Po času, ko so dogodki prehitevali zmožnost ljudi, da bi jih razumeli in ponotranjili, je napočil čas, ki smo ga čakali. Ugotovili naj bi, kaj je zadaj. (Gornik v Narodovem blagru Ivana Cankarja: »Toda, oprostite, nekaj je kljub temu zadaj … za narodovim blagrom.«)
Vsi razmišljujoči ljudje, pa naj bodo novinarji ali kavarniški (karantenski) hermenevtiki, vsi so vedeli, da bodo v tem negotovem in nestabilnem času nastale razmere za preurejanje razmerij in družbenih odnosov. Od vlade do Evrope in zakonov. Ko se bodo spet odprla vrata, bodo iz svojih zatohlih, karantenskih stanovanj izstopili zakonski pari in odšli vsak svojemu življenju naproti. Neskončna teža počitka, ki je v divjem vrtenju nismo poznali, je marsikoga rešila pred neslavnim koncem družinske sreče. Včasih je res treba malo zastati, da si človek reši glavo (»Ah, majhno postojva, preljubi plesavec, da jaz si oddahnem, da noga počije.«), je vedel že Prešeren. Mogoče to velja tudi za državo, Evropo, mogoče tudi za svet. Krasna priložnost za preverjanje solidarnosti, človečnosti. Koliko rezerve še imamo? Če počrpamo vse, iz česar še živimo, vso človečnost, do konca razrahljamo sistem socialnih varnostnih mrež, kaj bomo? Če zaradi paničnega strahu in zasužnjene glave ne moremo več živeti kot ljudje, ki gojijo iluzijo boljšega sveta, ne bomo mogli izstopiti iz države, Evrope, sveta, ker ni nobenega drugega sveta, v katerega bi vstopili. Sami ga bomo morali ustvariti, kreativnost in pogum sta tisto, kar svet potrebuje zdaj, ko kraljuje kaos.
Virginija Woolf je napisala, da vsaka ženska potrebuje lastno sobo in rento, da bi lahko pisala. Lahko se nam to zdi pretenciozno, je pa prekleto res, da brez lastne sobe, v katero bi se umaknili na varno, se spočili in sestavili za nove bitke, ne bomo več dolgo zdržali. In seveda je res, da je naša lastna soba najprej naša glava. V njej se moramo spočiti. V njej se moramo znati spočiti, potem se bo svet spočil od nas.
Katja Pegan
