Srbija
Pred časom, ko je bila Slovenija še rdeče – oranžna, sva se z mlajšim kolegom odpravila v Srbijo, ki je bila takrat zelena, na sestanek združenja festivalov »regiona«. To običajno pomeni »nekdanjih jugoslovanskih republik«. Glavna oseba tega združenja je znamenita Vida Ognjenović, režiserka, pisateljica, profesorica igre, intelektualka, demokratka. Gospa je svetovljanka in nesporna gledališka avtoriteta. Njena človeška moč in politična drža sta navdihujoči.
Mlajši kolega, ki naj bi o našem srečanju napisal članek, je ne pozna. Ker je pot do Novega Sada dolga, zgodb iz naših gledaliških sodelovanj pa veliko, je najbolje, da si ustvari svoje mnenje sam. V Novem Sadu so pravkar končali s sestankom uredništva osrednje gledališke revije in sedijo v prijetnem lokalu. Pijejo, kadijo in govorijo. Povem, da kolega piše članek o Vidi in združenju in da naj mu kaj povedo o njej, ker ga je že malček strah.
In potem v značilnem epskem slogu odgovorijo: »Če bi bila Vida leta 1941 že formirana oseba, in ne komaj rojena, bi druga svetovna vojna trajala tri leta manj, ker bi Vida »ubila boga« v Hitlerju!« In ko ji naslednji dan po sestanku ob kavi to povem, se žalostno nasmehne in pravi: »Če bi le imela takšno moč …« Prosim jo, naj nam pove, kako je bilo leta 1991, ko so se demonstranti povzpeli na balkon Narodnega gledališča, ki ga je takrat vodila. Pripoveduje o kaosu, vojakih, o tistem stresnem dnevu, ko se je morala odločati hitro in po vesti. Potem pove, da se je naslednji dan zjutraj vrnila v teater, pozdravila vojake ob tankih, odklenila vrata in zagledala vratarja, ki jo je vprašal: »Vam prinesem kavo, Vida?« »Hvala Pedža, sem jo že pila.« On pa spet: »Vam prinesem kavo?« »Ne, hvala,« in odide v pisarno. Čez čas potrka na vratih pisarne. Vstopi Pedža: »Vam prinesem kavo?« »Pa ljubi bog Pedža, rekla sem vam, da ne.« In takrat vidi, da ji prinaša kavo, ki ima pod šalčko listek. Na njem je pisalo: »Vaša pisarna je ozvočena!« Ko drviva med ravnicami proti Sloveniji, mislim na Vido in Pedža. Pred več stoletji je Cicero o njiju povedal: »Temelj pravičnosti je zvestoba, to je trajnost in resničnost besed in dogovorov.«
Katja Pegan
