Dušan Jovanović je bil super tip. Vražje nadarjen, razkošno izobražen in strastno prisoten, predvsem pa se je vse to v njem nenehno prepletalo in delovalo včasih burno, včasih blago. Čeprav ga kdaj nismo mogli spustiti blizu, ker je bila njegova sila premočna, smo ga vedno sprejeli kot veliko avtoriteto.
Njegova drama Osvoboditev Skopja je oblikovala tudi mojo mlado človeško in gledališko osebo in večkrat kasneje sem se z užitkom, res z velikim užitkom, pogovarjala z njim. Tudi ti pogovori so me osvobajali bremen in krčev, ki jih v človeku ugnezdita dvom in strah, razblinita pa radovednost in pogum.
Dušan je napisal zbirko esejev Svet je drama, v kateri med drugim piše, da je »drama sosledje dogodkov, ki se dramatično stopnjujejo in puščajo na človeku emocionalni učinek.« Za to pa je seveda potrebna dramaturgija. Dramaturgija vedno nekam pelje. Drama vedno nekam pripelje. Se svet danes sploh še kam pelje? Ali stoji in se namaka in čofota v mlaki populizmov, brez kakršne koli dramaturške niti, in se gre poceni gledališče s pirotehničnimi zvijačami. Žvižgači imajo svojo dramaturško vlogo, pravi Voranc. Oni se razkrijejo, povedo kar morajo, pokažejo dokumente – dokazno gradivo in potem sprejmejo posledice svoje odločitve. Običajno jih zaprejo ali pa zbežijo. In potem mi nekaj vemo. Za razliko od njih pa različni avtorji populističnih zarot popolnoma brez dramaturgije v veseli anonimnosti (ali pa tudi ne več) proizvajajo količine bebavosti in strahu ter ustvarjajo nove in nove odjemalce, da bi hrepeneli po velikih vodjih, ki bodo z zamahom roke spet naredili red in bo tako kot prej.
Tistega prej pa nikoli več ne bo. Danes, pošteno povedano s Hararijem iz knjige 21 nasvetov za 21. stoletje, bi lahko rekli tako: »Še vedno smo v nihilističnem času razočaranja in jeze, v vmesnem obdobju, v katerem so ljudje nehali verjeti v stare zgodbe in še niso sprejeli nove. Umiriti moramo prerokbe o pogubi in paniko nadomestiti s čudenjem. Če se vam zdi, da morate teči po ulici in vpiti, da se bliža konec sveta, si skušajte dopovedati: Ne, ni to. V resnici zgolj ne razumem, kaj se dogaja na svetu.«
Katja Pegan
