Piše se leto 2184. Planet Zemlja ima milijardo prebivalcev. Ljudje že dolgo ne verjamejo več v velike ideje in skupno dobro. Države so razpadle, podobno misleče skupine ljudi so se povezale v nekakšna mesta z okoli 10.000 dušami. Prevladalo je prepričanje, da bodo skupnosti najbolje delovale, če se organizirajo v nekakšne polise – mestne države po vzoru antične Grčije.
V grobem lahko polise prihodnosti razdelimo v tri skupine. Večina svojemu prebivalstvu zagotavlja le najnujnejše: osnovno infrastrukturo in določeno mero varnosti ter spoštovanja pravil in zakonov. Ljudje, ki v njih živijo, so povezani v manjše celice, družine same skrbijo za vzgojo in izobraževanje otrok ter zdravje svojih članov. V teh polisih so dajatve (davki so prepovedana beseda vse, od kar so začele propadati prve države) na najnižji možni ravni. Javnih služb ni. Še vedno obstajata šolstvo in zdravstvo, a storitve na teh področjih zagotavljajo podjetja. Ni policije, ni bolnišnic, ni vojske, ni gasilcev, ni civilne zaščite, ni kulturnih ustanov, ni javnih medijev. So samo podjetja. V take polise se združuje največ ljudi. Pravijo jim Divjaki.
Druga največja skupina polisov so prvi popolnoma nasprotni. Imajo najboljše šole, najsodobnejše bolnišnice in zadnje tehnološke inovacije za zagotavljanje varnosti. So precej manjše od skupnosti Divjakov, saj največje med njimi dosegajo le 1.000 prebivalcev. Imenujejo jih Bogati. Mednje lahko pride vsak, ki je sposoben plačevati nekakšen »življenjski all inclusive«. Enkrat letno za vse leto. Vnaprej. Kdor ni sposoben plačati, ga izključijo iz skupnosti in ostane brez vsega.
Polisi v tretji skupini so drugačni. Vanje so se povezali ljudje, ki verjamejo v sodelovanje, skupno upravljanje virov in prepričanje, da mora skupnost poskrbeti za najšibkejše in nemočne. Tu so dajatve najvišje, saj skupnosti veliko sredstev namenjajo za zagotavljanje življenjsko pomembnih, a nedobičkonosnih služb, zato živijo skromno, imajo malo lastnine, potrošniška izbira ne obstaja. Takih polisov je malo, v njih povprečno živi okoli 5.000 prebivalcev. Pravijo jim Revni.
V kakšni družbi želimo živeti?
Zgoraj opisana izmišljena črnogleda ureditev družbe prihodnosti nam lahko pomaga odgovoriti. Kdo smo: Divjaki, Bogati ali Revni? V kakšen polis bi se povezali, če bi imeli možnost izbire, pri tem pa dovolj sredstev, da eno leto brez težav preživimo med Bogatimi? Samo eno leto, za naprej bi morali poskrbeti sami … Ni se potrebno odpravljati v prihodnost in se pri tem posluževati vprašljivih predpostavk. Odgovor na vprašanje, v kakšnem polisu (beri družbi) želimo živeti, se skriva v izzivih današnjega časa. Poglejmo dva.
Skoraj vsak teden mediji poročajo o velikih naravnih nesrečah. Zdi se, da so suše, poplave in potresi pogostejši kot v preteklosti. Prav tako so vse pogostejša pričevanja v smislu »kaj takega še nismo videli«. To potrjujejo tudi podatki: nekatere vrednosti in trendi so najvišji, od kar jih merijo strokovnjaki. In res ni potrebe, da gremo v Turčijo, saj je bližje Zagreb. In poplav se še dobro spominjajo v Železnikih, žleda na Notranjskem, da lanske velike suše v naših krajih niti ne omenjamo. Narava se spreminja. Vse več je nepredvidljivih dogodkov, ki na naša življenja vplivajo močneje, kot smo bili vajeni. Vse več bo potreb, da imamo kot družba vzpostavljene službe, ki bodo ukrepale in pomagale ob naravnih nesrečah. To so civilna zaščita, gasilci, vojska, reševalci, če naštejemo le nekatere. Vsi so del javnega sektorja.
Tako kot narava se spreminja tudi pričakovana življenjska doba nas, Zemljanov. Daljša se, kar je za posameznika načeloma dobro. Za družbo kot celoto pa bo to predstavljalo več škode kot koristi. Starejši ljudje potrebujejo več zdravstvenih storitev in dolgotrajno oskrbo. To bo zahtevalo več zdravniškega osebja, kar bo povečalo pritisk na državo, da v tem sektorju zaposli več ljudi in jih bolje plača. Druga rešitev je, da bomo raje uvozili poceni delovno silo, kar pomeni, da bodo za nas skrbeli bolničarji in zdravniki, ki ne govorijo slovensko, ne poznajo tukajšnjih navad in so še slabo plačani.
Mejo, do katere bodo šli tisti, ki želijo zdravstvo privatizirati, določa dobiček. To velja za vse javne službe in storitve, zato je močen javni servis več kot nujen. Dejstva, da znamo kot družba poskrbeti za najšibkejše, delovati preventivno, da imamo javne medije in kulturne institucije, so civilizacijski dosežki. Odpovedati se jim bi bil korak nazaj.
Mit o javnem in zasebnem sektorju
John Kenneth Galbraith (1908-2006), kanadsko-ameriški ekonomist, ki je bil velik nasprotnik neoliberalnega prostega trga, deregulacije in korporacijskega poseganja v javni sektor, je napisal več kot štirideset knjig in več kot 1.000 člankov. V enem zadnjih besedil z naslovom Ekonomika nedolžne prevare, Resnica današnjega časa, ki je pri nas izšla v založbi Družbe Piano in Mladine leta 2010, je napisal, da je ena od prevar, ki so nam jih vsilili odločevalci, tudi mit o dveh sektorjih. Da gre pri javnem in zasebnem sektorju za dve plati istega kovanca je argumentiral z nazornim primerom iz vojaške industrije. »Medtem ko Pentagon še vedno financirajo, kot da bi bil javni sektor, le še redki dvomijo o vplivu moči korporacij na njegove odločitve. To, kar se dogaja vsak dan, ni novica,« je zapisal (Galbraith, 2010). Podobno se dogaja tudi v Sloveniji, ki bo prej ali slej kupila toliko orožja in takšne vrste, kot je obljubila zvezi NATO. Javna sredstva bodo pod pokroviteljstvom NATA iz žepov slovenskih davkoplačevalcev odšla neposredno k multinacionalkam, ki proizvajajo orožje. Način delovanja je enak pri nabavi medicinske opreme, voznih parkov ali zagotavljanju rešitev na področju informacijske tehnologije. Na vseh področjih javni denar odteka v podjetja, ki se ukvarjajo s tržno dejavnostjo. Številnim podjetjem, ki delujejo na trgu, so javna sredstva – sredstva, ki jih trošijo država, občine in z njima povezane ustanove, z naskokom najpomembnejši vir prihodkov.
Komu koristi vitka država?
Čeprav se veliko javnih sredstev prelije (preko javnih naročil, gospodarskih subvencij in spodbud, davčnih olajšav itd.) k tistim, ki imajo že tako največ, so slednji najbolj goreči zagovorniki vitke države. Manjši državni aparat zahteva namreč nižje davke. Nasprotovali bodo tudi dvigu plač v javnem sektorju, saj to pomeni, da morajo tudi sami dvigniti plače, če bodo želeli zadržati svoje delavce. V nasprotnem primeru bodo ti odšli v bolje plačane službe javne uprave: med gasilce, medicinske sestre in znanstvenike. Vrednost, ki jo bodo tam ustvarili, bo vsem članom družbe zvišala kakovost življenja in ne bo postala dobiček redkih. Dodaten denar, ki ga bodo zaslužili z zvišanjem plač, ne bo iskal poti na bančne račune v tujino; javni uslužbenci si bodo privoščili obed v boljši gostilni, pogostejši obisk frizerja ali novo kolo. Sredstva, ki jih bo država namenila za njihove višje plače, se bodo vrnila v gospodarstvo. V prvi vrsti k malim in srednjim podjetnikom, ki jih pogosto označujemo za motor gospodarstva.
