Na začetku avgusta sem deset dni preživela v Gruziji in Armeniji. Turistično in avanturistično, so obljubljali na potovalni agenciji, čeprav sem se priključila tik pred zdajci in popolnoma vseeno mi je bilo, kam grem, samo da to nasičeno glavo odnesem drugam in da oči ugledajo druge in drugačne slike. In tako je tudi bilo.
Pravoslavje vsepovsod, v cerkvah, v ljudeh, v zgodovini, tudi naravi. In ogromni trgi, ki so spominjali na čase velike Sovjetske zveze. V obeh državah izobilje dobre hrane, dobra vina, znameniti konjak, pa tudi ogromno potepuških psov, ki vsi v uhlju nosijo rumeni čip. Toliko o turizmu.
Kaj pa so na agenciji mislili z avanturizmom? Potovanje z avtobusom na Kavkaz, spanje na 2500 m in plezanje na gorati hrib ob 6.00, verjetno ni avanturizem. V Armenijo smo iz Gruzije pripotovali s spalnikom. Bravo! (Pri nas železnica ne bo imela takšnih spalnih vagonov še sto let, fantje so za to obtožili tovornjakarski lobi. Glej ga zlomka, še en lobi!)
Nazaj v Gruzijo smo potovali z avtobusom, ki nas je pripeljal do hišice sredi neskončne stepske praznine. V daljavi smo opazili podobno hišico, prav tako samo in osamljeno sredi ničesar. Samo psi. Od ene mejne kontrole do druge je tekla prašna makadamska cesta.
Konec armenske poti – vsi dol z avtobusa! Otovorjeni s torbami, nahrbtniki in vrečkami smo vlekli svoje kovčke na kolescih, narejene za fina hotelska tla, po tem kilometru kamenja, v prahu, v sončni pripeki, in nikjer nobenega človeka. Za hišico v daljavi je čakal avtobus in naš gruzijski vodič. Nekje na sredi poti za sabo slišimo tovornjak. Umikamo se na rob cestišča. Mi na repu kolone prvi opazimo, da je tovornjak slovenski, ima celjsko tablico.
Evforično začnemo mahati, nekateri celo stopijo na sredo, da bi ga ustavili, kličemo, pa nič. Človek pohodi plin, da začneta poskakovati kabina in prikolica. Zelo smo začudeni in tudi jezni zaradi takšne ignorance. Ampak razumem! Zakaj bi ustavljal beguncem, zakaj bi se izpostavljal nevarnosti? Nam je morda na hrbtu pisalo, da smo Slovenci? In če si videti kot begunec, tudi si begunec. Tako smo za razliko od turista, ki so mu na voljo vse storitve in široki nasmehi, doživeli jezo in razočaranje begunca, ki mu obrne hrbet sodržavljan. Temu se danes reče avanturizem – nenavaden, vznemirljiv doživljaj.
Katja Pegan
