Kako financirati državne izdatke, je osrednja skrb vsakokratne vlade. Vsaj morala bi biti, če čuti odgovornost do prihodnjih generacij in daje prednost dolgoročnim rešitvam in ne instant političnim bombonom, ki kupujejo mir javnosti ter prinašajo točke na volitvah. Kljub temu se država trošenju ne more izogniti. Slovenija veliko proračunski sredstev namenja za plače zaposlenih. Javni izobraževalni sistem, zdravstvo, uprava, državne službe in zavodi, policija, gasilci itd. pač zahtevajo svoj kos pogače. In prav je tako. Poleg tega naša država veliko namenja tudi za socialno zaščito prebivalstva in investicije v gospodarstvo. Najmanj sredstev pa namenja za obrambo, stanovanjske politike in zaščito okolja. Po drugi strani največ denarja pobere od davka na dodana vrednost, dohodnine in trošarin. Sledijo sredstva iz proračuna Evropske unije in davek od dohodka pravnih oseb. Država Slovenija večinoma več potroši kot ustvari. Težko bi bilo drugače. V zadnjih petnajstih letih se je morala spopasti najprej s finančno krizo in nato še s pandemijo. Sledili sta inflacija in draginja. Za vse omenjene tegobe je Slovenija porabila veliko sredstev, saj bi v nasprotnem primeru krize še močneje udarile po prebivalstvu. Ta denar si je naša država morala izposoditi na finančnih trgih.
V teh dneh je vlada sprejela rebalans proračuna. V letu 2023 bo znašal predvidoma 2,9 milijarde evrov, kar je tretji največji proračunski primanjkljaj v zgodovini države. Za obresti izposojenega denarja bo šlo 645 milijonov. Plačujemo jih, ker smo si od finančnih trgov izposodili evre in brez najetega kredita jih ne moremo dobiti. Če želimo uporabljati to valuto, moremo najeti kredit ali pridobiti več sredstev, kot jih porabimo. Slovenski dolg v letu 2023 znaša približno 70 % bruto domačega proizvoda (BDP). Z drugimi besedami: 70 % tistega, kar na leto ustvarimo vsi v Sloveniji (država, gospodarstvo, ljudje, izvoz), predstavlja javni dolg. Če ste se ob tem prijeli za glavo, vas bodo naslednji podatki morda nekoliko pomirili: javni dolg Italije znaša 151 % njihovega BDP, hrvaški predstavlja nekje 73 %, Avstrijski 83 % in Madžarski 80 %. V tem pogledu je že dolgo svetovna rekorderka Japonska, ki je svojim posojilodajalcem dolžna 261 % lastnega BDP (vir: Google).
Svetovni dolg znaša 99 % svetovnega BDP
Način, kako financirati UTD, se skriva v obstoječi monetarni mehaniki. V mislih imamo predvsem lastnosti denarja, ki ga uporabljamo – evra. Gre za monetarni sistem, ki – kot smo videli, temelji na izdajanju dolgov. Brez dolga ni evrov. Kar ostane po plačilu dolgov, so obresti, ki so jih deležne banke in druge finančne ustanove. Obstajajo torej institucije, ki so praviloma v zasebni lasti in za svoje početje ne odgovarjajo volivcem. Imajo pa pravico, da iz nič ustvarijo denar in ga nato posojajo v zameno za obresti. Ne samo, da posojajo nekaj, česar nimajo, ampak za to zahtevajo tudi plačilo. Ker obresti ni ustvaril nihče, poleg tega pa jih banke praviloma računajo eksponentno, so neodplačljive do naslednjega ustvarjanja denarja. Od tu izhaja naslednja zanimivost, četudi ima lahko vsak ekonomski subjekt dovolj denarja, da odplača svoje dolgove, so vsi dolgovi v celoti praktično neodplačljivi. Če bi kot družba, država ali kot celotna svetovna ekonomija vseeno poskusili odplačati dolg, bi ugotovili, da nimamo dovolj denarja. Z drugimi besedami: na svetu ni dovolj denarja, da bi lahko odplačali celotni svetovni dolg.
UTD kot vzporedna valuta
V Evrosistemu (sestavljajo ga Evropska centralna banka (ECB) in nacionalne centralne banke držav članic EU, ki so sprejele evro) države za ohranjanje likvidnosti gospodarstva izdajajo obveznice in se zadolžujejo pri bankah in drugih finančnih inštitucijah ter za to odplačujejo obresti. Takšno početje je drago in nesmiselno, še posebej v primeru, ko denar predstavljajo zgolj številke na računalniških monitorjih. Gre namreč za digitalni denar. Veliko bolj učinkovito je, če država ne ustvarjanja denarja preko dolgov, ampak »številke na monitorjih« natipka sama. To lahko doseže tako, da izda brezobrestne obveznice brez dospetja oziroma državne dobropise, ki jih legitimira za polnovredno sredstvo za plačilo davkov, taks, dajatev, koncesnin, kazni in drugih obveznosti, ki jih imajo ekonomski subjekti do države. Pogoj, da bo država te dobropise sprejela za plačilo, pomeni, da ni razlogov, da jih ne bi za plačilo sprejel vsak. Vsakdo, tako fizične osebe kot podjetja, imajo namreč obveznosti do države. Državni dobropisi bodo tako postali vzporeden polnovreden denar. Zgodovina kaže, da so bile države, ki so vpeljale vzporedne valute in s tem vzele nekaj moči centralnemu bančništvu, veliko bolj odporne proti krizam in recesijam.
Ker želimo, da bo brezobresten vzporedni denar družbi dobro služil, moramo definirati lastnosti, ki ga bodo ločile od konvencionalnega denarja in njegovih slabih plati. Prva in zagotovo ena najpomembnejših lastnosti je, da bo prišlo novo menjalno sredstvo v obtok nedolžniško z neposrednim prenosom sredstev v obliki UTD vsem članom družbe. Tako bo nov denar zaobšel (ne)logiko državnih obveznic, bančnih kreditov in omogočil neodvisnost od bančnega sistema.
Danes centralne banke in vlade v želji po čim večjem številu transakcij in s tem čim večjem obsegu ekonomije stavijo predvsem na večanje količine (ponudbe) denarja v obtoku. Pri tem zanemarjajo obtočno hitrost denarja, ki je za uspešno delovanje ekonomije prav tako ali še bolj pomembna. Gre za to, kako hitro denar kroži med različnimi ekonomskimi subjekti. Če se hitrost poveča, se ob isti količini (ponudbi) denarja poveča tudi obseg ekonomije, ne da bi to vplivalo na cene. Zato je nujno, da bo količina nove monetarne mase fiksna, vplivalo pa se bo predvsem na hitrost njenega obračanja. Količina denarja v obtoku se lahko fiksira na več načinov (npr. na zlato), najbolj smiselna pa se nam zdi fiksacija na število prebivalcev. Edino prebivalci imajo potrebe in želje. Hitrost obračanja novega – vzporednega denarja bo zaradi njegove nedolžniške komponente že tako večja od hitrosti obračanja denarja, kot ga poznamo. Tako bi bil nov denar bistveno bolj menjalno sredstvo kot varčevalno sredstvo. Ta paradoks, da je denar oboje hkrati, je ena velika cokla za ekonomijo in nima prav nobenega smisla. Ekonomija potrebuje brezkompromisno menjalno sredstvo, da lahko menjava poteka brez nepotrebnih omejitev. Vsak kompromis, posebej z drugo skrajnostjo, torej z denarjem kot varčevalnim sredstvom, je slab in slabi pravo poslanstvo denarja: biti menjalno sredstvo.
Pri vzdrževanju fiksne količine denarja je prav tako pomembno, da nov denar ne bo podvržen kreditnemu bančništvu in njegovemu multiplikatorju oziroma kakršnikoli stopnji rezerv, ki je manjša od 100 %. Imetniki UTD bodo lahko presežke posojali po določeni obrestni meri, odvisno od časa vezave depozita in se tako izognili obdavčitvi neaktivnih depozitov ter ohranili vrednost svojih zaslužkov. Obresti bodo linearne in ne eksponente.
UTD ne bo papirnati denar. Obstajal bo samo digitalno. Upravičenci ga bodo prejemali na bančne kartice. Z njim bodo lahko plačevali tudi na spletu.
Pozitivni učinki novega – vzporednega denarja bi torej bili:
- kreditni krč bo bistveno manjši problem, kot je, ker bo obstajala alternativa denarju bank,
- povečala se bo notranja potrošnja,
- s fiksacijo količine denarja v obtoku se bomo znebili inflacije in deflacije,
- s prepovedjo obrestno obrestnih malverzacij se bosta povečala BDP in zaposlenost, znižali pa se bodo stroški financiranja, torej tudi cene končnih izdelkov (danes v povprečju 40 % malo prodajnih cen predstavljajo stroški financiranja oz. obresti).
Sodobne krize so nazorno pokazale, da so obstoječe ureditve finančnega, bančnega in denarnega trga pomanjkljive. Zakonitosti in pravila, ki te trge opredeljujejo, služijo zgolj ozkemu krogu ljudi – lastnikom kapitala. V zadnjem času se celo zdi, da sta gospodarstvo v celoti in država servis omenjenim trgom in ne obratno. Mehanizmi na teh pomembnih trgih ne delujejo v dobro vseh, vsakokratne krize to samo še potrjujejo. Kolektivizacija posledic špekulacij, finančnih balonov, strahu in napačnih odločitev je zadnji dokaz za to. UTD v predlagani obliki zavrača nekatere sporne finančne, bančne in denarne mehanizme in namesto teh ponuja boljše. UTD kot vzporedni denar z lastnostmi, ki smo jih opisali zgoraj, je lahko pomembno makroekonomsko orodje, saj povečuje stabilnost, likvidnost in konkurenčnost gospodarstva, hkrati pa prebivalstvu zagotavlja določeno stopnjo kupne moči. Ker bi UTD lahko zamenjal večino državnih socialnih transferjev, pa bi država privarčevane evre lahko namenila za odplačilo javnega dolga.
