Katja Pegan: Osmomarčevski portreti

Ko sem bila v osnovni šoli, smo vsako leto ob 8. marcu pri likovnem pouku risali mame. Slike so bile večinoma portreti v različnih tehnikah. Kot da mame ne bi imele telesa, ampak samo prijazne oči in nasmeh. Imele so toge pričeske, resna očala in čipkaste bluze. Videti so bile kot stare mame mam, ki jih otroci rišejo danes. Mamice so princeske, zelo lepe, mlade in »fit«.

Deli novico s tvojimi prijatelji

Čeprav sem prepričana, da življenje nanje pritiska z večjo težo kot je na naše mame v tistem »čudnem socializmu«. Nekaj teže odnese velika tesnobnost zaradi podnebnih sprememb, ki napovedujejo kataklizmični konec sveta, nekaj vseobsegajoče vojne, ki jih politika danes ne zna ustaviti (veliko žensk že imamo v svetovni in domači politiki), ki ubijajo, stradajo ter mučijo otroke in ženske kot za šalo. Nekaj teže naloži prav gotovo cunami nepreverjenih informacij, ki se jim reče teorije zarote, če imate srečo, da jih berete. Lahko ste tudi brez signala, elektrike, vode in hrane. Lahko ste brez svojih otrok, ker so vam jih vzeli ali ubili. Ampak na našo veliko srečo o tem ne razmišljamo, vsaj me ne, ki živimo v zaspanih in pozabljenih mestih. Pri nas vse teče kot po maslu ali po domače: vse stoji. Na maslu nekaterih.

Ob 8. marcu so na šolo, ko sem bila majhna, prihajale ženske, ki so preživele taborišča. Na rokah so imele tetovirane številke. Pokazale so jih z rahlo nelagodnostjo. Niso bile ponosne nanje, niso jih imele za znak herojskega trpljenja, in prav nič drugega s svojim nastopom niso hotele kot to, da nam ob občutku ponižanja in razčlovečenja, kar so predstavljale tiste številke, položijo na naše dušice, da to nima smisla. Da je grdo in nevredno človeka. Danes so ženske roke polne različnih tatoojev. Gre za modne dodatke, ki niti v sanjah nikogar več ne spominjajo na fašizem, čeprav fašizem prepoznavamo v mnogočem in marsikje.

Da je to res in ni iz trte zvito, nam večkrat povedo naše politične delavke, kot se jih je včasih »po starem« imenovalo. Ženske smo krepko prijele za vajeti družbenega življenja in zato se marsikomu ne zdi nenavadno, da so si v vladni palači ob 8. marcu političarke pripravile razstavo in proslavo, na kateri je predsednica države tudi zapela. Zelo sproščeno. Ob stenah so na panojih viseli portreti naših političark, oz. »neizrekljiva moč žensk v političnem svetu«, kot pravi fotograf in poudarja, da je koncept fotografiranja igralk ostal popolnoma enak pri političarkah. Govori o neobdelanih fotografijah, brez ličil, brez olepševanj. Pa se človek vpraša, zakaj? Zakaj brez ličil, brez olepševanj? Ali so političarke igralke, ki morajo, preden gredo v svoje poslanske klopi, v masko? Kjer jih mizerno plačane maskerke v javnem sektorju pripravijo, da bodo v poslanskih klopeh popolnoma zlite s svojo vlogo, ko bodo čustveno primerno podajale besedilo, ki so ga napisali drugi? Popolna zmešnjava. Očitno se sploh več ne zavedamo svojih vlog v javnem življenju. Pa res ni vse Hollywood.

KATJA PEGAN: Kosmačev pomladni dan