JAVNO PISMO: KDO ZASTOPA DIJAKE?

Spoštovani,

sem Darijan Savanović, dijak 3. letnika koprske gimnazije in rad bi opozoril na morebitne konflikte interesov, ki so se pojavili ob nedavnem srečanju med predstavniki Dijaške organizacije Slovenije in Predsednikom DZ RS, Zoranom Stevanovićem.

Najprej je treba povedati, da so srečanja predstavnikov Dijaške organizacije Slovenije z nosilci najvišjih državnih funkcij seveda lahko pomemben in dobrodošel del zastopanja interesov slovenskih dijakov. Prav je, da imamo dijaki možnost svoje težave, predloge in pričakovanja neposredno predstaviti tistim, ki sodelujejo pri sprejemanju odločitev, pomembnih za našo prihodnost. A mora biti, po drugi strani, pri takšnih srečanjih povsem jasno, kdo dijake zastopa, na podlagi kakšnih stališč jih zastopa in kje poteka meja med legitimnim institucionalnim dialogom ter politično promocijo posameznega funkcionarja.

Nedavno srečanje predstavnikov Dijaške organizacije Slovenije s predsednikom Državnega zbora Zoranom Stevanovićem odpira vrsto vprašanj, na katera bi moralo vodstvo DOS javnosti, predvsem pa nam dijakom, ki nas organizacija predstavlja, ponuditi jasne odgovore. Najprej zato zastavljam osnovno vprašanje. Ali v Dijaški organizaciji Slovenije dijake pri najpomembnejših političnih stikih dejansko zastopajo dijaki?

Na srečanju s predsednikom Državnega zbora so Dijaško organizacijo Slovenije predstavljale štiri osebe. Med njimi sta bila vodja DOS Miha Meserko, ki je študent, in varuhinja dijakovih pravic Hana Kolendo, ki je prav tako študentka. Osebi, ki sami nista več dijaka, sta tako predstavljali polovico delegacije organizacije, ki je na srečanju z enim najvišjih predstavnikov države nastopala v imenu slovenskih dijakov. Samo dejstvo, da pri delu DOS sodelujejo študenti in nekdanji dijaki, seveda ni problematično. Organizacijske izkušnje, poznavanje sistema in kontinuiteta dela so lahko za dijaško organiziranje dragoceni. Toda obstaja pomembna razlika med tem, da nekdanji dijaki sedanjim dijakom pomagajo pri njihovem zastopanju, in tem, da začnejo dijake dejansko zastopati namesto njih. Ko osebe, ki niso več dijaki, predstavljajo polovico delegacije na morebiti politično pomembnem srečanju, je zato legitimno vprašati, kolikšen je njihov dejanski vpliv na oblikovanje stališč DOS, določanje političnih prioritet, izbiro sogovornikov, sestavo delegacij in javno komuniciranje organizacije.

Dijaška organizacija Slovenije mora biti po mojem prepričanju predvsem prostor, kjer dijaki sami oblikujemo svoje zahteve, jih sami predstavljamo in zanje tudi sami prevzemamo odgovornost. Študenti in nekdanji dijaki nam lahko pri tem pomagajo in svetujejo, ne bi pa smeli postati nadomestek našega lastnega glasu.

Prav zato danes menim, da bi moralo vodstvo DOS širši javnosti, predvsem pa dijakom pojasniti, po kakšnem ključu je bila sestavljena delegacija za srečanje s predsednikom Državnega zbora, kdo je določil njene člane, kateri organ DOS je predhodno oblikoval oziroma potrdil stališča, predstavljena na sestanku, ter kakšna je bila pri tem vloga oseb, ki niso več dijaki. Je Parlament DOS res še parlament, če ga nihče ne vpraša za mandat in se z njim noben ne posvetuje o najrelevantnejših zadevah pred sestanki?

Toda vprašanje reprezentativnosti ni edini problem tega dogodka.

Še več pomislekov vzbuja način, kako je bilo srečanje nato predstavljeno javnosti, saj so bile na uradnem profilu Dijaške organizacije Slovenije objavljene sodelovalne objave s profilom predsednika Državnega zbora zoranstevanovic.resni.ca. Že samo uporabniško ime tega profila vsebuje neposredno oznako politične stranke Resni.ca. Če je predsednik Državnega zbora na sestanku nastopal v svoji institucionalni funkciji, se zato povsem upravičeno zastavlja vprašanje, zakaj je bila Dijaška organizacija Slovenije kot soobjavitelj vsebine povezana s profilom, ki je že po svojem imenu jasno politično oziroma strankarsko označen.

Kar bi tukaj bilo treba dodati je dejstvo, da je predsednik DZ RS ime svojega profila v dneh, ki so sledili spremenil v _zoranstevanovic in s tem umaknil ime stranke iz imena profila (spodaj priloženi posnetki ekrana pred spremembo). Četudi je časovna umeščenost tega dejanja morda vprašljiva, saj porodi vprašanje zakaj to ni bilo storjeno ob njegovem nastopu na funkciji predsednika naše zakonodajne oblasti. Kljub temu se mi zdi sprememba dobrodošla, vendar ne izpodbija dejstva, da je ob času objave na strani DOS bila sprejeta odločitev, ki je v objavo vključila že v imenu politično opredelujoči se profil, kar za neodvisno organizacijo, ki predstavlja dijake vseh možnih političnih in drugih prepričanj vsaj sporno, čene nedopustno.

Še bolj zaskrbljujoča je sama vsebina komunikacije. Objave niso oblikovane predvsem kot poročilo Dijaške organizacije Slovenije o tem, katere zahteve so predstavniki dijakov predali predsedniku Državnega zbora, kaj so od njega zahtevali, kakšne odgovore so prejeli in kakšni bodo naslednji koraki. Namesto tega je komunikacija v pomembnem delu oblikovana skozi perspektivo predsednika Državnega zbora, da je predstavnike DOS povabil, jim prisluhnil, da ga je njihova pripravljenost navdušila in da zaradi njihove energije z optimizmom gleda v prihodnost. Predstavniki DOS ob tem izražajo osebne občutke, da je predsednik DZ delaven, prijazen in, da bodo vsi njihovi problemi v tem mandatu DZ rešeni.

Tako uradni komunikacijski kanal organizacije, ki naj bi predstavljala slovenske dijake, ni služil samo predstavljanju njihovih zahtev, temveč je postal tudi distribucijski kanal osebnega političnega sporočila predsednika Državnega zbora in predsednika stranke Resni.ca. To ustvarja najmanj videz politične instrumentalizacije Dijaške organizacije Slovenije, krovne dijaške in nepolitične organizacije. Pri tem pa naj dodam, da sploh ni bistveno, ali bi bil na mestu Zorana Stevanovića predstavnik leve, desne, sredinske ali katerekoli druge politične opcije. Standard mora biti za vse enak.

Dijaška organizacija Slovenije ne sme postati komunikacijska kulisa nobenega politika. Njena naloga ni ustvarjati podobe politika, ki posluša mlade. Njena naloga je poskrbeti, da politiki poslušajo konkretne zahteve dijakov. Razlika je bistvena.

Če uradni profil DOS sprejema sodelovalne objave, napisane iz perspektive posameznega političnega funkcionarja, mora vodstvo organizacije pojasniti tudi, ali bo enake možnosti omogočilo vsem drugim predsednikom parlamentarnih strank, ministrom, poslancem in političnim funkcionarjem. Če odgovor ni pritrdilen, se pojavi vprašanje kriterijev, po katerih je bilo takšno sodelovanje dovoljeno prav v tem primeru.

Če pa je odgovor pritrdilen, se pojavi še resnejše vprašanje, ali naj uradni komunikacijski kanali nacionalne predstavniške organizacije dijakov sploh postanejo prostor za distribucijo personalizirane politične komunikacije.

Na tej točki bi še opozoril, da ima pri tem odgovornost tudi predsednik Državnega zbora, ki je seveda lahko hkrati član oziroma voditelj politične stranke, toda pri opravljanju ene najvišjih funkcij v državi se mora posebej jasno zavedati meje med institucionalnim in strankarskim nastopanjem. Če je bilo srečanje z DOS uradno srečanje predsednika Državnega zbora, je zato legitimno vprašati, zakaj je bilo nato predstavljeno prek profila, katerega identiteta je neposredno povezana s politično stranko, in zakaj je bila v takšno komunikacijo kot soobjavitelj vključena tudi Dijaška organizacija Slovenije. Ali Državni zbor RS nima svojih uradnih družbenih omrežij?

Ne trdim, da je bilo s tem nujno kršeno katero od pravnih pravil. Menim pa, da opisano ravnanje ustvarja resen videz zabrisovanja meja med državno funkcijo, strankarsko-politično promocijo in institucionalnim zastopanjem dijakov. Takšen videz je za organizacijo, ki mora zastopati dijake ne glede na njihova politična in svetovnonazorska prepričanja, škodljiv že sam po sebi.

Zato od vodstva Dijaške organizacije Slovenije pričakujem jasno pojasnilo, kdo je določil sestavo delegacije na srečanju s predsednikom Državnega zbora in po kakšnem ključu, zakaj sta dve od štirih mest v delegaciji zasedali osebi, ki nista več dijaka, kdo je oblikoval stališča in konkretne zahteve, predstavljene na sestanku, ter kateri organ DOS jih je potrdil, kakšen je dejanski vpliv študentov in nekdanjih dijakov na politično zastopanje, odločanje in javno komuniciranje DOS, kdo je odločil, da DOS sodeluje pri skupnih objavah s profilom zoranstevanovic.resni.ca, kdo je pripravil in kdo odobril vsebino teh objav, zakaj so bile objave oblikovane pretežno iz perspektive predsednika Državnega zbora in ne iz perspektive dijakov ter njihovih zahtev, katere konkretne zahteve je DOS na srečanju predstavil in kakšen je bil odziv predsednika Državnega zbora nanje, ali bo DOS enak način sodelovanja na svojih komunikacijskih kanalih omogočil tudi drugim političnim funkcionarjem in političnim opcijam ter ali ima organizacija sprejeta jasna pravila, ki preprečujejo uporabo njenih institucionalnih kanalov za osebno ali strankarsko politično promocijo.

Od predsednika Državnega zbora pa pričakujem pojasnilo, ali je na srečanju nastopal kot predsednik državne institucije ali kot politični predstavnik svoje stranke ter kako sam razume ločnico med obema vlogama pri komuniciranju srečanja z organizacijo, ki predstavlja nas, slovenske dijake.

Pri vsem navedenem ne gre za nasprotovanje sodelovanju med dijaki in politiko. Takšnega sodelovanja bi moralo biti več. Toda slednje mora biti transparentno, vsebinsko in predvsem takšno, da krepi naš glas, ne pa politične podobe naših sogovornikov.

DOS mora biti organizacija dijakov, ne organizacija nad nami. Njeni starejši sodelavci nam morajo pomagati govoriti, ne govoriti namesto nas. Njeni komunikacijski kanali morajo predstavljati dijaške zahteve, ne pa promocijskih sporočil političnih funkcionarjev. In njeni predstavniki morajo biti pri stikih s politiko dovolj neodvisni, da lahko enako samozavestno stopijo pred vsako politično opcijo in ji povedo, kaj slovenski dijaki od nje pričakujemo.

Zato je treba ob tem primeru postaviti zelo preprosto vprašanje. Kdo nas danes v Dijaški organizaciji Slovenije dejansko zastopa in čigavim interesom služi način, na katerega se to zastopanje trenutno predstavlja javnosti?

Dijaki imamo pravico do jasnega odgovora.

S spoštovanjem,

Prvopodpisani: Darijan Savanović

Podporniki javnega pisma:

Eva Bažec, Sara Komac, Lia Medveš, Sara Tomič, Gaber Čehovin, Katarina Kirn, Živa Pahor, Nejc Koren, Marko Cencič