Države po svetu, ki kaj stavijo na turizem, uspevajo tudi s pomočjo popolne in do potankosti premišljene promocije. Zato si prav najrazvitejši turistični velikani praviloma privoščijo najbolj dodelane in popolne oglaševalske kampanje, ki niso ravno zastonj.
Spomnimo se nedavne holivudske selitve mumij egiptovskih kraljev iz enega v drugi muzej v Kairu. Le zakaj te selitve niso opravili skromno, enostavno, brez pompa, sredi noči, brez kamer in brez porabljenih milijonov, kajne? Še učinkovitejši so tisti tržni prijemi, kjer poleg dovršenega oglaševanja skrbijo tudi za kar se da popolnejšo turistično vsebino. Denimo z novo ali prenovljeno turistično infrastrukturo, z oblikovanjem turističnih storitev, ki premamijo turistične kobilice.
Z malce pripovedne (umetniške) svobode bi lahko soočili dva modela turistične strategije. Prvemu bi lahko rekli piranski model, v katerem se 20 let ne spremeni veliko. Plaže ostajajo takšne, kot so jih zgradili že pokojni gospodarji, ceste in ulice propadajo, hoteli so v glavnem taki, kot jih je arhitekt zasnoval pred 60 leti v časih povsem drugačnega dojemanja izkoriščanja prostega časa, drugačnih potreb, želja in standardov.
Gre za model scufane hotelske sobe s staro, škripajočo posteljo, sanitarijami s plesnivimi stenami in smradom iz odtokov, z umazanimi prti na mizah in natakarji, ki ti ponudijo hrenovko ali čevapčiče.
Drugi je savudrijski model, kjer obljubljajo ključ od raja, zato zgradijo novo turistično naselje po najsodobnejših principih okoljevarstvene stroke, z edinstvenim bazenom v Evropi, ne z enim, ampak z dvema golf igriščema, z rekreacijo na deset načinov, z novimi plažami, z domačo hrano in s pogledom na Piran, ki sicer samo od daleč deluje rajsko. Sploh ne trdim, da je savudrijski model edino zveličaven in da bi ga morali prerisati na piransko stran zaliva. To niti v teoriji ni mogoče. Vendar sosedov model dokazuje, da projekti obstajajo in da je zanje vedno mogoče dobiti kapital. Če je za dokaj preprosto turistično okolje (kot je Crveni Vrh pri Savudriji) mogoče dobiti investitorja za 80 milijonov evrov, bi morali za Piran dobiti pet ali celo desetkrat večji znesek. Samo pravi načrt je treba ponuditi.
Ni res, da denarja ni, kot najpogosteje slišimo župane in predstavnike državnih hotelov. Denarja je preveč, samo projektov ne znajo (zmorejo) poiskati. Brez pravih načrtov (in vsebine) pa še tako dobro oglaševanje težko prepriča kupca. In sosed prevzame posel.
Boris Šuligoj
