Kako daleč moramo, da se nam odpre pogled

Ob tokratnih poletnih počitnicah sva z ženo in skupino prijateljev letela “preko”, potovala sva po Aljaski. Razkorak med velikostjo in poseljenostjo je izjemen, na 74-krat večjem ozemlju kot Slovenija živi le tretjina toliko prebivalcev kot pri nas. Kot zadnja zvezna država v ZDA predstavlja eno zadnjih in redkih svetovnih prostranstev neokrnjene divjine, ki vzpodbudi razmišljanje o naši majhnosti in omejeni pomembnosti.

Deli novico s tvojimi prijatelji

Po pogajanjih državnega sekretarja ZDA Williama H. Sewarda je leta 1867 Rusija prodala ozemlje Aljaske ZDA za samo 7,2 milijona dolarjev. Na množične posmehe o poslu, opisanem kot Sewardova norost, je sam umirjeno odgovoril, da bodo šele bodoče generacije ugotovile razsežnosti nakupa. Odkrite rudnine z zlato mrzlico in kasnejše zaloge nafte so potrdile njegovo vizijo dobrih sto let kasneje z izgradnjo 1.300 km dolgega naftovoda preko celotnega ozemlja Aljaske. Svetovljan Seward je bil je eden tistih, ki hodijo pred javnim mnenjem, namesto da bi krotko sledil njegovim stopinjam.

Pogosto se odpeljem od domačega praga, potujem ob poslovnih izzivih novim delovnim nalogam naproti. Skratka, izstopim iz lokalnega okolja, pridobivam izkušnje in z razdalje razprem pogled na domače probleme. Obogatenemu z izkušnjami globalnega okolja se pogled v lokalno okolje razjasni. V kolikor je oseba obogatena še z vizionarskimi vzgibi, lahko pogumno stopa pred množico in obrača liste zgodovine. Pripelje blaginjo, materialno in duhovno, obogati zdravje, socialo, kulturo, znanje, …

Morda bo res šele prihodnost izpostavila velikane naše regije, vendar imamo vsi mi pomembno vlogo pri njihovi potencialni selekciji. Izvolitev nesposobnih voditeljev usodno zavre razvoj regije in usodno onemogoči uveljavitev vizionarjev. Izbor izvoljenih reševalcev problemov z lokalno omejeno dimenzijo utopi prihodnost v mikrolokalnost, omeji razvoj znanja in kulture.

Ob prostranosti Aljaske, gorah, gozdovih, vodah, neokrnjeni naravi se vprašam, ali res ni bilo mogoče v vseh teh desetletjih potegniti cevi iz notranjosti Slovenije do našega dela Istre. Morda pa bi lahko sedaj, kar ob gradnji drugega tira. Ali mora res udariti vročina in izprazniti vodne rezerve, da se odgovorni zbudijo? Ker narava ne izbira, pogosto njeni pretresi sovpadajo z iztekom mandata ali vsaj razgalijo neizpolnjene obljube. Dobro je, da je naš ples deloval in nas je narava obdarovala z dežjem, saj bi se sicer kakšen lokalni veljak spomnil, da bi bilo potrebno turistom zaračunati mitnico v sodih vode, po možnosti pitne.

Promovirajmo vizionarje z lokalnimi koreninami in razprtimi vejami, ki so segle daleč preko meja naše regije. To je predpogoj za prepotrebne premike ob prvobitnosti naše sončne modrine, odprtosti in tolerantnosti, za preboj znanja in kulture v korist zdravja in družbene blaginje.

Ponovno bom izpostavil, da bo ena ključnih tem v lokalnih volitvah VODA!

Želim vam dolgo indijansko poletje.