcu in nato poučevala v prvem razredu, kjer sem lahko vsaj malo individualizirala potek. Seveda sem bila ob prvi inšpekciji grajana, češ da je vse skupaj zmedeno, začenši s postavitvijo klopi, po štiri skupaj. Sčasoma so se stvari malo premaknile in se je začelo omenjati potrebe učencev in ciljno naravnane šolske programe. Šola mora dati orodja za življenje.”
Podpisali ste nekaj pesniških zbirk in knjig kratke proze, uredili pa tudi več zbirk literarnih esejev različnih avtoric in avtorjev. Vaša dela so bila velikokrat nagrajena, med njimi je ugledna mednarodna nagrada za esejistiko Frontiera leta 2000 za raziskavo o koprčanu Girolamu Gravisiju, ki je bila vključena v peto serijo uradne revija za italijansko zgodovino »Archivio Veneto« in pesniška mednarodna nagrada iz zaliva pesnikov Shelleyja in Byrona v Genovi leta 2016. Nenehno ste vabljeni v različne kraje, da svoja doživetja in občutke delite z drugimi, ne glede na jezik ali starost občinstva. Sposobnost komuniciranja sta podedovala tudi sin Andrea in hči Lorella, dve izmed najbolj odmevnih imen radiotelevizije in glasbene produkcije pri nas, na katera je Isabella izjemno ponosna.
»Mama je zmeraj zelo ponosna, ko se pohvali otroke. Opažam, da sem jima uspela predati zavedanje o pomembnosti družine, to me res veseli. Poleg tega sem ponosna na to, da sta zelo vestna pri opravljanju svojih poklicev in da se zavedata, tako kot se jaz, da nikdar nisi dosegel vsega, da se je treba neprestano učiti in predvsem to, da je treba vsakogar spoštovati. V tem smo si res podobni, kar me navdaja s ponosom. Da me prekašata, ni dvoma, z Lorello naju združuje zanimanje za estetiko, njen smisel za lepoto je še bolj dovršen, predvsem pa ima zelo razvit materinski čut, saj je zelo pridna mama, kot oseba pa je zanesljiva. Andrea je nekoliko bolj zadržan po značaju, z njim se posvetujem o čemerkoli in je moj prvi kritik pri pisanju, tako kot prvi bralec. Njegove pripombe spoštujem in upoštevam, saj je bil ravno on tisti, ki me je spodbudil k literarnemu ustvarjanju. Ob zaključku kariere, potem, ko sem bila poslanka za italijansko narodno skupnost v parlamentu, sem se vprašala, kaj bom pa sedaj počela. Kot strastna bralka sem imela navado zapisovati odlomke in misli, tako se je nato rodilo ustvarjalno obdobje, najprej kakšen verz, nato malo proze. Prva priznanja so me spodbudila k nadaljevanju, ogromno zadovoljstva pa mi je dala publikacija “Girolamo Gravisi sparso in dotte carte”, zato sem tri leta raziskovala arhiv in svetu predstavila relevatnega arheologa, učenjaka, filologa in pisatelja, o katerem se zdaj predava na italijanskih faluktetah.«
Danes vodite društvo POEM (Associazione pari opportunità- Društvo enake možnosti), ki povezuje lokalne članice s kolegicami iz Trsta, Milj in Gorice. Čeprav ste predsednica, se izogibate prednjačenju in se raje posvetite spobujanju in povezovanju dam, ki sestavljajo društvo.
»V društvu POEM sem ženska med ženskami, z velikim spoštovanjem do vsake in raznolikosti, ki nas zaznamuje. Tako širimo obzorja in se obogatimo; druženje spodbuja razmišljanje, spoznavanje drugih in sebe. Namesto dvigovanja glasu, dvignimo vrednost besedam, ki jih izrečemo. Zelo rada spodbujam ljudi, ki me obkrožajo, naj bodo pozitivno naravnani, proaktivni in potrpežljivi. Če imaš poleg ljubeče družine v življenju še prijateljstvo, si zelo bogat in zaradi našega prijateljstva vsako leto izide publikacija z našimi bodisi literarnimi bodisi ročno spretnimi deli.«
Maja Cergol
