Osrednja knjižnica Srečka Vilharja Koper je tudi letos, ob koncu leta, tradicionalno izdala publikacijo. Tokrat so moči združili s Pedagoško fakulteto Univerze na Primorskem, Medobčinskim društvom slepih in slabovidnih Koper, Zavodom za prestajanje kazni zapora Koper in učitelji osnovne šole Pier Paolo Vergerio il Vecchio. Uporabnikom so tipanko virtualno predstavili, kako so nastajale in zakaj so se odločili prav za izdajo knjige prilagojene slepim in slabovidnim.
Kot je izpostavil direktor knjižnice David Runco, bodo tipanke z naslovom Uganke za radovedne prstke podarili društvom in zvezam za slepe in slabovidne kot tudi splošnim knjižnicam. Pred dnevi so v knjižnici, v okviru dobrodelnega projekta Hladilnik toplega srca, že razveselili Center CIRIUS Ajdovščina. Ročno izdelana tipanka je izšla v 120 izvodih, izdelovalo pa jo je 15 učiteljev z enim zunanjim sodelavcem in skupine 8 – 9 pripornikov.
»V knjižnici se dobro zavedamo pomena, ki ga ima tovrstno gradivo za razvoj slepih in slabovidnih otrok, zavedamo pa se tudi, da je tovrstnega gradiva premalo, zato smo se odločili, da letošnjo tradicionalno publikacijo, ki izide ob koncu leta, pripravimo v obliki tipanke. Vsekakor bi si želeli, da bi bila izdaja tipanke le prvi korak k celovitejši izgradnji prilagojenih knjižničnih zbirk,« je povedal direktor koprske knjižnice, ki je dodal, da v knjižnici že z naslednjim letom v ponudbo dodajajo izposojo zvočnih knjig v slovenskem jeziku ponudnika Audibook.
Da so tipanke izdelane v skladu z vsemi elementi, ki jih izdelava take knjige zahteva, sta skrbeli dr. Aksinja Kermauner s Pedagoške Fakultete Univerze na Primorskem in inkluzivna pegoginja Ina Sulič z osnovne šole Pier Paolo Vergerio Il Vecchio, ki sta na predstavitvi tipanke Uganke za radovedne prstke razložili, da je vsak posameznik za izdelavo ene tipanke porabil približno 20 ur dela. »Tipanke so izdelene iz različnih materialov, od lesa, do papirja, gumi mase, bleščic, trakov … Pomembno je, da so materjali močnih in izstopajočih barv, saj jih slabovidni zaznavajo in vidijo bolj izrazito kot pa temne barve,« je še izpostavila Ina. Z njo se je strinjala tudi ravnateljica Osnovne šole Pier Paolo Vergerio il Vecchio Helena Maglica.
»Izjemno me veseli, da postajamo vedno bolj inkluzivna družba, saj tudi slepi in slabovidni otroci potrebujejo knjige ob katerih se lahko učijo. Zanje namreč tipanke pomenijo odličen trening čutil, predvsem tipa, ki jim kasneje pride izjemno prav, ko se učijo branja braice, pa tudi drugače,« je bila izčrpna Aksinja Kermauner, ki je še dodala: »Kljub temu, tipanke niso zanimive samo za slepe in slabovidne otroke, ampak zaradi privlačnih barv in razvoja tipa tudi za otroke v vrtčevskem obdobju, ob tem se prav slednji zavejo, da obstajajo tudi drugačne knjige, tiste, ki nam povejo – tudi slepi so med nami. S tem tudi zelo uspešno razbijamo paradigmo, da so slepi ubogi.«
Predstavitve sta se udeležili tudi pedagoginja Irena Vujanovič in vodja pedagoške službe Mirjana Petrović, ki sta izpostavili, da so taki projekti za pripornike izjemnega pomena, saj osmislijo njihov prosti čas, hkrati pa ustvarjanje nanje vpliva sproščujoče, predvsem za trenutek lahko odmislijo težave, ki jih imajo in na omejitve.
Kot zadnji je pred kamero stopil Marko Mikulin, ki je kot predstavnik skupnosti slepih izpostavil, da so tipanke res kvalitetno izdelane, predvsem pa pravi korak k ozaveščanju bralne kulture slepih in slabovidnih.
