Še preden sem vedela, da šole in univerze ustvarjajo intelektualno ambicioznejše okolje in da je to za svet, v katerega sem rojena, nadvse pomembno, in še preden sem vedela, da bo nekoč, po letu 2000, ko bom že zelo velika, ta svet brez omembe vrednih voditeljev, da bo družbena praznina nevarnejša od družbenega pritiska, da bo ksenofobičnost zadušila aktivno državljanstvo in da bo razumevanje in raziskovanje kulturnega boja mojega naroda velik del mojega profesionalnega dela, sem zelo dobro vedela, kaj so proslave.
Veliko svojega otroštva sem preživela na Prvomajskem trgu v Piranu, veliko pa tudi v Godbenem domu na Kumarjevi ulici in v avtobusih, ki so vozili pihalni orkester (doma smo vedno rekli plehmuzka) in mojega očeta po vaseh piranske občine ali po jadranski obali takrat skupne domovine. Avtobus je vozil majhno, ampak nadvse uspešno godbo od proslave do proslave. Proslave so bile tudi večkrat na dan.
Najprej so igrali koračnice v Piranu, potem govor in recitacija pa spet koračnice, potem pa hitro še v Sv. Peter ali Novo vas. Govori so bili vsi po vrsti enaki, samo povedani so bili z manj ali več govorniškega talenta. Vsi so ljudi spominjali in opominjali na slavno preteklost, na njihov pogum in na pametne odločitve, ki so jih sprejeli za prihodnost. Vedno je bil v ospredju človek, še boljše, predniki.Za optimizem in zanesenost je vedno poskrbela godba. Ljudje so ploskali v ritmu koračnic, peli znane napeve, nazdravljali z vinom in plesali z otroki. Prav to veselje sem kot otrok razumela kot proslavo. Seveda nisem ločila ljudi na politike in preostale, kar je za otroške glave razumljivo, zame so bili samo številni veseli ljudje. In vsi so bili enaki.
Ko sem čez mnogo let režirala svojo prvo proslavo (bile so najprej občinske), je moja otroška glava še vedno imela enak program, čeprav so številni motilci želeli, da pogleda na proslave tudi drugače, bolj resno, umetniško, z distance, če se le da subverzivno. Ampak ni šlo. Veselje ljudi je bilo še vedno zanjo najpomembnejše. Ker veselje prihaja iz občutka svobode, ta pa naredi človeka velikega. In tudi danes, ko grem na pomembne sestanke ali vaje za proslave, vzamem s sabo svojo otroško glavo.
Katja Pegan
