Besede, ki jih otrok posluša med odraščanjem, lahko zaznamujejo njegovo življenje veliko bolj, kot se odrasli pogosto zavedajo. Če otrok od najbližjih ljudi večkrat sliši, da je preveč občutljiv, preglasen, zahteven ali da pretirava, lahko začne verjeti, da je z njim nekaj narobe. Takšna sporočila se pogosto prenesejo v odraslost, kjer vplivajo na samozavest, partnerske odnose in način, kako posameznik doživlja samega sebe.

Čeprav kritika sama po sebi ni škodljiva, strokovnjaki opozarjajo, da lahko ponavljajoče se razvrednotenje otrokove osebnosti pusti dolgotrajne čustvene posledice.

Občutek, da so drugim v breme

Otroci, ki odraščajo ob stalnih kritikah, pogosto razvijejo prepričanje, da s svojimi potrebami obremenjujejo druge. Namesto občutka sprejetosti začnejo verjeti, da morajo biti čim manj zahtevni in čim manj opazni.

V odraslosti se to lahko kaže kot nenehno opravičevanje, tudi kadar za to ni nobenega razloga. Opravičilo postane skoraj samodejen odziv, saj posameznik težko verjame, da ima pravico izraziti svoje želje ali potrebe.

Svoja čustva začnejo skrivati

Ko otrok večkrat sliši, da pretirava ali dramatizira, se lahko nauči, da njegova čustva niso dobrodošla.

Namesto da bi jih izražal, jih začne potiskati vase. Navzven deluje miren in prilagodljiv, v resnici pa pogosto doživlja tesnobo, žalost ali notranjo stisko, o kateri ne govori.

Dolgotrajno potlačevanje čustev lahko pozneje oteži iskrene odnose z drugimi in vpliva tudi na duševno zdravje.

Želijo biti čim manj opazni

Občutek, da so »preveč«, se lahko odraža celo v telesni drži.

Nekateri ljudje govorijo tišje, se sključijo, se izogibajo izpostavljanju ali redko izrazijo svoje mnenje. Ne zato, ker ga ne bi imeli, temveč zato, ker so se skozi leta naučili, da je manjša opaznost varnejša od tveganja za novo kritiko.

Težko prosijo za pomoč

Ena izmed najpogostejših posledic je prepričanje, da morajo vse težave rešiti sami.

Čeprav brez težav prisluhnejo drugim in jim pomagajo, sami zelo težko prosijo za podporo. Bojijo se namreč, da bodo s svojimi težavami druge obremenili ali razočarali.

Posledica je občutek osamljenosti, čeprav imajo okoli sebe ljudi, ki bi jim bili pripravljeni pomagati.

Lažje sprejemajo slabe odnose

Otroci, ki pogosto doživljajo razvrednotenje svojih občutkov, lahko pozneje težje prepoznajo nezdrave odnose.

Če partner, prijatelj ali sodelavec z njimi ravna nespoštljivo, to pogosto opravičujejo ali zmanjšujejo pomen takšnega vedenja. Ker so se že zgodaj naučili prenašati kritike, lahko začnejo verjeti, da si boljšega odnosa ne zaslužijo.

Potrditev iščejo v partnerskih odnosih

Pomanjkanje brezpogojnega sprejemanja v otroštvu lahko vpliva tudi na izbiro partnerjev.

Nekateri odrasli v partnerskih odnosih nezavedno iščejo tisto, česar kot otroci niso dobili – občutek, da so dovolj dobri in vredni ljubezni. Zaradi tega lahko v odnose vstopajo predvsem zaradi potrebe po potrditvi, ne pa zaradi pristne čustvene povezanosti.

Takšni odnosi so pogosto bolj krhki in lahko prinesejo nova razočaranja.

Negativnih vzorcev ni treba nositi vse življenje

Strokovnjaki poudarjajo, da zgodnje izkušnje sicer pomembno vplivajo na razvoj osebnosti, vendar človeka ne določajo za vedno.

Ko posameznik začne prepoznavati prepričanja, ki jih je oblikovalo otroštvo, lahko postopoma razvije bolj zdravo samopodobo, se nauči postavljati meje in gradi odnose, v katerih mu ni treba nenehno dokazovati svoje vrednosti.

Najpomembnejše sporočilo je, da otrok nikoli ni »preveč«. Vsak otrok potrebuje okolje, v katerem so njegova čustva slišana, njegove potrebe sprejete, njegova osebnost pa spoštovana. Prav takšna izkušnja namreč postavlja temelje samozavestni odrasli osebi, ki zaupa sebi in drugim.