Ob fotografiji piše, da so to tri različna imena in tri različne vere in eno samo srce, ko je v mislih Bosna in Hercegovina. Popolnoma jasno je, da so fantje, katerih starši in stari starši so zbežali iz kotla smrti in genocida v devetdesetih letih prejšnjega stoletja v tujino, da bi si rešili življenje, ponosni dediči večkulturnosti in človečnosti Bosne, ki se je prav na tem prvenstvu pokazala v vsej svoji čustveni moči vsemu svetu.
Skoraj vsi ti mladi nogometaši so rojeni v tujini in prav fascinantno je videti, da igrajo za svojo domovino, kot da bi bila zares del njihovega življenja. Očitno so rasli z njo s svojimi starši in starimi starši, za katere bo Bosna za vedno njihova edina domovina. Edin Džeko, kapetan reprezentance, je pred petkovo tekmo celo napisal javno pismo otrokom Bosne in Hercegovine:
»Dragi otroci Bosne in Hercegovine, želim vam povedati nekaj pomembnega. Nič ni nemogoče. Prav nič. Imamo srečo, da smo Bosanci in Hercegovci.« Tako začne svoje pismo, v katerem opiše svoje otroštvo med obleganjem Sarajeva, veselje ob koncu vojne in velike sanje, ki jih je imel kot otrok, da bo nekoč tako kot njegov oče igral nogomet. Ta mu je vedno govoril, da je najpomembnejše, da bo dober človek, ki spoštuje vse ljudi, ne glede na to, od kod prihajajo in s čim se ukvarjajo. In potem Edin Džeko svoje pismo konča:
»Ko nosim ta dres (reprezentančni), moje srce bije močneje. Jaz igram za svoj narod. Za dečke in deklice s sarajevskih ulic. Jaz igram za vse različne kulture in vere, ki bogatijo mojo deželo, čeprav še vedno obstajajo ljudje, ki nas želijo deliti. Ampak ne bo jim uspelo.
Sploh ni važno, ali živite v Sarajevu, Rimu ali St. Louisu. Sploh ni važno, ali ste muslimani, židi, katoliki ali pravoslavci. Nikoli ne pozabite, od kod prihajate!
Vi ste Bosanci in Hercegovci. Svet je vaš. Rad vas imam.«
In res ni čudno, ko v St. Louisu večdesettisočglava množica na stadionu pred tekmo poje pesmi Halida Bešlića, da ti zastane dih. Da občutiš spoštovanje in lepoto v povezanosti in pripadnosti, ki presega nogometno navdušenost. Nekdo je dejal, da se zahvaljuje nogometašem, da so otrokom v Bosni vrnili njihovo domovino. In verjetno bo držalo, da je nogomet večji od življenja in smrti.
Če za hip pomislim, ali bi se to lahko zgodilo nam, Slovencem, takoj neham misliti o tem. Pa ne zato, ker nas je še tako malo doma in v tujini, ampak ker bi naše nenehno napadanje, ovajanje in blatenje drug drugega tudi iz katerekoli prireditve v tujini še danes naredilo kulturni boj. Ali vsaj referendum.
