17.mednarodni arhitekturni bienale v Benetkah – retrospektiva z mislijo na prihodnost.
Največja svetovna predstavitev arhitekture, ki se v Benetkah vrsti vsako drugo leto (izmenjaje z likovnim bienalom), je svoja vrata odprla z enoletnim zamikom, čemur so botrovale izredne razmere v svetu. Med majem in novembrom lansko leto je bilo v Arsenalu in Giardinih mogoče videti arhitekturne odgovore na projektno vprašanje »How will we live together?«, v prevodu »Kako bomo živeli skupaj?«, ki ga je stanovskim kolegom z vsega sveta zastavil kurator bienala, arhitekt in pedagog libanonskega rodu Hashim Sarkis.
Slovenski paviljon “Skupno skupnosti”. Foto: Aleša Žibert
112 RAZSTAVLJAVCEV IZ 46 DRŽAV PRIVABILO PREKO 300.000 OBISKOVALCEV
Hashim Sarkis je s postavljenim vprašanjem sodelujoče arhitekte spodbudil k iskanju arhitekturnih rešitev, navezujoč se na teme migracij, skupnega življenja, trajnosti in podnebnih sprememb. Vsem temam smo se kot prebivalci planeta bolj ali manj bežno posvečali že v »predpandemični dobi«. Zdi pa se, da je ravno pandemija povzročila premik v globlje razmišljanje in kar je še pomembneje, iskanje rešitev. Na bienalu je svoja raznolika dela, ki po besedah Sarkisa, »niso tako daleč od možnosti uresničitve«, na petih samostojnih enotah; Med različnimi bitji, Nova gospodinjstva, Nastajajoče skupnosti, Čez meje in En planet, prikazalo 112 umetnikov/arhitektov iz šestinštiridesetih držav. Kot so zapisali organizatorji, je lanskoletni bienale zaznamovala prisotnost Afrike, Južne Amerike in Azije ter zgovorna zastopanost ženskih predstavnic. Pomembnost preizpraševanja navedenih tem je potrdilo tudi izredno zanimanje laične javnosti, ki je tik pred zaključkom razstave s prekoračitvijo števila 300.000 obiskovalcev dokazala, da v odnosu do planeta in skupnosti ne ostaja ravnodušna, kot morda mislimo.
Foto: Aleša Žibert
REUPORABA ODPADNIH MATERIALOV – PONUJENA ALTERNATIVA CEMENTU
Zlatega leva za najboljšo državno udeležbo so prejeli snovalci paviljona Združenih arabskih emiratov, ki ponuja inovativen pristop k reuporabi odpadnih materialov in njihovo možnost implementacije v sodobni gradnji. Kuratorja omenjenega paviljona, Wael al Awar in Kenichi Teramoto, sta se naloge lotila v duhu odgovornejšega ravnanja do narave in spodbujanju stroke, tako arhitekturne kot tudi gradbene, k premišljenemu izboru gradbenih materialov. V projektu sta želela doseči cilj ponuditi cementu alternativni material. Z znanstveniki in raziskovalci sta potencial našla v solnih kristalih, katerih sestavni del je magnezijev oksid, ki je po strukturi podoben apnencu. Ta nastaja kot stranski produkt razsoljevanja slanice in ga imajo v Združenih arabskih emiratih na pretek in kar je še pomembneje, takšen MgO cement za svojo trdnost in obstojnost porablja ogljikov dioksid. Celoten postopek sta predstavila v paviljonu, ki je navdušil z osrednjo trimetrsko instalacijo, narejeno iz okoli 3000 ročno izdelanih modulov. S svojim pristopom sta se nedvomno poklonila svojemu okolju in sočasno spodbujata širšo strokovno javnost k čimprejšnji uporabi okolju prijaznejših materialov.
ZLATI LEV ZA ŽIVLJENJSKO DELO RAFAELU MONEU, POSEBNI ZLATI LEV ZA ŽIVLJENJSKO DELO – in memoriam LINI BO BARDI
Prejemnik Zlatega leva za življenjsko delo arhitekturnega bienala 2021 je 84-letni španski arhitekt Rafael Moneo. O njem je Sarkis dejal, »da velja za enega najbolj spreminjajočih se arhitektov njegove generacije, ki pri svojem delu sledi potrebam izbranega prostora in njegove rabe.« Posebnega Zlatega leva za življenjsko delo – in memoriam so, kot je razvidnoto že iz imena nagrade, posthumno dodelili Lini Bo Bardi, ki je po kuratorjevih besedah navkljub težkim vojnim časom, političnim razdorom in migracijam s svojo zmožnostjo ohranjati ustvarjalnost, radodarnost in optimizem postala sinonim za arhitektovo vztrajnost. Line Bo Bardi se svet spominja kot aktivistke in borke za socialne pravice, ki je svoj pečat pustila predvsem v snovanju socialno pravičnega okolja.
Zmagovalni paviljon naslovljen “Mokrišče”, ki je ponudil okolju prijaznejšo alternativo cementu.
V DUHU ZDRUŽEVANJA IN POVEZOVANJA
Slovenska kuratorska ekipa v sestavi Blaž Babnik Romaniuk, Martina Malešič, Rastko Pečar in Asta Vrečko je na ogled postavila pomenljiv projekt »Skupno v skupnosti«, ki osvetljuje pomemben zgodovinski trenutek obdobja po drugi svetovni vojni – načrtovanje in izgradnjo zadružnih domov. Od 523 načrtovanih je bilo namreč na slovenskih tleh z veliko povezovanja in prostovoljnega dela zgrajenih 330, porušenih je bilo le nekaj. Domovi so v času njihovega nastanka povezali lokalno skupnost, nudili prostore različnim društvom, kmetijskim zadrugam, trgovinam. Sleherni med njimi pa je imel tudi dvorano, v kateri so se vrteli filmi, vrstili pevski zbori in druga kulturna srečevanja. Njihov fleksibilno zasnovan notranji prostor je omogočil preobrazbo in prilagoditev potrebam skupnosti vse do danes, čemur bi morali stremeti pri zasnovi vseh javnih zgradb. Zagotovo pa ob tem ne gre pozabiti za prenekateri »pozabljeni« javni prostor, ki kliče k svoji ponovni reinterpretaciji.
Slovenski paviljon je zaznamovala velika ovalna miza, ki je vabila k dialogu in povezovanju in na kateri je maketno prikazanih preko 300 izgrajenih zadružnih domov. Nad mizo je visel strop iz kubusov, prvotno načrtovanih 523 domov. Poleg instalacije je bilo moč pogled zadržati na videu Vida Hanjška, ki je vključeval arhivske posnetke iz časa gradenj in intervjuje s tistimi, ki domove z vsebino polnijo danes in jih bodo tudi v prihodnje.
Doc. dr. Boštjan Bugarič, arhitekt, pedagog in urednik, tudi soustvarjalec na bienalu predstavljenega Prištinskega javnega arhipelaga kot potencial za razvoj srednjeevropskega prostora izpostavlja madžarski paviljon imenovan Othernity (op.p. Drugačnost), ki se je s svojo arhitekturno govorico zoperstavil premnogokrat nemoralni vladajoči eliti. Razstavni projekt Reconditioning our Moderen Heritage (op.p. Reinterpretacija naše sodobne dediščine) tako na pobudo kustosa Dániela Kovácsa zaznamuje mednarodna udeležba dvanajstih arhitekturnih birojev mlajše generacije devetih držav v regiji, ki v razstavljenem projektu ponudijo prihodnost dvanajstim izbranim modernističnim stavbam v Budimpešti, proti rušitvi katerih se Kovács zavzeto bori. S takšnim delovanjem želi skupina povezanih kuratorjev spodbuditi k preseganju regionalnih meja in začetku združevanja znanja in zamisli. Menijo namreč, da svojo prihodnost lahko gradimo le na naši preteklosti in ne na njenem nenehnem zavračanju.
Takšnemu pogledu se optimistično pridružuje tudi Bugarič, ki dodaja, »da se spremembe v načinu dojemanja in snovanja urbanega prostora dosegajo s povezovanjem interesov različnih deležnikov. Proces spreminjanja vsebin poteka počasi, participacija ni stvar enega tedna ali desetih dni. Zaupanje se vzpostavlja v daljšem časovnem obdobju. Pri tem je izjemno pomembno, da ljudje medsebojno komunicirajo, poslušajo drug drugega, in najpomembnejše: da načrtovalci prostora ne vsiljujejo brezsmiselnih konceptov, ampak prisluhnejo potrebam ljudi in jih preobrazijo v ustrezne arhitekturne ureditve, takšne, ki nastajajo na osnovi potreb ljudi.”
Beneški bienale arhitekture 2021. Foto: Aleša Žibert
MEDNARODNA POLETNA ŠOLA ARHITEKTURE V KOPRU
V prvem tednu septembra je tudi kot odziv na bienale mednarodno zastopana skupina študentov v okviru prve mednarodne poletne šole arhitekture v Kopru »oblikovala izhodišča za razvoj prostorskih tematik Kopra s fokusom na pravicah do javnega prostora, pravicah do vode in začasne rabe neizkoriščenih objektov v historičnem mestnem jedru,« pojasnjuje Bugarič. Študenti arhitekture, oblikovanja in krajnske arhitekture iz različnih evropskih držav so z mednarodno priznanimi mentorji iskali rešitve, kako prazne prostore v Kopru začasno napolniti z vsebinami za vse in s tem ustvariti novo urbanost, temelječo na vključujoči družbeni integraciji, socialni solidarnosti in ekološkem razvoju na podlagi sodelovanja. V Libertasu, kjer se je poletna šola odvijala v sodelovanju z Mestno občino Koper, Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani, tamkajšnjo Fakulteto za arhitekturo, Pedagoško fakulteto Univerze na Primorskem, Obalnimi galerijami Piran in drugimi partnerji, so bila vrata na stežaj odprta tudi prebivalcem mesta in naključnim obiskovalcem. Sodelujoči študenti in študentke so vzpodbujali participacijo uporabnikov mesta, tudi ko so jih vključevali v različne metodološke procese na zanimiv, inovativen in duhovit način. Na Titovem trgu so naprimer razgrnili veliko mapo in od ljudi pridobivali informacije, katere vsebine želijo razvijati v praznih prostorih mesta. Bugarič pravi, da je pri “iskanju rešitev potrebna izjemna stopnja senzibilnosti načrtovalcev, ki morajo poiskati rešitve, da lahko prostore uporabljajo različne interesne skupine. Koper želimo postaviti na zemljevid mest, ki ima kakovostne javne prostore, ki jih je potrebno opremiti z ustreznimi vsebinami. Potrebna je volja, optimizem ter ustrezno vključevanje ljudi v načrtovalske procese, to pa omogoča razvojne smeri za mesto. Ogromno je dela na ulici, med ljudmi, za ljudi.«
Ena izmed mentoric poletne šole je bila svetovno priznana umetnica in arhitektka Marjetica Potrč. Foto: Domen Groegl.
Jutranja predavanja in diskusije v projektnem prostoru Libertas v Kopru. Foto: Domen Groegl
Raziskovalno delo in diskusije so potekale tudi na konkretnih lokacijah v mestu v navezavi na morje. Foto: Domen Groegl.
Priprave za participatorno delavnico Neslišani glasovi Kopra, kjer so študentje kot rezultat raziskave postavili zvočno instalacijo na Titovem trgu v Kopru ob zaključku poletne šole. Foto: Aleš Rosa.
LETO 2022 V ZNAMENJU DOMIŠLJISKIH TRANSFORMACIJ
Znano je že, da bo na letošnjem 59. beneškem bienalu, mednarodni razstavi likovnih umetnosti, ki bo potekala od 23. aprila do 27. novembra 2022, Slovenijo zastopal Marko Jakše, prejemnik nagrade Prešernovega sklada za leto 2015. »Od začetka ustvarjalne poti se Jakše intenzivno posveča izključno slikarskemu mediju in znotraj tega raziskuje svoje specifične poudarke. S prepoznavnimi figuralnimi in krajinskimi motivi je ustvaril skrivnosten likovni univerzum, v katerem se prepleta sanjsko in realno, lirično in pripovedno, arhaično in sodobno,« so zapisali na strani slovenskega arhitekturnega paviljona. Umetniška vodja bienala, italijanska kuratorica Cecilia Alemani, je v svoji izjavi poudarila pomen domišljijskih transformacij, snovnih in nesnovnih, za današnji trenutek. V naslovu tokratnega bienala se je vsebinsko navezala na knjigo Mleko sanj britansko-mehiške slikarke in pisateljice Leonore Carrington, ki je svojo ustvarjalno pot začela v nadrealizmu. Vsekakor nepogrešljiv pomladanski izlet v romantično mesto kanalov in mostov.
Maja Orel Jakič»Potrebujemo novo družbeno-prostorsko pogodbo. V kontekstu širjenja političnih razdorov in naraščajočih družbeno-ekonomskih neenakosti pozivamo arhitekte, da si zamislijo prostore, v katerih bi lahko velikodušno živeli skupaj.« Hashim Sarkis, kurator 17. beneškega arhitekturnega bienala.Oglasno sporočilo.
