Kako bi opisali veselje? Tako, da opišemo, česa se veselimo. Zelo sem se veselila, da smo spet odprli gledališča, da ni treba več z maskami na odprto in tudi zaprto prizorišče.
Veselila sem se, da ni deževalo, kot je napovedoval telefon ali pa dežurni prognostik, in smo predstavo odigrali brez težav.
Vesela sem bila, da je vsa ekipa zdrava in da predstave ne bodo odpadale, da so premiere uspešne in da ne manjka publike. In tu se počasi moje veselje konča.
Cicero sprašuje: Kaj je še tako neumno kot veseliti se ničvrednih stvari – časti, slave, hiše, obleke in telesne lepote? Seneka odgovarja: Resnično veselje je resna stvar! Resnično veselje, je zapisal že Prešeren, v potrtih prsih up budi! Resnično veselje je velika reč. V nedeljo smo se odpravili na referendum za vodo. Mi, ki živimo ob veliki vodi in od nje, vemo, da so njene obale njene. In da smo mi, njeni naključni obiskovalci, tam samo začasno. Da obale morja, rek in jezer niso nikogaršnje in hkrati od nas vseh. Tako smo govorili doma in budili v prsih naših mladih, komaj polnoletnih otrok, upanje, da bo planet morda le dočakal tudi starost njihovih otrok. Da ni še vse izgubljeno, da imajo glas in naj ga zastavijo za svojo prihodnost. Brez neokusnih in neumnih reklam, brez agresivnih kampanj, so naši mladi vedeli, da morajo vstopiti v to igro odraslih in igrati pošteno. Starši so pošiljali fotografije z volišč, kjer s svojimi otroki prvič skupaj odločajo o prihodnosti, otroci so se množično vozili iz Ljubljane, kjer študirajo, domov, da so pravočasno prišli na volišča. Družili so se in v mestu je bilo lepo. Prepoznali so se kot generacijo, ki ne bo umrla skupaj s planetom, ampak se bo zanj borila. In zmaga, ki je sledila, je bila resna stvar, je bila velika reč, je bilo resnično veselje. Če ne bi skupaj s svojimi starši poiskali toliko volje in moči, da verjamejo v možnost sprememb, da verjamejo v boljši svet, bi ta generacija doživela še eno frustracijo, od katere se ne bi več pobrala. Premeščanje prioritet ob izčrpavanju zaradi covida, bi iz nje z lahkoto naredila anksiozno, depresivno in samomorilno generacijo. Poznam resnično veselje, doživela sem ga z verjetjem mladih v njihovo moč.
Katja Pegan
