Letnik 1971, doma iz Prebolda v Savinjski dolini. Živi v Trstu.
Na Filozofski fakulteti si študiral angleščino in primerjalno književnost, potem na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, prevajal, igral, dobil nagrado na Borštnikovem srečanju. Zakaj potem odločitev za novinarstvo?
Premisa. Kadarkoli sem v življenju naredil natančen načrt, kam hočem, sem se uštel. Ko sem sprevidel, da me jasni cilji spravljajo v nesrečo, imel sem že kar nekaj let, sem si dejal, da moram opazovati, kako se gibljem skozi svet in kaj mi ta svet ponuja. Od takrat živim lažje. Zdi se mi, da sem tudi uspešnejši, ne v kariernem smislu, v smislu biti s seboj. Pogosteje sem spokojen in včasih celo srečen. Novinarstvo sem pravzaprav našel sproti. Prvi stik z radiom sem imel pri šestnajstih, med srednješolskimi počitnicami sem se za tri tedne udinjal pri Radiu Celje in Novem tedniku. Doma sem namreč s savinjskega konca in to je bil moj prvi stik z medijem. Zadnji dve leti srednje šole sem nato opravil na Jadranskem zavodu združenega sveta v Devinu pri Trstu. V tistem času sem spoznal nekaj ljudi iz slovenske manjšine, ponudili so mi, naj naredim cikel oddaj o šoli za Radio Trst A, kar sem storil z veseljem. To je bila moja druga izkušnja. Potem pa sem bil leto dni prostovoljec v Lesotu, kot letnik ’71 sem zadnja generacija, ki je še šla v JLA. Moj oče je bil moder človek. Predlagal mi je, naj za kakšno leto še ostanem v tujini, da bomo videli, kaj se bo zgodilo z Jugoslavijo. Iz Lesota sem se vrnil tri tedne pred osamosvojitvijo in znova napisal cikel oddaj za Radio Trst A. Potem se je začel študij. V tem času so se razbohotile komercialne radijske oddaje in delal sem za Radio Gama MM, preko avdicije zašel na televizijo in postal za kratko obdobje treh let voditelj v razvedrilnem programu. Potem pa sem diplomiral in dobil angažma v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu. Bil sem “freelancer,” imel sem samo sezonsko pogodbo in moral sem se znajti, zato sem tudi v tem obdobju sodeloval z Radiom Trst A. Večino poletij, enajst let sem igral v Trstu, sem zapolnil z radijskim delom. No, leta 2006 pa se je rodil cikel radijskih celovečernih kvizovskih oddaj z naslovom od Klaipede do Marsale za Prvi program Radia Slovenija. Takrat sem po svoje že iskal nove izzive. Če si enajst let v tako majhnem gledališkem ansamblu, kot je bil tržaški, se nekako zasičiš in kmalu sem imel na mizi ponudbo za zaposlitev na RTV Slovenija. Delal sem v razvedrilnem programu Radia Slovenija, ki pa je kmalu zaradi racionalizacije nekako izginil. Potem sem bil urednik uredništva oddaj v kulturi, potem tri leta urednik novega razvedrilnega programa. Cel kup izkušenj, ko sem se vedno znova dotikal tudi novinarstva v ožjem pomenu besede. Reporterskega dela, prispevkanja, poročil, tisto, kar je v zelo ozkem pomenu besede informativno novinarstvo. Leta 2015 pa sem se na radiu znašel brez konkretnega projekta in nekega dne videl razpis za novega dopisnika iz Rima. Rekel sem si, pogoje imam, jezik poznam, poskusimo. Tako se je začelo moje osemletno obdobje dopisništva in spet sem imel srečo v nesreči, da so me že na začetku dopisništva zadele grozne nesreče. Od terorističnega napada v Nici, do potresov, zrušil se je viadukt, emigrantske zgodbe so bile aktualne … Nisem imel časa, da bi razmišljal, ali sem pravi za to delo ali ne. Moral sem skočiti v vodo, ne da bi vedel, ali je slana, sladka, mrzla, vroča, ali so v njej morski psi ali ne. Moral sem plavati. Moje približevanje novinarstvu traja že vse življenje, najintenzivnejše pa je bilo, ko sem bil dopisnik iz Rima.
Gledališče in novinarstvo imata skupno točko …
Oja. Zdaj se bom pohvalil, prevedel sem 12 knjig iz italijanščine, kar si deli isto skupno točko. Sebe postavljam za most. Sporočilo, ki nekje že obstaja, posreduješ nekam drugam. Ko si novinar, nekdo nekaj počne in ti o tem poročaš, informiraš druge ljudi. Nekdo je nekaj napisal, ti to prevedeš in posreduješ nekomu novemu. O sebi velikokrat razmišljam kot o upogljivem človeku, ki je morda značajsko prešibek in mu je zato vloga mostu ljuba.
Se predstave o tem, kaj je dobro novinarstvo skozi obdobja spreminjajo?
Zame je bila na začetku zaposlitve na Radiu Slovenija zelo pomembna Tatjana Pirc, s katero sva bila velikokrat v ustvarjalnem konfliktu. Vedno znova je govorila: “Če je še tako kratka forma, moraš povedati zgodbo.” No, orala je že zorano njivo. Meni, kot humanistu in človeku teatra in literature, to, da mi rečeš, pripoveduj zgodbe … (u la la), takoj. Seveda v pripoved vključiš deontologijo (op.moralno dolžnost) novinarskega poklica, na določena vprašanja moraš odgovoriti. To pripovedovanje zgodb se me je držalo vsa dopisniška leta. Oblikovati prispevek tako, da ne bo samo informacija, ampak bo tudi vpeta v besedilo, bo širša, povedala bo tudi, zakaj se meni kot poročevalcu zdi pomembno, da ti, Bojana, to poslušaš, vidiš, prebereš, se o tem podučiš. Zato pa v novinarskem smislu nisem človek barikad, tu sem šibek. Poznam veliko novinarskih kolegov, ki jih cenim in ki so v trenutku, ko poči, že v akciji. Jaz sem malo počasnejši. Razmišljam o tem, ali je to vredno moje pozornosti, morda grem prehitro v analizo, morda mi manjka neposrednega poročevalskega vzvoda, zato pa sem verjetno močnejši pri oblikovanju zgodbe. V tem se nisem spremenil, to je kar moja stalnica.
Danes ocenjujejo kakovost novinarskega dela po številu klikov. Kaj je dobro novinarstvo?
Dobro novinarstvo danes je informiranje, v katerem ti kot novinar sebe ponudiš kot DJ-a informacij za človeka, ki te spremlja. Mora ti zaupati do te mere, da je tvoja prebirka o tem, kaj je pomembno, pomembno tudi zanj. Če bomo tako razmišljali, potem se za usodo tega poklica ni bati. Govoriš o klikanju?! Tu nisem najboljši sogovornik, ker je moje novinarsko delo v največji meri vezano na javne medije. Bil sem tudi v situaciji, ko je bil cilj poslušanost, a ni bil edini. Tudi zdaj, na delovnem mestu odgovornega urednika, sem vesel, da je Radio Koper na svojem področju oddajanja zelo poslušan, se pa hkrati vedno znova sprašujem, kako ohraniti poslušanost in hkrati okrepiti, kar v našem prostoru razumemo kot dolžnost javnega medija. Prve mesece urednikovanja se mi je zdelo pomembno obnoviti kulturo, ker je bila zaradi upokojevanja in kadrovske stiske v zadnjih letih porazgubljena po programu. V naslednji fazi bi si želel, da bi ponudili širše branje regionalnosti. Opažam namreč, da se je naša, slovenska, radovednost do sveta skrčila. V javnem mediju pa tudi v novinarstvu nasploh, je naša dolžnost, da opozarjamo na širino sveta. Razumem, da se marsikdo počuti udobno znotraj ljubljanskega cestnega obroča, a se že v regionalnih področjih slovenskega prostora dogaja marsikaj, kar je vredno njegove pozornosti, zlasti v širši regionalni okolici. Niti na RTV še nismo prišli do tega, da bi zunanjo politiko brali v različnih koncentričnih krogih. Zdi se mi zanimivo in nujno, da obravnavamo Italijo, posebej severovzhod, Avstrijo, posebej regionalno sceno na Koroškem in Štajerskem, o Madžarski ne bom izgubljal besed, ker smo o njej močno neobveščeni. Medij mora biti DJ informacij, treba pa je navaditi ljudi, da nič ni zastonj, zastonj informiranje je tako kot, če ti cevi, ki puščajo, popravi bratranec namesto vodovodarja samo zato, ker je zastonj, a nimaš jamstva, da ne bodo puščale še naprej.
Ali je skladno s politično-ekonomskim razvojem skladen tudi (ne)razvoj medijev, ki padejo pod vpliv teh interesov?
Ta pojav je izrazito slovenski, izhaja iz izhodišč devetdesetih o tem, da je medij lahko neodvisen. To je nek ideal, h kateremu smo v naši mladostni kulturi hrepeneli. Ko smo videli, da nek medij, za katerega smo delali mi ali prijatelji, odklanja levo, desno, sem in tja, k nekim gospodarskim interesom, smo to začeli obsojati, ker ni idealno. Naš ideal je bila neodvisnost. Spomni se slovenskih časopisov, ki so se leta’91 osamosvojili in si v podnaslov zapisali neodvisen. Zdaj pa zamenjajva perspektivo in si reciva, živeti je treba v svetu, v katerem so vsi odvisni, nihče ni neodvisen v medijskem prostoru. No, taka je Italija, ki jo zelo dobro poznam. V Italiji je veljalo že v javnih medijih do sesutja povojnega strankarskega sistema, da je prvi program od krščanskih demokratov, drugi od socialistov in tretji od komunistov in tako je bilo 40 let. Potem se je to zaradi sesutja povojnega strankarskega sistema zameglilo, ampak ta načelna drža, da imamo celo v javnem sektorju tri različna idejna izhodišča pri novinarskem poročanju, je javnost jemala kot nekaj samoumevnega, še bolj ostro je bilo to pri zasebnih medijih. Tukaj je nujno vedeti, kdo kapitalsko stoji za njimi, da bi s tem izhodiščem kot odjemalec vedel, kje mediju, ki mu sicer zaupam, ne bom verjel, ne bom sledil in to je pri izobraženskem branju italijanske medijske slike nekaj samoumevnega. Nihče ne pričakuje, da bo nek medij neodvisen, ker njihova medijska zgodovina tega izhodišča ne pozna. Toda to še ne pomeni, da je medij nekakovosten.
Če se kot bralec/poslušalec/gledalec zavedaš tega dejstva, moraš torej brati vse tri medije?
Ja, če hočeš biti dobro informiran in to verodostojne medije. Če se na Berlusconijevi televiziji pojavi Berlusconijeva hči, ki izjavi, da je zagovornica pravic LGBT, je to znak. Znak predsednici vlade ali pa predsedniku stranke Naprej Italija!, da določene vrednote, ki gredo predaleč v desno, niso za tiste, ki jih kapitalsko podpirajo, sprejemljive.
Zelo preprosto, veš, kam kdo spada in kaj zastopa. Če bereš, spremljaš različne medije, boš z malo analitičnega uma hitro ugotovil, kam gredo stvari. V Sloveniji to ni tako preprosto.
V Sloveniji je še bolj preprosto, je ožja in manjša. Ker smo na majhnem prostoru, v večini družbenih sfer obstajajo jasne lestve. Po lestvi greš gor ali dol ali stojiš na mestu, ne moreš pa je zamenjati za drugo. Italija pa je tako mnogotera, da imaš v vseh sferah družbenega življenja različne lestve, zato tudi različne medijske hiše, iz katerih boš črpal informacije. V Sloveniji je preprosteje, v Italiji pa bolj zanimivo.
V Sloveniji so trije pomembni dnevniki. Veš, kdo je lastnik katerega in tako jih tudi bereš. Četudi preberem vse tri, moram za nekatere teme še vedno poklicati koga, da mi je slika jasnejša. Velikokrat se sprašujem, ali sploh vem, kaj se v resnici dogaja, če nimam te sreče, da sem sestavni del dogajanja. Kaj pa tisti, ki te možnosti nimajo? Živimo v vzporednih svetovih?
Živimo v zelo majhnem prostoru in navajeni smo, da smo tradicionalno levosredinska družba.
A smo?
Zelo socialna družba smo. Še iz fevdalnih časov, zato smo tudi tako egalitarni. Samega sebe preverjaš in se sprašuješ, kdaj meniš, da ima nekdo preveč. V Italiji te meje ni, bolj je nekdo bogat, bolj je občudovan. Pri nas pa, če ima nekdo dvakrat, trikrat več od mene, že zvonijo vsi alarmi. Moralni alarmi, preveč bogat človek se nam zdi neetičen, nekako problematičen, kar kaže na to, da imamo nekje globoko v sebi zakoreninjeno egalitarnost. V nekem primitivnem smislu verjamemo, da mora tisti, ki ima zelo veliko, dati nekaj tistemu, ki ima zelo malo. Kar je socialno osveščeno razmišljanje in se prevede v povojno politično premico levo od središča. Ne govorim, kakšna je bila politična usmerjenost povojnih vlad, govorim o našem političnem impulzu. Kot narod smo zagovorniki društvenega življenja, prostovoljnega gasilstva … to so vse zelo socialne stvari. Mi smo zagovorniki javnega šolstva, pravice do vrtca, samoumevno se nam zdi, da država prispeva polovico za stroške, ko gre naša stara mama v dom upokojencev. Verjamemo v državo kot institucijo socialnosti v družbi. To kaže na to, da smo levo od središča na politični premici. Ko pa se umeščamo v širše okolje, smo obkroženi s štirimi kulturami, ki so politično drugačne od naše, konzervativnejše, a so to še vedno naši sosedje, s katerimi moramo sobivati.
Ti je ta socialni način razmišljanja blizu?
Nikoli se nisem vprašal, zakaj plačujem davke za šolstvo, čeprav nimam otrok. To se mi zdi prav. Zdi se mi prav, da če več zaslužim, plačam višje davke. Sem socialno misleč človek, verjamem v socialni korektiv države, je pa treba to brati tako, da se tega ne bo izkoriščalo. Država mora ves čas loviti korektive; v idealnem branju demokracije bi izmenjava različnih idejnih možnosti morala poskrbeti za to, da v trenutku, ko socialni mehanizmi države popustijo, demokratične volitve pripeljejo na oblast ljudi, ki bodo te mehanizme znova okrepili, če je v družbi potreba po tem.
Primer Amerike in Trumpove zmage: izvolili so ga ljudje, ki sodijo med najrevnejši sloj prebivalstva. Ob Trumpu stojijo ljudje, ki so med najbogatejšimi Zemljani in bodo delali, kar se jim bo zdelo, ker lahko in imajo za to tudi dovolj denarja. Ti pa niti kot volilec nimaš več nobene možnosti, da bi vplival na karkoli, samo potrošnik si še lahko.
Ja, to pa je nevarnost krasnega novega sveta. Govoriva o množični populaciji, ki je čedalje slabše izobražena, govoriva predvsem o manipulaciji z informacijami, ampak Amerika je za nas prevelik svet, lahko pa razmišljamo o Brexitu, zdaj ko že imamo časovno distanco. Brexit je bil plod dezinformacij, izjemno učinkovite kampanje dezinformacij. Posledice Brexita so Britancem kristalno jasne.
Šele zdaj!
Ja, zdaj, ko je povprečna plača na Irskem, ki je bila dolgo britanska “kolonija”, višja od povprečne plače v Britaniji, so ugotovili, da je nekaj hudo narobe. Kljub opozorilom je bil mik tega populističnega diskurza prevelik, da mu ne bi sledili. Nisem ravno strokovnjak za Ameriko, toda tisto, kar si naštela, se sešteva in drži. To neomejeno bogatenje ljudi, ki nadzorujejo komunikacijske kanale, vodi tudi v to, da bodo kmalu ustanavljali zasebne vojske, tako kot v Rusiji primer Wagner. Na drugi strani bodo stvari bolj skrite, kultivirane, a bodo. Zgodovina nas nauči marsikaj. Na misel mi padejo prve nizozemske kolonije v Aziji. Niso bile državne družbe tiste, ki so šle tja. Šli so mogotci, ki so imeli na Nizozemskem ogromno denarja. Toliko, da so imeli svojo floto in svojo vojsko. Tja so šli s svojim kapitalom in vojsko ter osvajali ozemlja. Recimo vzhodnoindijska družba: država se je vpletla, ko je bilo vse že hudo narobe in je bilo treba intervenirati. Če je to tisto, kar nas čaka, je zdaj veliko vprašanje. Mislim, da se v Evropski uniji zelo slabo odzivamo na dogajanja, preveč smo previdni. Ne vem pravzaprav, kaj razmišlja evropska vlada Ursule von Der Leyen, padla je v začaran krog prilagajanja, namesto da bi ob sklicevanju na povojne vrednote, na tisto, iz česar je EU pravzaprav nastala, jasno in glasno povedala ZDA, da se izneverjajo temeljnemu sistemu vrednot, ki smo ga razvili skupaj. Zelo sem zaskrbljen, predvsem nad tem, da nismo pravočasno uspeli omejiti bogatenja. Vračam se k slovenski pameti, po kateri je omejitev bogatenja nekaj samoumevnega, ker imamo pač ta občutek egalitarnosti. Enostavno ne razumem, zakaj bi imel nekdo pod palcem več kot milijardo dolarjev, no.
Tudi jaz ne. Je tak razvoj sveta v neizmerno bogatenje manj kot enega odstotka prebivalcev in neizmerna revščina milijarde ljudi tisto, kar lahko pelje svet naprej?
Vedno gre za cikle. Generacija naših staršev je konzervativnejša od generacije njihovih staršev, medvojna generacija je bila na sploh bolj liberalna, govorim o Evropi, od povojne. Morda tudi mi delamo napako, ko mislimo, da bi tisti, ki prihajajo za nami, morali nujno imeti še liberalnejše vrednote kot mi. Tu se bomo ušteli, ker vedno razmišljamo v okviru svojega biološkega življenja, ki ga jemljemo za nekaj absolutnega. Veliko znanja je potrebnega za to, da lahko sebe napneš v neki daljši historični časovni razpon in se opazuješ.
Vrniva se k novinarstvu. Kako je biti dopisnik iz Italije, ki je polna zgodb, se ves čas kaj dogaja? Kaj izbereš, kaj te kot dopisnika zanima?
Odvisno kdo si in kakšna je tvoja forma mentis. Jaz sem človek kulture in Italija je zame rudnik, ki mu ni konca. Za vsem, kar primeš, vidiš zgodbo. Pogovarjava se v Loži sredi Kopra. Pogledam naokoli, pogledam po Pretorski palači, vsak obraz, vsak ornament, kamen, ki je vzidan vanjo, je lahko zgodba. Ne vem, če smo vsi taki. Mene Italija vznemirja, ker je moja forma mentis taka. Skozi svojo osebno izkušnjo pa lahko rečem, da mi je bilo lažje biti dopisnik kot novinar v redakciji, ne zaradi tem, temveč zaradi organizacije dela. Zelo visoko delovno etiko imam, tako sem bil vzgojen in ni me treba priganjati k delu. Rad imam občasno pohvalo, najraje pa imam mir in dogovor, kaj bom naredil. Na dopisništvu si sam svoj gospodar, vsako jutro se uskladiš, kaj boš počel, potem pa si sam s sabo in če spoštuješ dogovorjene standarde, živiš svoje življenje, v katerega vkljušič delo, ki ga imaš. Lažje mi je bilo biti dopisnik.
V številnih intervjujih si povedal, da imaš rad Italijo, njeno kulturo, hrano, civilizacijo. Tvoj prvi in zadnji prispevek sta bila izpred rimskega Koloseja.
Italija je pač dežela prispodob, raznolika je, predvsem je to izjemno bogat svet. Današnja Italija je že v antiki imela deset milijonov prebivalcev, za tisti čas je bil to zelo obljuden svet. Tam se nalagajo stvari 2700 let in dnevno odkrivaš nove zgodbe. Preden sem šel iz Rima, in res mi je žal, da nisem posnel te reportaže, sem ugotovil, od kod izvira beseda Jadran. To bi bila tako lepa reportaža. Jadran, Adriatic v bistvu izvorno pomeni morje mesta Adria. Adria je zanikrno, majhno mestece blizu Roviga v deželi Benečija, ki niti ni ob morju, ampak to mestece je bilo najbolj vzhodna kolonija rimskih Etruščanov, ki so živeli na meji med današnjim Lacijem in Toskano. Tudi oni so imeli svoje kolonialne ambicije. Njihova najbolj vzhodna kolonija je bilo mestece Adria in morje za njim so poimenovali morje mesta Adria. Zakaj Adria? Adria izhaja iz glasovnega sklopa adr, ki je v etruščanskem jeziku pomenil vzhod, se pravi tisto na vzhodni strani. Iz istega glasovnega sklopa adr pride tudi beseda atrij, dvorišče pred vhodom v etruščansko hišo, obrnjen proti vzhodu. Si predstavljaš kakšna zgodba?! Začneš jo v nekropoli etruščanskega mesta ob Tirenskem morju, da bi tam našel odgovor za ime morja na drugi strani. In takih je ogromno.
Od septembra nisi več dopisnik. V tem času se je v Italiji veliko zgodilo. Je tvoj pogled na Italijo z razdalje vzpodbuden?
Ne vidim preživetja Italije v sedanji sestavi na dolgi rok, kar ne pomeni, da bo Italija propadla. Vemo, kakšno je liberalno gospodarstvo in kaj vse je potrebno, da to gospodarstvo prosperira in da prosperira tudi država. Ne, nisem optimist. Enostavno manjkajo osnovni prerogative, temelji. V osmih letih mojega dopisništva se je v Italiji povprečna starost državljanov zvišala za tri leta-47 let in v teh letih se je število vseh prebivalcev Italije znižalo s 60,5 milijonov na 58,8. V osmih letih je to opazna razlika. In težnja je taka, da se bo to še nadaljevalo. V letih, ki prihajajo, se bo v Italiji letno rodilo manj otrok, kot se jih je ob ustanovitvi leta 1870. Kaj nam to pove? Če je ljudi čedalje manj, jih tudi dela manj. Kako boš omogočal gospodarsko rast? Kljub tehnološki prenovi, ki bo bistveno počasnejša, ker je večina ljudi, ki živi v tej državi in ustvarja GDP, starejših. Pri njih pa je jasno, da je naklonjenost tehnološkim inovacijam in sposobnost za hitre spremembe izrazito upočasnjena. Italija se je v letu 2024 v 12 mesecih zadolžila za 150 milijard eurov. Se pravi, država z GDP okoli 2000 milijard ima 3000 milijard eurov dolga, za plačevanje obresti porabi več kot za ves šolski in univerzitetni sistem, se pravi 5 % GDP, med 80 in 100 milijardami eurov. Ne govorimo samo o absolutnih številkah, govorimo o primerljivih deležih v drugih državah in vidimo, da je situacija nevzdržna. Kolegi, ki se bolje spoznajo na ekonomijo, sicer pravijo, da ljudje kupujejo obveznice in je dolg v domačih rokah, a to ni tako kot na Japonskem. Tam je patriotizem drugačen, Italijan bo najprej poskrbel zase. Mi mislimo, da je Italijan velik patriot. Ni. Italija vedno znova razpada na dežele, kot enotna država je zelo mlada, če jo primerjam s Španijo ali Francijo in nikoli ni naredila tistega, kar je naredila Nemčija, da bi konsolidirala svojo federacijo. Italija ima neke etape, v katerih jo take ali drugačne stvari združijo. Recimo obdobje fašizma ali pa meščanski liberalizem na začetku, a je vedno znova potreben izjemen napor, da vse te različne Italije držiš skupaj. Če tega napora ni, Italija razpade na 20 dežel. Nisem optimist.
Ko se po osmih letih vrneš domov, kaj najdeš tukaj?
Uf, ne vem, pravzaprav. Čudi me, da ima Ljubljana še vedno istega župana.
No, to čudi tudi mene.
V Italiji sem se navadil na sistem, da župani večjih mest ne morejo imeti več kot dva mandata, v manjših mestih največ tri, v vaseh je mandat neomejen. V velikih mestih se mi zdita več kot dva mandata nehigienična, ne glede na to, kaj je naredil župan. To me je v Ljubljani presenetilo. Užalostila me je situacija z javnim zdravstvom. V Italiji sem v času kovida intenzivno poročal o tem, kako tam deluje zdravstveni sistem. Ves čas sem opazoval italijansko družbo, opazil nespoštljivo vedenje do italijanskega zdravstvenega sistema, velikokrat neopravičeno. Nisem pa opazil, da bi ga ljudje, ki so šest, sedem let študirali za ta poklic, množično zapuščali. To me je doma močno razžalostilo. Želim si, da bi država v Sloveniji odločneje ukrepala, tako pri zaščiti ljudi, ki delajo v zdravstvu, kot tudi pri stimuliranju in pridobivanju novih ljudi. Veliko sva govorila o socialni državi, dobro delujoče javno zdravstvo je temeljno merilo, ali je država socialna. S tem se ne smemo hecati in ne smemo biti cinični do tega. Če je to problem, potem mora biti odprava problema eden od poglavitnih projektov družbe v celoti.
Kaj pa novinarski, medijski del, kakšna je postala RTV v osmih letih?
RTV se preveč ukvarja sama s seboj. Zaradi finančne slike, ki je v veliki meri posledica tega, da zakonodajalec viša plače, ne viša pa dohodkov. Nečesa se moramo zavedati: RTV Slovenija ima veliko programskih zahtev zakonodajalca, ki jih mora izpolniti, ki stanejo in so komercialno popolnoma nerentabilne. V zadnjih mesecih se je, denimo, vodstvo RTV na dolgo pogajalo z vlado glede manjšinskih programov. Ti zahtevajo veliko sredstev, če jih hočemo imeti in očitno jih že mednarodni sporazumi od nas zahtevajo. Sprašuješ, kaj sem našel, ko sem prišel nazaj. To. Sem se pa zatekel v regionalni program. “Zatekel” ni ravno prava beseda. Sprva sem sicer razmišljal, da bi se iz Rima vrnil v redakcijo v Ljubljano …
Še sreča, da se nisi!
Rekel sem si, bolje, da imam nov projekt, ne bi še počival. Sprejel sem nekaj, česar še nisem poznal in s tem se zdaj spopadam.
Kakšen je ta boj?
V delu, ki zadeva program, je to zelo lepo delo. Imam ekipo 32 zelo raznolikih ljudi. Delujejo v informativnem in glasbenem programu, tu so napovedovalci in voditelji programa. Od Triglava do Sečovelj. To je naš pogon. Imamo studio v Kopru, v Novi Gorici, dopisništvo na Krasu in v Posočju. Ustvarjamo informativne vsebine ne samo za Radio Koper, ampak tudi za vse druge programe Radia Slovenija, ob tem pa še svoj program od petih zjutraj do polnoči. Glede na obseg dela ta ekipa ni velika, bi pa nujno potrebovala pomladitev, ker smo razen ene sodelavke vsi nad 40. Nimamo mladih niti mladih honorarcev zaradi bojazni, ki se je razvila v javnem sektorju, da lahko vsak, ki ima elemente delovnega razmerja, iztoži zaposlitev. Možnosti za angažma mladih kolegovso so zelo skope. Ta ekipa Radia Koper je zelo podobna Primorski. To je svet, ki ga od zunaj vidiš kot sončnega, lepega, enotnega, znotraj pa ima ogromno odtenkov. Radio Koper je v preteklih desetletjih gojil pluralnost izrazov. Radio je avtentičen spremljevalec poslušalca od jutra do noči, pri čemer pa ne smemo misliti samo na prebivalca Kopra ali Nove Gorice, razmišljati moramo tudi o alpskih grapah in o drobnih samotah, ki so zaradi spremstva Radia Koper nekaterim manjše.
Radio je za marsikoga intimnejši kot TV, čeprav so mu napovedovali ob njenem pojavu konec, vsaj marginalizacijo.
Radio je intimnejši. Ko še ni bilo drugih medijev, ki jih danes poznamo, je bila to škatla, iz katere je prihajal svet. Bil je tudi prostor, okoli katerega se je zbrala družina. Radio v današnji obliki pa je spremljevalec naše osamljenosti. Zjutraj se zbudim: kako je tiho … pa prižgem radio, ko delam kaj po hiši, prižgem radio; kuham, potrebujem družbo, prižgem; v avtu sem, prižgem; v pisarni sem in imam neko rutinsko delo, ki ne zahteva posebne zbranosti; prižgem … Radio je postal bolj intimen, kot je bil na začetku. Je pa tudi zelo trdoživ, pogovarjava se na svetovni dan radia, še tri leta, pa bo tudi slovenski radio imel 100 let.
Tvoja vizija medijske prihodnosti?
Optimist sem. Ne vem, če mi bo to uspelo v mandatu štirih let, ampak naredili smo prve korake. Rehabilitirali smo kulturne vsebine v obliki polurnega programskega pasu vsak dan ob petih popoldne. Kdo nas takrat lahko posluša? Tisti, ki so za volanom, pa se sprašujejo, kaj bodo počeli zvečer ali jutri, tisti, ki hočejo slišati kaj aktualnega, a ne nujno o politiki. Ali smo se prav odločili, bo pokazala poslušanost, čudežev zagotovo ne bo, vendar pa so kulturne vsebine na javnem radiu nujne. V naslednjih letih pa si želim, da bi začeli širše brati našo regionalnost. Primorski človek živi na prepihu, kar premalo ozaveščamo. Kot medij lahko pomagamo ozavestiti kulturno pestrost, ki jo imajo ljudje v krvi, tako da znova prebujamo radovednost do sosednjih prostorov. Moja izkušnja je, da prehajam med svetovi, a sem dovolj elastičen, da lahko enkrat berem svet okoli sebe zelo široko, drugič pa zelo ozko. To dinamiko fokusa imam. Všeč bi mi bilo, če bi lahko to ponudili v radijskem programu, da se začnemo suvereno gibati na vzhod in zahod. Se pravi, da novinarsko enakovredno pokrivamo sejo mestnega sveta v Kopru, jutri pa se odpeljemo v Benetke in enako suvereno pokrijemo sejo beneškega mestnega sveta. Tako ne bi naše regionalne tujine obravnavali več kot zunanjo politiko, ampak kot svet, s katerim smo si na ti. Če beneški svet odloči o vstopnini v mesto, se to primorskega človeka tiče bolj kot gradnja nove žičnice na Pohorju. To je naprimer moja ambicija za naslednjih nekaj let in nadrejene v Ljubljani poskušam prepričati, da je naša funkcija, funkcija javnega medija tudi v tem, da se zavedamo majhnosti slovenskega sveta ter da osveščamo javnost o pomanjkljivostih, ki jih ta ožina prinaša s sabo, čeprav imamo radi naš slovenski svet. Zdi se mi nujno, da odpiramo ta vrata. Ni nujno, da bo kdo skoznja tudi stopil na plano, a vsaj širši pogled mu lahko ponudimo.
